V tej deželi se ne bo dalo več živeti in šest drugih pesmi

Vinko Möderndorfer o poslanih pesmih

Pesmi so nastale v minulih covidnih mesecih, ko sem že mislil, da ne bom mogel nikoli nič napisati in zapisati. Pa so se izvile besede in misli in podobe – v skladu z morilskim časom, ki ga živimo. Včasih se mi zdi, da se lahko obupu upremo z artikulacijo obupa. Podoba teme nas opominja, da obstaja tudi svetloba.

***

v tej deželi se ne bo dalo več živeti

v tej deželi se ne bo dalo več živeti
v tej deželi je preveč
poti resnic pogledov vstran
preveč tistih ki jih poznaš
v tej deželi je preveč slepih ulic
premalo različnih hiš
v tej deželi so besede brez vrednosti
celo beseda dežela ima drug pomen
dež deževje gnijoča voda do grla
v tej deželi iščeš in ne najdeš
izmika se dežela ljudje pogledi
tako malo je zraka
tako veliko je jeze

***

kadar v moji deželi dežuje

kadar v moji deželi dežuje
je tako
kot da dežuje znotraj
kot da pada dež kot solze
ne kot nektar

kadar v moji deželi dežuje
je tako
kot v kakšni baladi
nebo joče zaradi krivic
in oblaki niso prijazni hlačmani
iz risanega filma
ki menjajo garderobo
ko se spreminjajo letni časi

kadar v moji deželi dežuje
je tako
kot da bo prišlo do grla
kot da bo utopilo krhko upanje
in zadavilo sanje nerojenih otrok

kadar v moji deželi dežuje
je tako
kot da se besede laži
spreminjajo v žgoče žveplene kaplje

kadar v moji deželi dežuje
to ni slutnja pomladi
utapljanje je
na dolgi rok

***

moja domovina

mesto kjer tečejo za tabo
ti pa sploh ne bežiš
ne more biti tvoje mesto

ulica v katero vstopiš
in je ne prepoznaš
ne more biti tvoja ulica

dom kjer ne gori ogenj
ampak sveti led
ne more biti dom za tvoje pesmi

besede ki ne kažejo poti
ampak zidove
ne morejo biti besede tvojega jezika

zemlja ki se črna odpira
namesto da bi cvetela
ne more biti tvoja domovina

*** 

srednja evropa

dovolj je praznega neba
je rekla roka
in se odtrgala od telesa
in postala oblak

zdaj lebdi nad prago
nad dunajem potuje čez budimpešto
spušča se nad
srednjo evropo
dotika se z blazinicami meglic
vsakega
ki spodaj potuje mimo

jaz sem odtrgana roka
prepeva svojo balado
nekoč sem pisala pesmi
zdaj nalagam znižane izdelke
v nakupovalne vozičke

*** 

dom

tujina je vlažna in mrzla
dom gori s plameni brezbrižnosti
in sovraštva
kako se je to lahko zgodilo?
se sprašujejo galebi
ki spremljajo ladje daleč
na tuje morje
in se ne mislijo več vrniti

zakaj pesniki pišejo v podobah
in ne z granitnimi kockami?

tujina je dom
kadar doma ni nikogar
na tvoji strani
čeprav vlažna
čeprav mrzla

*** 

nekega dne

nekega dne
se bodo v naše grlo izlile vse laži
jalove obljube vsa izdajstva
hojladri hojhladrom slepega veselja
brezbrižnost in nič ne vidim
nič ne slišim nič ne čutim

čeprav bomo stali na prstih
kot balerine v labodjem jezeru
ne bomo mogli preprečiti
da nam ne bi v usta stekel
gnoj sedanjosti

četudi bomo stopili na stole
in potem na mize
in se povzpeli na nebotičnike
na najvišje skalne vrhove
nam bo vseeno v usta zmezel
ves drek sveta

ker smo popustili
ker nismo bili branik
ampak kloaka

*** 

prisega

ne bom jedel radioaktivnih odpadkov
pil petroleja in se sladkal s svincem
ne bom gledal stran in ne bom hodil
na nedeljske izlete v podeželske klavnice
ne bom lagal da me žalostne oči
zaklanih živali ne ganejo do solz
ne bom sodeloval v barvanju oblakov
v modrikasto zeleno in potem še v katranasto črno
ne bom nosil zastav ki vihrajo s hiš laži
ne bom legal ob toplo kožo brez ljubezni
ne bom se izrekal za krožna križišča
ne bom več živel
če ne bodo prišle srne iz gozda
brez strahu
lizat sol z mojih dlani