/ 

Italijanski avtorji na Vilenici 2019

   

Ob letošnjem literarnem festivalu Vilenica so spregovorili italijanski pesniki Maria Grazia Clandrone, Claudio Damiani in Gian Mario Villalta. Spraševala sta jih Igor Divjak in Nina Kokelj.

     

Italijani2Maria-Grazia-Calandrone-foto-Enzo-Maniccia-200x133
Maria Grazia Calandrone

Maria Grazia Calandrone (1964) je pesnica, pisateljica, dramatičarka, performerka in novinarka. Dela v kulturni redakciji radia RAI 3, piše literarne kritike za časopise in revije, vodi pesniške delavnice na osnovnih šolah, v zaporih in psihiatričnih ustanovah. Njena zadnja pesniška zbirka, Giardino della gioia (Vrt radosti), je izšla letos. Prevedena je v več kot dvajset jezikov; v arabščini je izšel izbor njene poezije, zbirka Serie fossile (Fosilni niz, 2015) pa v angleščini in katalonščini.

   

V oddaji, ki jo vodite na italijanskem radiu, ste rekli, da moramo v Italiji in Evropi imeti več razumevanja za begunce. Vendar pa trenutna italijanska politika ravna drugače. Kako gledate na ukrepe, ki jih je sprejela italijanska vlada?

Sem ena izmed redkih italijanskih pesnic in pesnikov, morda edina, ki je v javnosti zavzela politično stališče, ki ne dopušča nobene dvoumnosti. Sem za sprejem beguncev. Predvsem ne smemo pustiti, da ljudje umirajo, potem pa moramo razmisliti, kam jih namestiti. Najti moramo dostojno alternativo. In šele potem, če je res nujno, sprazniti zasedena poslopja.

Ravno v času, ko vam pišem, je padla grozna vlada varnostnih ukrepov, zaprtih pristanišč in načrtnih izselitev iz poslopij. Upajmo, da se bo oblikovala bolj človeška in demokratična vlada, boljša tudi od tiste, v kateri je notranji minister Marco Minniti sklenil sporazum z libijskim premierjem. Upam, da bomo po tem, ko smo se že približali diktaturi oziroma socialnemu neofašizmu, bolj pazljivi.

    

Vodili ste pisateljske delavnice v zaporih. Kako ste navdihnili zapornike, da so začeli pisati?

V zaporih sem odkrila, da, vsaj pri nekaterih, oddaljenost takoj deluje kot navdih. Nekateri začnejo pisati prav v zaporu. Za delavnico imamo navadno dve uri časa, a nikoli ne zadostujeta, moramo jo podaljšati. Pogovarjamo se, zapornikom berem pesmi, ki so nastale v obupnih razmerah (Paula Celana, Nazima Hikmeta), in poslušam njihove komentarje. Prek poezije drugih izpovejo svoje izkušnje. Zaporniki imajo globoko in resnično potrebo, da jim drugi prisluhnejo, povedati morajo svoje zgodbe in dotaknejo se jih besede tistih, ki so že pred njimi zapustili svoje drage in katerih svoboda je bila omejena.

Pogosto se zgodi, da kdo zbere pogum in gre v celico iskat tisto, kar je napisal naskrivaj. Drugi zbirajo svoja občutja in improvizirajo verze, predvsem prošnje, da jim njihovi bližnji odpustijo: otroci, starši, partnerke. Skratka, skoraj vsem uspe narediti nekaj zelo težkega, predvsem v razmerah, ko so prisiljeni biti trdi, da jih drugi ne izkoristijo, skoraj vsem uspe premagati sramežljivost in izraziti svoja občutja. Dva zapornika sta potem postala prava pesnika. Ko sta prišla iz zapora, sta izdala zbirki, in mislim, da je zdaj njuno življenje lepše.

   

Kot novinarka ste veliko potovali po tujih državah. Toda že od nekdaj živite v Rimu. Kaj vam pomeni dom, rojstni kraj?

Zame ne drži, da sem povsod doma. Po svetu se počutim zelo prijetno, zelo rada imam ljudi in rada potujem, zelo rada gledam, kot uči Wittgenstein. Povsod se česa naučim, domov se nikoli ne vrnem enaka kot prej. Po potovanju v Bosno prejšnjo zimo sem na primer potrebovala veliko mesecev, da sem razumela, kar sem videla, vse ljudi, ki sem jih spoznala, da sem znala povedati, kar sem videla in da sem se spet počutila vedro.

Pesnica sem zato, ker sem vedno potrebovala samoto. Vrniti se domov zame pomeni vrniti se v luksuz samote, kjer lahko razmišljam in študiram. Tam ponovno stkem svoje niti. In seveda so mi potem ljudje, ki sem jih spoznala, skoraj še bližji kot takrat, ko so bili pred mano.

