/ 

Nastanek vrst

Viktor Pelevin – iz ruščine prevedel Borut Kraševec – kratka zgodba, književnost, literatura – Charles Darwin, evolucija
Borut Kraševec o prevedeni kratki zgodbi Viktorja Pelevina

Pelevinova zgodba Nastanek vrst, ki govori o tem, kako se je Charles Darwin v boju na življenje in smrt dokopal do svoje razvojne teorije, ima vse, kar mora imeti veliko umetniško delo: globino, trdoto v izrekanju resnice, duhovitost in hitro zgodbo, predvsem pa nepričakovan pogled, ki razbije ustaljene predstave. Zgodba bo to jesen izšla pri založbi Šerpa v Pelevinovi zbirki kratke proze z naslovom Rumena puščica. Viktor Pelevin, Borut Kraševec, Charles Darwin, kratka zgodba, pisatelj, proza, Rusija, ruska književnost, literatura 

***

   

Ko se je loputa nad glavo zaprla in pridušila glasove ljudi, ki so ostali zgoraj, se je začel Charles Darwin previdno spuščati po stopnicah – z eno roko se je oprijemal držala, zlizanega od številnih dlani, v drugi pa je stiskal svečnik z debelo voščeno svečo. Sestopil je z zadnje škripajoče stopnice, izpustil držalo in previdno odšel naprej.

Tla so že pomili. Sveča je dajala dovolj svetlobe, da je bilo mogoče videti oguljene deščene stene, na videz lepljiv sod, nekaj gomoljev krompirja na tleh in dolge vrste enakih zabojev, ki so izginjali v vse gostejši mrak – zaboji so v več vrstah stali na obeh straneh prehoda in bili z debelimi vrvmi pritrjeni k stenam. Po nekaj korakih je iz teme izplavalo več vinskih sodov in kopica vreč, ki so bile zložene ob steni. Prehod se je razširil. Spredaj se je, kot se je zdelo, nekaj premaknilo. Darwin se je zdrznil in se začel umikati, a je takoj sprevidel, za kaj gre – iz teme je vlekel prepih, plamen sveče je podrhteval, in ker so skupaj z njim plesale tudi sence, se je zdelo, da se spredaj nekaj premika.

Ko so se zaboji ob stenah končali, se je Darwin znašel v dokaj prostorni sobi, ki je bila v kotih založena z različno navlako – s kosi jadrovine, sajastimi kotli in vsevprek nametanimi deskami. Naravnost pred njegovim obrazom je lahno nihal kos vrvi. Darwin je dvignil svečnik in pogledal v strop – vrv je bila privezana na masiven kavelj, privit v grobe stropne deske. Pazljivo jo je obšel, naredil nekaj korakov po zibajočih se tleh ter se ustavil ob mizi in klopi ob steni.

Smrdelo je po plesni in miših, toda ta vonj ni bil neprijeten, ampak je prej ustvarjal občutek udobja. Ob steni sta stali dolga palica in košara, prekrita s pletenim pokrovom – bili sta tam, kjer ju je pustil prejšnjega večera. Darwin je postavil svečo na mizo, privzdignil dolge škrice suknjiča in prisedel na klop, nato pa se zamišljeno zazrl v temo.

