/ 

Gluhost (Brbotanje)

 

Esej o oglušujočem obilju vsega – ali o »praznoti, ki zdanje mori«

 

Živimo v svetu glušcev.

Oglušeli smo zaradi hrupa. Zaradi preveč besed, preveč podob, preveč vsega, navitega na najvišjo stopnjo glasnosti. Obdajajo nas gosti oblaki raznovrstnih informacij. Padajo po nas kot dež, kot sneg, kot sončni žarki, kot gama sevanje, kot elektromagnetno, nizko, visoko, ultra visoko sevanje, padajo po nas kot prah … Informacije, informacije … Predvsem informacije o prodajnih artiklih, informacije o dogodkih. Napihnjene informacije v obliki radijskih valov, medmrežja, informacije kot žarčenje, obvestila kot podobe s televizijskih in računalniških ekranov. Ljudje govorijo in govorijo in govorijo. Besede skačejo med nami kot iskre visoke napetosti. Zrak je nasičen z nevidnim medmrežjem, s frekvencami vseh mogočih in nemogočih dolžin. Neskončno število informacij potuje med nami. Ali zrak sploh še obstaja? Ali pa vsakič vdihnemo neskončno bilijonov nevidnih obvestil, sporočil, opozoril, avizov, kaj je že to avizo? Avion, avto, avizo? Nova oblika zdrave hrane morda. Ali pa zgolj beseda, za katero se nam zdi, da jo poznamo od blizu, čeprav ne vemo, kaj pomeni. Samo slutimo. Ah, ni važno! Gremo naprej. Že nova beseda, že nov zvok, že nova slika, podoba, misel, že nova … In podobe! Podobne podobe, ki so podobne drugim podobnim podobam. Rajši imam podobe kot misli. Rajši vidim, kot mislim. Rajši sem podoba kot človek. Gesla sedanjosti. Zavedna, nezavedna? Kdo bi vedel. Ja, podobe, ki nas spremljajo, lepe, grde, krvave, črno-bele in barvne, ogromne, majhne, intimne, zelo intimne, ki so javne, ki so zato intimne, da bi bile javne … vsepovsod podobe, podobe, podobe … Ne vemo več, ali so resnične? Ali so samo tako lepo zapakirane v resničnost? In besede, besede, besede … ki nimajo več pomena. Vse je izgubilo pomen in vsebino. Tudi resničnost. Tudi oblika ne obstaja več. Je minljiva in zamenljiva. Komercialna. Prodajna. V navlaki vsega nobena stvar nima več teže. V poplavi različnih hlebcev kruha, hleba, štruc, štručk, žitnikov, kolačev, žemljic takšnih in drugačnih, z orehi, s semeni, s tisoč vrstami semen, v različnih oblikah, v različnih velikostih, z različnimi okusi, imeni … je beseda kruh izgubila svoj pravi pomen. Kruh kot življenje. Delati za kruh. Boriti se za kruh. Biti dober kot kruh. Nič več. Samo različno, drugače, z drugim okusom, nekaj čisto drugega. Kruh, ki ne sme biti kruh, ker kruh je dolgočasen, nezanimiv, se ne prodaja, kruh naš vsakdanji, hvala za kruh, za kos kruha, mati je bila dobra kot kruh, jedel sem kruh iz njene roke in lizal sol. Sol? Kaj je to? Sol? Je še bela? Mogoče roza? Črna sol? Ja, tudi črna. Obogatena z vitamini, drugimi minerali, azijska, indijska, ameriška … vsaka in vsakršna. Sploh ne več bela. Bela je že davno pasé. Bela je nezanimiva. Podobno je z vsemi drugimi besedami in predmeti. Besede, ki ne pomenijo nič več, besede, ki so izgubile pomen. Postale so artikli. Niti to ne. Postale so bla bla bla, kar nekaj. Tudi predmeti, odtujeni od besed, predmeti so sami zase. Avto, šivanka, hiša, miza, stol, postelja … Vse ima tisoč novih oblik, milijone različnih podob in neskončno število poimenovanj. Platonova ideja o stolu je izgubila smisel. Predmeti so se združili z idejo o predmetih. Ampak ne z idejo o istih predmetih; stol ni več stol, čeprav sediš na njem, in stol kot ideja je avto, Eifflov stolp … Ideje so raztegljive kot elastika. Elastika? Kaj je to? Reč, ki drži spodnjice na bokih, ali elastika, ki služi zabavi, bungee jumping, esktremni bungee jumping. Ima sploh kakšno zvezo z elastiko? Ali je bila elastika, ki drži spodnjice na bokih, samo ideja za esktremni bungee jumping? Ni važno. Ni pomembno. Pomembna je ideja, ki postane tisoč stvari. In stvari, ki postanejo tisoč idej. Milijon. Neskončno vesolje idej. Nove in nove in nove. Pomembnejše so od starih. Platon je izvesek nad trgovino, kjer prodajajo črno sol. Ideja je pomembnejša celo od človeka. Bolj vredna. Človek je zgolj