       

Vaše pesmi so polne razgibanih podob, velelnikov in luči. Zdi se, da želite bralce spodbuditi k bolj optimističnemu življenju. Ali ima poezija lahko tak vpliv?

Hvala za to vprašanje. Verjamem, da poezija lahko močno vpliva na naše življenje, saj se z njo znebimo mask in konvencij, z njeno pomočjo pridemo do svojega bistva, do kraja, kjer smo vsi enaki. V tistem kraju podobnosti, v človeški skupnosti, kamor nas privede poezija, je življenje zelo lepo. Tam svet sname tančico in resničnost postane resničnejša, tako kot takrat, ko smo zaljubljeni.

     

*** 

  

Damiani2
Claudio Damiani

Claudio Damiani (1957) je izdal devet pesmiških zbirk in skoraj vse so bile nagrajene. Zadnja, naslovljena Cieli celesti (Nebeška nebesa), je izšla leta 2016. Damianijeva poezija, ki jo navdihujejo antični latinski pesniki in umetnost italijanske renesanse, je napisana v preprostem jeziku, ki v ospredje postavlja čustva. Leta 2016 je izdal zbirko esejev La difficile facilità. Appunti per un laboratorio di poesia (Zahtevna lahkotnost. Zapisi o pesniški delavnici). Je tudi sourednik rimske literarne revije Viva.  

   

V intervjuju za RAI ste rekli, da poezija ni intelektualistična dejavnost. Lahko natančneje pojasnite to stališče?

Mislim, da je prava poezija vedno povezana z globokim mišljenjem (včasih v zgodovini tudi napoveduje razvoj filozofske misli in je torej večen izvir za filozofe), toda z živim, ne shematičnim mišljenjem. V drugi polovici 20. stoletja, v tokovih, ki delno trajajo vse do danes, je prevladala ideologizacija, »intelektualizem«, ki ni zaviral le čustva, »strasti«, kot mu je pravil Pasolini, zaviral je in še vedno zavira tudi mišljenje.

   

V eni izmed pesmi, ki ste jih poslali za festival, se pojavi mačka. Zdi se mi kot simbol poezije, morda povezan s pojmom »težavne lahkotnosti«, ki ste ga uporabili kot naslov svojega nedavnega eseja o poeziji.

Ja, k naravi, k njeni modrosti se moramo vrniti, saj nismo nad njo, ampak v njej. Del njene inteligence smo, ne edine. Tudi umetnost se nazadnje spravi z naravo. To je mislil Petrarca s pojmom »težavna lahkotnost«, naravnost, ki jo dosežemo po težavni, zahtevni poti. Ne naivnost, ampak modrost.

   

Vem, da je bilo na začetku vaše stališče, da mora poezija »komunicirati s preteklostjo v transparentnem jeziku«. Se je po desetletjih pisanja vaše stališče kaj spremenilo?

Ne, še vedno je enako. Mislim, da poezija, če je prava, komunicira s prihodnostjo, pa tudi s preteklostjo, ne le s sedanjostjo. Prav zato, ker komunicira s preteklostjo (in je torej neizogibno vedno klasicistična), komunicira tudi s prihodnostjo. Sedanjost je konec koncev skoraj nepomembna.

   

Ste tudi urednik literarne revije Viva. Kakšna je vaša uredniška politika?

»Viva je revija iz mesa in kosti,« to ni papirnata revija, pa tudi ne spletna revija. Gre za mesečna srečanja »iz mesa in kosti«, kjer občinstvu neposredno, skupaj z avtorji, predstavimo nova literarna dela, likovno umetnost, glasbo itd. Z neko pomembno, močno in lepo idejo, ki se ne ozira na komercialnost. Vedno vključuje določeno temo, ki nudi gostom navdih, in na podlagi katere beremo izbrano literaturo iz preteklosti in sedanjosti.

   

*** 

   

Italijani3-2-Gian-Mario-Villalta-Foto-Photo-Giulia-Naitza-200x299
Gian Mario Villalta

Gian Mario Villalta (1959) je diplomiral iz sodobne književnosti na Univerzi v Bologni. Poučuje na gimnaziji, od leta 2003 je umetniški vodja literarnega festivala Pordenonelegge. Piše poezijo (Vanità della mente / Nečimrnost razuma, 2011), prozo (roman Satyricon 2.0 / Satirikon 2.0, 2014), drame, literarne študije in kritike. Poezijo piše tako v beneškem narečju kot v knjižnem jeziku. Raziskovanje pesniškega jezika je zanj vedno povezano tudi z raziskovanjem lastne identitete in pripadnosti.

      

Delate kot profesor na srednji šoli. Zanima me, kako se da približati književnost dijakom, kako jih pritegniti k branju, ne zaradi dobrih ocen, ampak zaradi ljubezni do branja in pustolovščine, ki bo trajala vse življenje?