A ne blodi človeški razum v prav takšnem mraku? je pomislil, ko si je ogledoval robove predmetov, ki so moleli iz teme, in njihove sence. Ni tako tudi z nami? Tudi mi natančno tako vlečemo iz mraka nevednosti redke analogije, na katere se nato skušamo opreti pri svojem razumevanju sveta. Tamle je na primer sod, pa zaboj, ki stoji zraven. Ampak to, da ju zdaj vidim, še ne pomeni, da bodo taki sodi in zaboji stali povsod, kamorkoli bom šel … Čeprav … kaj imajo s tem zaboji? Zaboji nimajo s tem nič in sploh ne gre zanje – gre za to, da Lamarck mehanično prenaša na naravo eno od funkcij človeške zavesti. Govori o nekakšnem abstraktnem gibanju življenja k samoizpopolnjevanju. Ampak če bi bil to res glavni vzrok za razvoj in spreminjanje živega sveta, kot trdi Lamarck, bi se v enaki meri izpopolnjevala vsa živa bitja. Mi pa vidimo nekaj čisto drugega! Ena vrsta se umika drugi, to pa pozneje izpodrine tretja … Včeraj smo ugotovili, da so prav pogoji, v katerih življenje obstaja, tisto, kar vpliva nanj najbolj odločilno. Ampak kako? Zakaj ena vrsta izumira, druga pa se množi? Kaj usmerja ta veličastni proces? Zaradi katere sile mora življenje privzemati nove oblike? In kako razločiti harmonijo v nečem, kar se na prvi pogled zdi popoln kaos? …

Žepna ura je tiho odigrala nekaj not iz uverture Roberta Hudiča in Darwin se je ovedel. Tako kot zmeraj so ga misli tudi tokrat odpeljale daleč stran, tako daleč, da mu, ko je odprl oči, ni bilo takoj jasno, kje je in zakaj je prišel tja.

Lotimo se dela, je pomislil. Začnimo tam, kjer smo končali včeraj.

Potem ko je vstal, je stopil k steni, vzel palico, jo dvignil nad glavo in trikrat močno udaril v strop. Čez kak trenutek so mu od tam odgovorili trije enaki udarci. Darwin je nato udaril še enkrat in postavil palico na prejšnje mesto. Snel je suknjič in ga pazljivo odložil na mizo. Na njem je ostal črn telovnik iz debelega usnja, na gosto posejan s kratkimi jeklenimi konicami. Zrahljal je vrvice na prsih, se nekoliko oddaljil od mize in začel mahati z rokami ter poskakovati na mestu, da bi se pred poskusom dodobra ogrel. Ampak za telovadbo mu skoraj ni ostalo časa – iz teme so se zaslišali škripanje lopute, ki se je odprla, grozeči glasovi in zamolklo renčanje. Prehod, skoz katerega je sam malo prej prišel, se je za trenutek osvetlil, toda loputa se je takoj zaprla in spet je postalo temno in tiho.

Darwin je nekaj minut nepremično stal ob mizi in pozorno poslušal. Nazadnje so se od nekod iz teme zaslišali praskajoči zvoki – tam so premikali nekaj težkega. Zaslišalo se je škripanje desk, pa še nekaj oddaljenega, podobnega smehu, in iz prehoda se mu je naravnost pod noge hitro prikotalil sod. Darwin se je nasmehnil in stopil vstran. Sod se je odkotalil mimo, se zaletel v vreče z moko in se ustavil.

Spet je napočila tišina. Toda na lepem ga je v prsi zadel trd predmet in se odbil. Darwin je skočil vstran in zagledal velik gomolj krompirja, ki je padel na tla. Izza zabojev je priletel naslednji gomolj in ga zadel v ramo. Darwin je stopil naprej in se v težkih škornjih široko razkoračil, nato pa se nagnil in glasno zažvižgal. V prehodu se je prikazala nejasna postava – zamahnila je z dolgo roko in tik ob ušesu mu je zletel še en gomolj. Darwin je pobral enega od gomoljev, nameril in ga na vso moč vrgel prav v sredino zabrisane silhuete.

Iz teme se je zaslišalo užaljeno vreščanje in prešlo v tihe hlipajoče zvoke, potem pa se je proti Darwinu premaknila velika kosmata senca. Z grozečim renčanjem je stopila naprej in zamrla na robu osvetljenega prostora. Zdaj jo je lahko videl v celoti. Čeprav je bil pogleda nanjo že precej vajen, je nehote naredil korak nazaj.