material, ideje so pomembne. Človek kot material potrošnje. Hipen. Za odmet. Ampak tudi ideje so za odmet. Minljive so kot človek. Nič vredne, vendar pomembne. Človek pa je samo nič vreden. Ideje, ki potujejo med nami v elektronskih oblakih in nas dušijo, so vredne. In ideje niso več ideje, in predmeti, ki nastanejo iz idej, niso več predmeti. Hrup je neznosen. Hrup!! In v tem hrupu živimo glušci. Samo gluhota lahko premaga neznosen hrup vsega, kar sili v naša življenja, kar nas nadleguje, kar nam jemlje prostor v glavi, kar je zamenjalo naše potrebe, naše čute, naša čustva … Hrup vsega. Brezčuten hrup. Pred hrupom smo pobegnili v gluhost. Slišimo vse in ne slišimo ničesar. Vidimo vse in smo slepi. Podobe vojn, podobe novih artiklov, nove glasbe, podobe atentatov, besede politikov, besede prerokov, slike žalosti, slike veselja, eksplozije, odrezane glave, volitve, solze, beda, umiranje, smrt, rojstvo, športne zmage, potresi, napovedi vremena, ciklonov, novih pijač, drog, novih zdravil, novih bolezni in zdravil za nove bolezni, odkritje novih galaksij, izjemnih, najboljših revolucionarnih razodetij, napoved novih oblasti, novih držav, novega denarja, računalniških igric, pokolov na šolah, neskončnih polic s knjigami, novih, starih, novih starih, starih novih … vse je samo hrup. In mi glušci, ki hočemo preživeti v vsem tem, hočemo biti gluhi še bolj. Gluhota je kot rešitev pred vsesplošnim, pred mega hrupom, gluhota je edina možnost preživetja, gluhota kot lupina krhkega človeka, ki morda še obstaja znotraj nas. In tako obupno poskušamo preživeti v svetu hrupnosti, ne da bi se nam zdelo sploh vredno preživeti. Morda zaradi črne soli, morda zaradi novih TV-nadaljevank, ki jih gledaš naprej, nazaj, nazaj, naprej, morda zaradi ekstremnega bungee jumpinga? In v vsem tem … v gluhosti glušcev poskušamo celo komunicirati. Se pogovarjati. Pa povzročamo samo hrup. Ker na drugi strani ni nikogar za pogovor. Nihče ne sliši. Komunikacija med gluhimi. Oglušelimi. Povsem preraščeni z zdravo prehrano, z reklamami, z odločitvami, ki nič ne pomenijo, ker niso odločitve, ampak poraba. Ni več pomembnih odločitev, življenjskih odločitev, načelnih odločitev, ponosnih odločitev, bistvenih odločitev, odločitev, za katerimi stojiš in padeš … so samo odločitve potrošnje. Odločitve ugodja. Navideznega. Odločitve investicij v potrošnjo. Vsak je hrupen v svetu hrupa. Vsak je gluh v svetu gluhote. In pogovarjamo se zase. Dialoga ni več. So samo monologi in vmes prostor za rahel predah, v katerem si nekdo drug izbori svoj monolog. Monolog za samopromocijo. Za prodajo samega sebe. Jaz je začetek misli. Ko sem jaz, je začetek stavka. Sem, je začetek misli. Jaz sem, je začetek stavka. Imam, je začetek misli. Jaz imam, je začetek stavka. Hočem, začetek misli. Jaz hočem, začetek stavka. Nikogar drugega ni, samo jaz. Če obstaja drugi, obstaja zaradi mene. Glušci se pogovarjajo med seboj. Celo ljubimci so gluhi. Spoznavajo se v virtualnem svetu, govorijo v virtualnem jeziku ljubezni; ko se srečajo iz oči v oči, izmaknejo pogled, ne ustrezajo si, podoba ljubezni je sestavljena iz sloganov, filmskih podob, idealne zgodbe, pobrane iz množice podob marketinških ljudi, ki jih v resnici ni. Sebično segajo drug v drugega, ljubimci, tehtajo sebe na tehtnici drugega, ljubimci, gluhi. Slepi zaradi gluhote. Brez občutka v prstih, na koži, med nogami, brez občutka v slini, v poljubu, samo opisno, kot piše, kot je videti na podobah, kjer se poljubljajo marketinško idealni, z mehko, ravno prav rožnato kožo, tisti, ki jim slina diši po tisočerih vonjavah, iznajdenih v kemijskih laboratorijih. In ko nekdo izpove ljubezen, kot jo je nekje slišal, drugi strmi v prazno, misleč na besede, ki jih bo izgovoril, kot se mu zdi, da jih je slišal, videl na instagramu, prebral na facebooku ali že kje. Gluhota. Gluhota. Zaverovanost v bančni račun, ki je edino merilo, ne vemo sicer, kaj točno pomeni edino merilo. Je to ugodje? Oblast? Slast? Gotovost? Zaverovanost v želje, ki niso moje, niso tvoje, niso