Recepta ne poznam, toda prepričan sem, da če ni strasti in zavzetosti, če se profesor ne čuti vključenega v to, kar uči, se ne zgodi nič. V Italiji učimo književnost z zgodovinsko-razvojne perspektive, kar pomeni, da so mnoga dela, pa čeprav gre za klasične mojstrovine, oddaljena od senzibilnosti in jezika dijakov. Zato je potrebna strast, vsak dan moram povezovati književnost s sedanjostjo, s trenutnim jezikom in senzibilnostjo.

   

Kako vam kot umetniškemu direktorju festivala Pordenonelegge, ki je izjemno uspešen, uspe pritegniti občinstvo, ki ni neposredno povezano z literarno sceno?

Že od samega začetka je bil naš cilj izogniti se akademski okostenelosti, želimo si neposrednih srečanj med avtorji in občinstvom, iz oči v oči. Vedno smo se trudili povabiti stimulativne avtorje, upoštevali smo pričakovanja občinstva in se trudili, da bi bila ta vedno bolj kakovostna. Veliko smo delali tudi na področjih, ki niso povezana le s kulturnim izborom: geslo festivala Pordenonelegge se glasi »Praznik knjige z avtorji«. To besedo, praznik, smo vzeli resno, saj skušamo ustvariti čim boljše vzdušje med ljudmi, sproščeno srečanje, na katerem ljudje radi sodelujejo.

   

V pesmih, ki ste jih poslali za festival, so konture vsakdanjega sveta zelo očitne, veliko pa ostane odprto bralčevi interpretaciji. Ali v svojih pesmih namerno puščate odprt prostor tudi za bralca?

Mislim, da sem v poeziji prehodil določeno pot proti vsakdanjemu jeziku in proti prepoznavnosti prizorišč vsakdanjih izkušenj.

Pesniško srečanje (med poezijo in bralcem) ne temelji na komunikaciji – kot na primer v reklamah – ne gre za tak tip dejavnosti. Tu gre za vrsto telepatije, za to, kar si lahko prek jezika in pesniške forme delimo na eksistencialni ravni, za določen odnos z resničnostjo, ki ga lahko pokažemo/ponudimo v dimenziji, v kateri živimo. Odprt prostor za bralca bi moral biti odprt prostor za srečevanje in deljenje izkušenj. Če ne bi bilo te odprtosti, to ne bi bila poezija, ampak na primer navodila za delovanje pralnega stroja, ki mora delovati maksimalno učinkovito. Poezija ima drugačno sporočilo, ki temelji v naši fiziologiji in antropologiji.

   

V nekem intervjuju sem prebral, da morajo, takrat ko pišete pesmi, besede presenetiti tudi vas. Ali torej tudi vi kot avtor ne razumete do potankosti vsega, kar napišete?

V določenem smislu to drži: na nekem mestu avtor postane interpret tega, kar je napisal. Zelo pomemben interpret, to drži. Toda če je odločilno njegovo oblikovanje forme (jezika, ritma, verza, kitic), bo končni izdelek vseboval presežek, dodano vrednost, nekaj, kar prihaja iz energije in oblikovanja formalnega dela, kar je za avtorja že od začetka, ko začne pisati in, ko ima, kot se reče, neko zamisel, nepredvidljivo. Obstaja neka intenca (zamisel, navdih, ustvarjalnost, poimenujete to, kot želite), ki ustvari nek pesniški projekt (vsaj dvostišje ali pa tudi celo pesnitev). Ta intenca – če je ustvarjalec pesnik – ga vodi na poti ustvarjalnih spodbud in ovir: senzibilnosti, okusa, prepričanj, etike, občutkov in tako naprej. Če mi moj »projekt« ne da ničesar, če sem na začetku, ko imam osnovno zamisel, in na koncu, ko neham pisati, popolnoma ista oseba, potem sem pisal zato, da bi nekaj sporočil, nisem pa pisal poezije. Za pisanje poezije moram spodbuditi nezavedne sile, uspeti mi mora ustvariti sobivanje nasprotij, občutiti moram, ali je neka beseda pridobila dodaten pomen, ali ga izgubila. V tem smislu me poezija preseneti, pove mi nekaj o meni samemu in o svetu, česar prej nisem vedel, včasih nekaj malega, a pomembnega.

   

      

   

Preostali prispevki na portalu 

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

        

   

 

Društvo slovenskih pisateljev
O avtorju
Prva zasnova organiziranega delovanja slovenskih pisateljev sega nazaj v leto 1872, od leta 1968 pa se slovenski pisatelji povezujejo v društvo s sedanjim imenom. Društvo slovenskih pisateljev se zavzema za ustvarjalno svobodo, čim boljši položaj slovenske knjige in uveljavljanje slovenskih pisateljev ter vključuje v svojo dejavnost ustvarjalce s celotnega slovenskega kulturnega prostora.