Pred njim je, opirajoč se z dolgimi rokami ob tla, stal star orangutan. Njegova na temenu ošiljena glava z naprej štrlečim gobcem je spominjala na glavo bebavega otroka, ki si je stlačil v usta preveč hrane. Ustnice je imel nagubane in nabrekle, nos plosk in teman, popolnoma človeške oči pa so gledale prezirljivo in lenobno. Po zgornjem delu telesa je spominjal na stalnega gosta edinburških pubov, velikega oteklega ljubitelja piva, ki si je zaradi vročine snel srajco. Na prsih, ki so bile skoraj brez dlak, so mu izstopale močne gube, podobne povešenim ženskim dojkam – ta podobnost je bila še toliko večja zaradi velikih temnih seskov, toda Darwin je vedel, da na jeklenih živalskih mišicah ni niti unče maščobe. Nekaj ženskega je bilo tudi na dolgih rdečkastih kitkah, v katere so se spletali prameni kožuha, ki so rasli na bokih močnega telesa, na širokih, krepkih bedrih in zelo izbočenem trebuhu.

Orangutan je odtrgal roke od tal in lahno udaril s pestmi po podu. Darwin je v odgovor topotnil z nogo, še enkrat zažvižgal in mu stopil naproti. Oči so se jima srečale in Darwin je začutil, da opica vse zelo dobro razume. Čeprav ni vedel, v kakšnih podobah njena primitivna zavest odseva bistvo dogajanja, je čutil, da je – tako kot on sam – pripravljena na zadnji spopad, na srdit in neusmiljen boj za obstanek v tem krutem svetu. Darwin je to videl po znamenjih, ki so bila njegovemu poznavalskemu očesu popolnoma jasna.

Samčev kratki vrat je podrhteval in globoke gube, ki so ga prekrivale, so se raztegovale – orangutan je napihoval golšo, tako kot zmeraj, kadar se je zelo razburil. Kdaj pa kdaj je za trenutek priprl veke, izpustil tih zvok, ki je spominjal na »o-o«, in zacepetal z nogami – njegovo težko telo je slonelo na rokah, ki so se opirale ob tla. Darwin se mu je počasi približeval, pri tem pa opazoval prav roke, in ko so se te odtrgale od tal, je hitro počepnil.

Velika šapa mu je švignila nad glavo in hlastnila v prazno. Darwin je bil že tik ob njem. Hitro se je izravnal in ga – ne da bi čakal, kdaj ga bo samec spet skušal zgrabiti – z izdihom sunil v prsi. Orangutan je za trenutek izgubil ravnotežje in nespretno zakrilil z rokami, Darwin pa ga je s kratkim, vendar natančnim udarcem pesti treščil v temni ploščati nos.

Orangutan je telebnil na tla, a takoj spet skočil na noge.

»O-o,« je zagolčal.

Darwin je zažvižgal in samec je začel v varni razdalji poskakovati okoli njega. Premikal se je tako, da se je z rokami opiral ob tla, kratke kosmate noge pa metal daleč vstran. Darwin ga je s hladnim nasmehom opazoval in se obračal okoli svoje osi, tako da je bil z obrazom vseskoz obrnjen proti orangutanu. Ta se je ustavil, odtrgal podolgovate sive roke od tal in se začel z njimi močno tolči po trebuhu.

»O-o!« je spet zatulil in razširil roke.

Darwin mu je bliskovito skočil na prsi in skupaj sta se zvalila na tla. Darwinovi prsti so se sklenili okrog samčevega nagubanega vratu, napol pokrčene noge pa so objele njegov izbočeni trebuh. Orangutan se je skušal izmuzniti in je pod njim nekajkrat močno trznil, toda Darwin se je obdržal zgoraj in stisnil s prsti še močneje. Samčeve šape so ga nekaj časa brez učinka slabotno tolkle po bokih, potem pa so ga nenadoma zgrabile za zalizce – ker je očitno tudi opica hotela njega prijeti za grlo, je za vsak primer stisnil brado k prsim. Orangutan je zgrabil zalizce močneje in jih povlekel k sebi, tako da se je Darwinov obraz skoraj dotikal njegovega gobca.