od nikogar. Od globalnega nikogar. In ko obkrožimo demokracijo, obkrožimo nasmeh nekoga. Bele zobe nekoga. Besede nekoga, ki niso njegove, ki so naše, tako mislimo, čeprav nismo prepričani, nekje smo jih prebrali, kje že? V nekem shopping centru? Pri ortodontu? Plastičnem kirurgu? Ali v knjigi Noama Chomskega? Mogoče Slavoja Žižka? Kdo to? Kaj to? Zakaj to? In smo zadovoljni, ker je demokracija. V resnici je gluhost. Gluhost sistema, gluhost filozofov, utopljena v inflaciji besed, ki nimajo pomena. Pogovarjamo se med sabo, se smehljamo brez razloga in mislimo: naj bo že konec! naj grem domov! naj ne opazijo, da ne vem, da ne poznam, da nisem kupil, da pojma nimam. Pogovarjamo se in iščemo trenutke, da bi govorili o sebi. In ko oni drugi, tretji, četrti, govori o sebi, ne poslušamo, slišimo svoje misli, ki se pripravljajo, da bodo našle prostor, da bo oni drugi, tretji, četrti, potreboval zrak, da bo zadihal, vdihnil, in bomo hitro vskočili v pogovor s sabo, s pripravljeno mislijo, ki bo govorila jaz, jaz, jaz … Ne vemo, kaj pomeni beseda, ki je stala na začetku. In na začetku je bila zares beseda. Beseda, ki še vedno stoji na začetku. In imela je pomen in težo stvarjenja. Ker beseda je lahko stvarjenje. Zdaj pa … preveč besed. Prelahkotno uporabljene. Brez misli uporabljene. Zgolj kot sredstvo za prodajo, za promocijo, za infiltracijo, za deratizacijo, za kotizacijo, multiprikatizacijo … Besede so izgubile vrednost. Prazni vokali v praznem svetu hrupa. Smrt. SMRT. Kot zadnje. Beseda za zakotje. Domovi za smrt. Tudi polni besed. Napisanih, izbrisanih, osamljenih. Na listinah, na tablici na vratih: štiri osebe, štiri postelje. Tisti bolj ugledni: ena postelja, ena tablica z besedo imena na vratih, za vrati pa smrt, bedna, kaj je že to smrt? kaj je že to bedna? Rojstvo. Tudi artikel. Tudi prodaja. Tudi nekaj drugega kot samo smrt. Plenice. Tisoče in tisoče. Plenice za novorojenčke. Plenice za starce. Za umiranje. Isto. Razlika v drobnem tisku: za dojenčke, za starce, za inkontinenco. Tudi urin. Tudi blato. Tudi drek. Besede. Vse našminkano. Napudrano. Odtujeno. Odmaknjeno. Vrženo v kot. Nima pomena. Tudi samota je sestavljena zgolj iz vokalov. Sa-mo-ta. Kje? Ni samote. Samoto moraš kupiti. Reklamirajo jo. Z besedo, ki ne pomeni samote. Kaj pa razočaranje? Več samoglasnikov. A, o, a, a, e na koncu … Vmes pa r, z, č, r, n … Kaj pomeni? Da je nekdo raz … Raznožen? Z nogami narazen? Razorožen pred svojimi željami? Čar? Čaroben? Razočaroben? Z nogami narazen in razorožen pred čarovnijo nedosežnih želja. Bedasto! Takoj nekaj drugega. Avto, hiša, obisk pri pedikerju, frizerju, genskem inženirju, obisk na volitvah, v veleblagovnici, v trgovinskem središču, v trgovinskem mestu ali vesoljskem mestu zabave v daljni Sibiriji? Bedasto! Mogoče obisk pri zdravniku, mazaču, ki pozdravi raka, premaga smrt, samoto, razočaranje za denar … Vse to … in ni več … ra-zo-ča-ran-ja. Kaj je že to? Gremo naprej! Lahko do nove poplave besed. Lahko do novega smisla v nesmislu. Najbolje pa v gluhost! Kajti v gluhosti ni smrti. V gluhosti ni razočaranja in ne rojstva, in kar je najhujše, NIKOLI ni in ne bo nobene spremembe sveta … Samo samozadostnost in zadovoljnost v slasti gluhote.

Živimo v gluhem času.

Gluhost je sedanjost.

Gluhost je sladka prihodnost glušcev.

 

 

Vinko Möderndorfer
O avtorju
(fotografija Boštjan Pucelj) Vinko Möderndorfer je pesnik, pisatelj (za odrasle in otroke), dramatik, gledališki in filmski režiser, esejist – eden najpomembnejših in najbolj raznovrstnih sodobnih slovenskih avtorjev. Njegov opus šteje preko sedemdeset naslovov, ustvaril je več kot sto gledaliških in opernih režij, posnel tri celovečerne filme. Temu primerno je tudi število različnih nagrad, vključno z nagrado Prešernovega sklada. Letos je prejel tretjo Grumovo nagrado, jeseni objavil obsežen roman Druga preteklost, pred izidom je antologijski izbor iz njegove poezije. - Rojen 22. septembra 1958 v Celju, 1982 je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo.