Vinko Möderndorfer – volitve, demokracija, civilna družba – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Najbrž se še ne zavedamo popolnoma, kaj pomenijo pravkar minule volitve. Volivci so povsem jasno povedali, da si želijo spodobno demokracijo in ne arogantne avtokracije, ki dela zgolj zase in svoje prisklednike. To je neizpodbitno.
Zgodilo pa se je še nekaj.
Zgodila se je civilna družba.
S tem nočem reči, da je do sedaj ni bilo, vendar ni bila takšna, kot se je oblikovala v minulih dveh letih. Civilna družba je postala zelo profiliran političen dejavnik.
Že dalj časa je bilo očitno, da je parlamentarna demokracija v krizi. Ne samo v Sloveniji, tudi drugod. Parlamentarne stranke so vedno bolj predrzno ugrabljale državo. Zaradi družbene sprejemljivosti lažnih novic, tako imenovanega uravnoteženega novinarstva, popolne relativizacije resnice, ugrabljenih javnih medijev, zaradi demagogije, ki je nenadoma postala običajni del parlamentarnega govora, zaradi padca vseh etičnih vrednot, finančne in moralne koruptivnosti … so parlamentarne stranke lahko počele, kar so hotele. Takoj ko so zasedle stolčke v parlamentu, so izdale svoje obljube, svoje volivce, člani strank so lahko nekaznovano žalili, lagali, tudi očitno kradli … in nikomur se ni nič zgodilo. Če so ljudje protestirali, so se oblastniki obdali z ograjami in policijo in lepo naprej počeli svojo grdo raboto. Tudi parlamentarna opozicija ni mogla storiti ničesar. Nemoralna politika je vse in vsakogar povozila kot valjar. Kadar padejo etične in moralne norme, pade resnica. Tisti, ki so morda protestirali, so se zaradi občutka nemoči in brezizhodnosti utrudili in počasi resignirano odnehali.
Protestno gibanje, ki se je ob nastopu nove desne vlade formiralo pred dvema letoma, pa je nekaj novega. Drugačnega.
Vse se je začelo z Jenullovimi protestnimi hepeningi v času prvega kovida. Spomnimo se robotka, ki se je vozil okoli parlamenta in komuniciral s policisti. Ali Jenullovega rekreacijskega teka s transparentom visoko nad glavo, prav tako okoli parlamenta. Počasi se je vse skupaj povsem spontano razvilo v protestno kolesarjenje in na koncu v množične sto šest petkov trajajoče proteste, iz katerih se je razvilo močno vseslovensko ljudsko gibanje.
Seveda smo Slovenci v preteklosti že protestirali. In to ob različnih priložnostih. In v vseh časih. Fantastična knjiga dokumentarne fotografije Toneta Stojka Naša jeza je brezmejna priča o slovenski upornosti in je izvrsten dokument časa, hkrati pa foto-esejističen pogled na uporen slovenski značaj. Slovenci smo že pregovorno veljali za pohlevneže, za hlapce, kot nas je imenoval Cankar. Stojkova knjiga slovenskega upora, ki ga je s svojim fotografskim aparatom beležil petdeset let, pa nam zelo jasno pove, da smo se Slovenci v vseh družbenih razmerah in sistemih vedno in povsod upirali in protestirali.
Tudi v novi državi smo se upirali. Če ne bi bilo tako močne ljudske uporniške volje, gotovo ne bi prišli do samostojne Slovenije. Čeprav so kasneje predvsem desni politiki privatizirali tudi upor za samostojno Slovenijo. In protestirali smo še kasneje, ko so nam politiki ugrabljali in ugrabili državo in jo spremenili v svoj bankomat. V proteste so bili dejavno vključeni tudi sindikati. Marsikaj smo dosegli, vendar je na koncu parlamentarna strankarska demokracija vseeno pokazala svoj najslabši obraz.
Ljudje smo protestirali, šli na volitve, spremenilo pa se ni nič. Oziroma se je spremenilo na videz. V resnici so politiki vedno zmagali. Ljudje smo jim pomagali, da so premagali svoje politične nasprotnike, potem pa so na nas pozabili in kmalu postali podobni predhodnikom. Z zadnjo vlado pa je prišla parlamentarna demokracija do svojega dna. Ni se več ozirala na ljudi. Na nikogar. Seveda ji je k temu pripomogla posebna kovid situacija, ki jo je oblast zlorabila sebi v prid.
Civilna družba, ki je v resnici zmagala na volitvah 22. aprila 2022, je izbojevala zelo drugačno zmago. Pri tem ji niso pomagali sindikati – ti so sodelovali s civilnim gibanjem zgolj takrat, ko so bili ogroženi njihovi interesi, sicer pa so tiho pobirali drobtinice, ki jim jih je v naročje vsake toliko natrosila oblast. V minulih dveh letih so se sindikati izkazali kot interesna skupnost, ki jo skrbi zgolj zase. Kar je končno tudi vloga sindikatov. Skratka, v petkovih kolesarskih protestih niso sodelovali niti aktualni niti nekdanji politiki niti parlamentarna opozicija, čeprav so tja hodili pozirat tudi njihovi predstavniki in razkazovat svoja nova draga kolesa. Na kolesarskih protestih ni bilo političnih govorov, ni bilo ozvočenja, bili so zgolj hreščeči megafoni, niso nastopali etablirani igralci iz dramskih institucij, ni bilo recitacij obrabljenih pesmi, ki so primerne v vsakem času in ob vsaki priložnosti, ni bilo vnaprej določenega programa … vse skupaj je bilo iskreno spontano in na videz neorganizirano. Jenullovo gibanje (rečem mu Jenullovo, saj bi bilo brez njegove volje in trme marsikaj drugače) pa je v resnici bilo še kako domišljeno. Vsak teden so si kreativno izmišljevali različne hepeninge, množico ljudi usmerjali po različnih poteh glavnega mesta, iz protesta vedno naredili vsebinski dogodek, na duhovit način reflektirali politične floskule minulega tedna, na primer s papirnatimi aviončki bombardirali zastraženi parlament … Seveda se je ob Jenullu zbrala še cela vrsta ustvarjalcev, ki so vsi na svoj način dodajali gibanju svojo kreativnost. Ja, kolesarski petki so bili izraz kreativnosti in ustvarjalnosti ljudi, ki niso marali avtokracije in oblastniške arogance, ki jim je ukradla svobodo.
Zoper agresivno oblast so se protestniki borili s humorjem, s poezijo, z uličnim gledališčem, s satiro, z različnimi gledališkimi domislicami … Ne smemo pozabiti, da je Jenull gledališki režiser, da je Andrej Rozman Roza gledališčnik, da sta Svetlana Makarovič in Boris A. Novak tudi dramatika. Lutkovna umetnika Sanja Filder in Brane Solce sta proteste vsak teden požrtvovalno bogatila s svojimi lutkami. Ves trg pred skupščino je postal protestno in umetniško prizorišče. Preveč prostora bi zavzelo, če bi na tem mestu poskušal našteti vse umetnike, ki so nas na protestih navduševali. Bravo, bravo, bravo!!
Prav kultura, umetnost, literatura, gledališče, glasba so v dvoletnem uporu zoper janšizem/fašizem prispevali tisto energijo in kreativnost, ki je ljudi pritegnila in upor naredila mnogo bolj inteligenten in zabaven. Zaradi drugačne naravnanosti petkovih pretestnikov, ki so gradili svoj program uporniških manifestacij na neinstitucionalni kulturi in spontani ulični umetnosti, si upora ni mogla prilastiti nobena politična stranka. Politiki namreč niso duhoviti. Ne razumejo humorja. Politiki, ki prisegajo na red in disciplino, se pravi nagnjenci k totalitarizmu, se humorja in satire bojijo kot hudič križa. Mislim, da na nobenem slovenskem pretestnem gibanju ni bilo toliko duhovitih domislic, toliko bistrih sloganov in da nikoli ni na protestih sodelovalo toliko kreativnih in ustvarjalnih ljudi. Protesti so bili dve leti trajajoča kulturna in umetniška manifestacija. Tega se morajo politiki zavedati. Zaradi kulturniškega protesta so dobili svoj parlamentarni mandat.
In prav v tem so bili petkovi protesti izvirni in posebni. Prav zato so lahko okoli sebe zbrali toliko ljudi. Zato so dosegli svoj cilj. Zmagali sta v resnici kultura in umetnost. Ne etablirana kultura, pač pa spontana kultura neinstitucionalnih ustvarjalcev, prekarcev, ki niso imeli česa izgubiti, razen svojih golih prekarskih življenj – dobili pa so lahko vse.
V Sloveniji se je zgodila revolucija. Revolucija kulture in umetnosti zoper blasfemično dno parlamentarne greznice.
V minulih dveh letih gibanja kolesarjev protestnikov in ostale civilne družbe niso mogli uničiti plačani strankarski provokatorji, ki so kričali: Ubij Janšo, da bi pred širno Slovenijo protestnike prikazali kot potencialne morilce, čeprav je premier mesece ponavljal mantro o morilskih naklepih petkovih kolesarjev. Gibanja niso mogli ustaviti podtikanja, spletke, ograje, niti do zob oboroženi policisti, še manj vodni topovi in solzivec, niti drakonske kazni in grožnje; niso ga mogle uničiti strankarske razbijaške milice, protestniki niso nasedali na provokacije. Oblast jih ni uspela narediti za nasilnike, čeprav je organizirala profesionalne pretapače in jih infiltrirala med kolesarje, da bi sprovocirali nasilje in nerede. Gibanja niso uničili organizirani vzporedni protesti. Ljudje so vztrajali v dežju in snegu, niso se naveličali, niso obupali. Oblast je poskušala vse, in ni ji uspelo. In to zato, ker je bilo gibaje od vsega začetka kulturno, umetniško, intelektualno, pesniško druženje svobode in za svobodo. Poštenost in inteligenca sta zmagali nad primitivno demagogijo in fašističnim domoljubjem.
Na protestih ni bilo političnih govoranc, bila pa je poezija. Mislim, da smo Slovenci v tem času dobili novo literarno zvrst, in sicer ostro in brezkompromisno politično satiro. Literatka Svetlana Makarovič, ki jo sam štejem med naše najdragocenejše narodno bogastvo, saj ni samo izvrstna pesnica, ampak nam že desetletja neizprosno kaže zrcalo in s svojo človeško držo trmasto spreminja našo podobo, je ustvarila nov satiričen literarni žanr, ki gre do konca. V briljantnih verzih, ki so duhoviti, predrzni, drzni, neizprosni, ravno prav hudobni, brez dlake na jeziku … pripoveduje resnico časa v najbolj polni obliki. Ali pa pesmi Borisa A. Novaka, ki jih je bral pred parlamentom policistom v brk in so na trpek način izpovedovale grozo totalitarne nevarnosti. Njegovi verzi, ki jih je inspirirala oholost politične stvarnosti, so se med ljudmi širili kot požar. Pesem Svoboda je glagol je postala himna protestnega gibanja. Andrej Rozman Roza je s svojo pesmijo Niso vsi isti in z mnogimi drugimi naredil več kot vsi oglasi in plakati. Na protestih je nastopilo tudi veliko drugih pesnikov vseh generacij. Mladi literati so dvignili svoj glas. Gibanje je postalo inspiracija. Pesnik in glasnik poezije Dejan Koban je sestavil antologijo protestne poezije. Društvo pisateljev je na svojem vrtu ob petkih zvečer prirejalo branje poezije z naslovom Svoboda je glagol, na katerem so sodelovali pesniki in pisatelji vseh generacij. Petkovi protesti so bili gibanje ljudi in umetnosti. V tem je bila posebna in nova moč protestov. Zmago normalnejših političnih sil in novih obrazov sta izdatno pomagali doseči tudi neinstitucionalna kultura in umetnost. Seveda umetniki niso več naivni in ne pričakujejo, da se bosta zato novim politikom zdeli kultura in umetnost bolj pomembni kot so to razumevale vse vlade minulih trideset let. Tudi pri novih političnih obrazih je kultura na zadnjem mestu. Tako pač je. Pa saj ni šlo za to. Kultura je bila artikulacijsko sredstvo petkovih protestov, kateremu so se pridružili še drugi nevladniki. Inštitut osmi marec je s svojo iskrenostjo, čistostjo in borbenostjo prepričal ljudi. Na volitvah niso zmagale stranke. Niso zmagali programi, ki so bili v resnici vsi zelo všečni in podobni, zmagala je iskrenost, zmagala je duhovitost, zmagali sta trma in požrtvovalnost, zmagala je drugačna kultura.
Vse to skupaj pa je pripomoglo k spremembi parlamentarne demokracije v Sloveniji.
Izven parlamenta je nastala ozaveščena in ponosna civilna družba, ki je močnejša od vseh političnih strank. Ni ne leva ne desna, ampak etična. Ne bori se za parcialne interese, bori se zoper neumnost, zoper laž, zoper korupcijo in za zdravo družbo. Z ljudmi se bori za ljudi. Oborožena je z razumom, izobrazbo, umetnostjo, kulturo, duhovitostjo, mladostjo in željo po življenju. Parlamentarne stranke imajo zdaj prvič v zgodovini slovenstva izven parlamenta močno in nestrankarsko vseljudsko opozicijo. Če se bo v parlamentu spet zgodilo izdajstvo, uzurpacija oblasti, neskončne politične neumnosti … jih bo javnost od zunaj sesula. Spet bodo petkovi protesti. Glas ljudstva se bo glasno slišal. In prav to je upanje za prenovo parlamentarne demokracije, ki ne sme nikoli več ugrabiti ne svobode ne države.
Sam sem bil še nedavno prepričan, da bodo kolesarji in Inštitut osmi marec izkoristili naklonjenost ljudi in vstopili v parlament kot stranka. Brez dvoma bi jim uspelo. Ampak zdaj vem, da je še kako prav, da je gibanje ostalo izven parlamenta, da ni vstopilo v politiko, pač pa politiko želi nadzorovati od zunaj. Parlamentarna demokracija se spreminja zunaj parlamenta, ne znotraj. Parlamentarno demokracijo moramo spremeniti ljudje, sami politiki je ne bodo, ker jim samozadostnost parlamentarne demokracije, ki prisega zgolj na volilno nedeljo, popolnoma ustreza. Ne, od zdaj naprej so volitve vsak dan! Odslej bodo izvoljeni oblastniki vsak dan pod budnim očesom civilne družbe.
Politiki se od 22. aprila 2022 ne morejo več obnašati, kot so se doslej.
Obljube, ki so jih dali, ne bodo smeli več prelomiti.
Prepričan sem, da sta se z močnim ljudskim gibanjem spremenili tudi parlamentarna etika in morala. Na prizorišče so stopili – čeprav izven parlamenta – izobraženi, mladi in požrtvovalni ljudje. Politiki, pazite na svoje besede, na svoja dejanja, na svoje obljube. Politika ni več samozadostna. Tako tista, ki je na oblasti, kot tudi tista, ki sedi v opoziciji.
Volilna nedelja bo od zdaj naprej vsak dan.
Ljudje nismo več zaradi vas, ampak ste vi zaradi nas!!