Človek in opica sta nekaj časa ležala nepremično in tišino je motilo samo njuno hitro hropenje.

V bistvu, je razmišljal Darwin, medtem ko se je mrščil zaradi smrdljive sape iz živalskega gobca, je narava enotna. To je en sam velikanski organizem, v katerem različna bitja in vrste opravljajo funkcije različnih organov ali celic. In to, v čemer površen pogled morda vidi nespravljiv boj za življenje, ni v bistvu nič drugega kot samoobnavljanje tega organizma, proces, podoben tistemu, ki poteka v vsakem živem bitju, ko stare celice odmirajo in jih izrinjajo nove, ki se pojavijo na njihovem mestu … Kaj je posamezno življenje z gledišča vrste? Kaj je življenje vrste z gledišča vsega živega? Nič …

Obe telesi sta bili nepremični in en par oči je gledal v drugega. Dve bitji sta se srečali, se prepletli v nekakšen ljubezenski objem in samo eno od njiju lahko zmaga, samo eno se lahko nadaljuje, medtem ko mora drugo, manj prilagojeno in zato nevredno življenja, umreti in postati hrana neštetim drugim bitjem, velikim, majhnim in celo očem nevidnim, ki se bodo morala prav tako spopasti na življenje in smrt za vsak delec mrtvega mesa.

Takole, je premišljeval Darwin, medtem ko je zbiral moči za zadnji napor, celo najsrditejši boj dveh živih bitij je samo vzajemno učinkovanje dveh atomov bivanja, posebna kemična reakcija. V resnici smo eno, smo celice enega nesmrtnega bitja, ki nepretrgoma požira samo sebe in se imenuje Življenje. Narava ne razločuje individuu-u-u…

Orangutan je trznil, usločil hrbet in dva sovražna stoka sta se zlila v eno samo zateglo rjovenje, polno trpljenja in ljubezni do življenja. Za nekaj trenutkov se je, kot se je zdelo, pojavilo štiriroko in štirinogo telo in zdaj že ni bilo mogoče reči, kje je čigav trup ali okončina. Roka se je zajedla v grlo, prsti so izpulili kosem dlak, en drhteč torzo se je uprl v drugega. Hrustnila so rebra, zaškripali zobje in razgalili so se čekani. Zamehurila se je slina in zaklokotal zrak v grlu, pete pa so hitro zacepetale po tleh. Vsaka celica mišic, odrevenelih od napora, je vstopila v smrtni boj in skušala dati vso moč, nakopičeno v njej, kot bi slutila, da take možnosti ne bo imela nikoli več. Mogočna bedra so se prižela k dimljam, zadnjica se je napela, meča so se začela drgniti drugo ob drugo, kosmato koleno se je vtisnilo v mehek trebuh, nosnice so se razširile, iz ust pa se je izplazil brbončast moder jezik.

Dve nasprotujoči si volji sta nekaj časa trepetali v ravnotežju, ampak boj je bil že odločen – ena od njiju je vzdrhtela, se vdala, umaknila in zlomila pod pritiskom druge. Čez nekaj sekund sta se dve od štirih očes prekrili z meglico ravnodušnosti in začeli počasi stekleneti.

Ko se je Darwin spet zavedel samega sebe, je potresel z glavo, razklenil prste na kosmatem grlu in počasi vstal. Vse telo mu je zvenelo – bolel ga je zlomljen noht na desnici, skelelo ga je udarjeno koleno, ampak vse to ni bilo nič v primerjavi z občutkom, ki se je dvigal iz globine srca in se ga je razum le počasi zavedel. Darwin je z drhtečo roko otresel smeti, ki so se mu prilepile na prsi.

Za režečo masko trpljenja in smrti je treba zmeraj videti zmagoslavje biti, je pomislil. Smrti pravzaprav sploh ni, so samo porodni popadki, ki spremljajo rojstvo prenovljenega in popolnejšega sveta. In glede tega ima Lamarck gotovo prav.

Ozrl se je naokoli. Vsi kosi ropotije, ki ga je obdajala – zaboji, vreče in na tleh ležeči gomolji –, so dobili neko novo kvaliteto. Vsak predmet je bil obsijan z navdušenjem nad zmago ter je sramežljivo razkrival lepoto, ki je bila dotlej v njem skrita, tako kot devica snema z obraza tančico pred vojakom, ki jo je osvojil. Svet je bil čudovit.

Darwin se je na nogah, togih od nedavnega napora, počasi vrnil k mizi, na kateri je gorela sveča, in sedel na klop. Nekaj časa ga ni obšla nobena nova misel. Potem je pogledal svojo razpraskano kosmato pest in se spomnil Lamarcka.

Ampak vseeno, je pomislil, sploh ne gre za zavestno težnjo narave k popolnosti. Kot lahko vidimo, poteka izbor, in tisti, ki je manj prilagojen, se umakne bolj prilagojenemu. To je tudi razlog, da ena vrsta izpodrine drugo in poseli njen areal. Ampak zastavi se vprašanje – kaj točno določa stopnjo prilagojenosti? Moč?

Še enkrat si je ogledal pest. Na hrbtni strani je bila tetovaža, ki je upodabljala tri shematične krone, med njimi pa je ležala odprta knjiga, na katere straneh so se modrile velike besede Dominus illuminatia mea. Med Dominus in illuminatia je pod kožo hitro utripala modrikasta žilica.

Ne, je pomislil Darwin. Če bi bila to enostavno telesna moč, bi Zemljo naseljevali samo sloni in kiti. Gre za nekaj drugega, o tem ni dvoma. Ampak za kaj? Za kaj? Včasih sem tako blizu rešitvi …

Z dlanmi si je objel mogočno lobanjo in se za dolgo zatopil v misli. Plamenček sveče na mizi je lahno podrhteval, prasketal je vosek in cvilile so nevidne miši. Razmišljal je dolgo. Njegova veličastna, popolnoma nepremična postava je bila podobna spomeniku.

Nazadnje se je zganil, vstal, vzel palico, ki je bila prislonjena k steni, in štirikrat udaril v strop. V odgovor so se od zgoraj takoj zaslišali štirje udarci in Darwin je udaril v strop še enkrat. Palico je odložil na njeno mesto, se nagnil nad košaro, privzdignil pleten pokrov in izvlekel dve zeleni banani. Vtaknil ju je v žepa širokih črnih hlač, do konca razvezal vrvice, ki so spenjale telovnik, ga zvlekel čez glavo in vrgel na mizo poleg suknjiča.

Ko se je nevidna loputa s treskom zaprla in se je iz prehoda med zaboji zaslišalo škripanje podnic pod mehkimi, a težkimi koraki, je bil Darwin že pripravljen. Tokrat ga nihče ni obmetaval s krompirjem – novi gost se je obnašal popolnoma mirno. Hodil je, ne da bi se z rokami dotikal tal, ter se premikal počasi in samozavestno.

V svetlobnem krogu se je prikazala velika gorila, enakomerno prekrita s kratko črno dlako – gol je imela samo obraz in dlani, zato je spominjala na velikana, oblečenega v temen triko. Darwin se je nenadoma samemu sebi zazdel majhen in slaboten – čeprav je imel rame skoraj enako široke kot gorila, je bil za glavo nižji.

Se pravi, je pomislil, medtem ko je požiral slino in se krepko opiral z nogami ob zibajoča se tla, da ne gre za grobo moč. Od česa je pa potem odvisen naravni izbor? Morda od prilagojenosti na pogoje bivanja? Od tega, da znaš bolje izkoristiti možnosti, ki ti jih ponuja okolje?

Naredil je korak proti gorili. Njene male oči, vdrte globoko v lobanjo, so izpod obrvnih lokov gledale pozorno, vendar neustrašno, nos je spominjal na grdo brazgotino, in samo ušesa – Darwin je eno od njih zagledal, ko je gorila zasukala glavo, da bi pogledala truplo svojega predhodnika – so bila čisto človeška.

Gorila se je ob pogledu na mrtvo telo vznemirila. Tiho, čisto po pasje je zarenčala, razgalila velike rumene čekane in pogledala Darwina. Obotavljati se ni smel niti za trenutek več.

Naredil je dva hitra koraka naprej, se na vso moč odgnal od tal in se v skoku oprijel vrvi, ki je visela s stropa. Njegovo telo se je kot veliko nihalo zazibalo naprej, in ko do gorile, ki se je prestrašeno odmaknila, ni ostalo več kot jard, je bliskovito prižel noge k trebuhu ter jo z obema petama udaril naravnost v širok, brezizrazen gobec – opica se je zadnji hip skušala zasloniti, a je bilo že prepozno.

Udarec je bil strahovit. Gorila se je opotekla, izgubila ravnotežje in telebnila na tla. Očitno je bila omamljena, saj je po padcu še zmeraj nepremično ležala. Darwin je mehko seskočil in stopil k njej.

Kaj je torej prilagojenost? je pomislil. Kaj opredeljuje stopnjo prilagojenosti na življenje v takšnem ali drugačnem okolju? Zmožnost preživetja? Ampak tako pridemo v začaran krog. Prilagojenost opredeljuje zmožnost preživetja, zmožnost preživetja pa opredeljuje prilagojenost. Ne. Izgubil sem neki logični člen …

Zamahnil je z nogo za udarec, a prav takrat je gorila odprla oči, se s prednjimi šapami odrinila od tal in sklenila čeljusti na Darwinovem levem škornju. K sreči mu je nogo ravno še uspelo umakniti, tako da so se živalski zobje zažrli v peto in pregriznili debelo jekleno podkev. Darwin se je vrgel nazaj in noga mu je skočila iz škornja. Gorila se je v enem skoku postavila na noge ter škorenj, ki ji je ostal, z rokami in čeljustmi v nekaj sekundah spremenila v brezoblično kepo raztrganega usnja. Potem ko ga je odvrgla, je stopila proti znanstveniku, zarenčala in iztegnila predse šape. Valovite dlake na glavi so se ji naježile.

Hm, je pomislil Darwin, kaj pa, če se naravni zakoni, čeprav so splošni, izražajo v življenju vsake vrste različno intenzivno? Se pravi, da prihaja do vzajemnega učinkovanja različnih dejavnikov, katerih celota opredeljuje rezultat naravnega izbora!

»R-r-r-r!« je zavpil.

Opica je za korak odskočila.

Darwin je izvlekel iz žepa banano, jo povrtel pred gorilinim gobcem in vrgel pod strop. Opica je nagnila glavo vznak in iztegnila roke gor, da bi jo ujela, a v tistem trenutku jo je Darwin s peto bose noge na vso moč brcnil v nezavarovan trebuh. Gorila je hlipnila in se zvila, a takoj nato jo je močan huk z desne spet podrl na tla – padla je na prsi, Darwin pa se ji je ne bodi len zavalil na hrbet in jo z roko stisnil za grlo.

Intelekt, je pomislil, stiskajoč jekleni primež vse močneje, ali že samo to, iz česar se je intelekt naknadno razvil – ta dejavnik v boju za obstanek poveča možnosti vrste, ki je v fizičnem pogledu manj prilagojena …

Ampak boj za obstanek se je šele začel. Gorila si je opomogla od pretresa, ki ga je povzročil padec na tla, zarenčala in se skušala prevaliti na hrbet. Darwin se je na široko razkoračil, da bi povečal površino opore, in stisnil s podvojeno močjo. Gorila, ki ji je v grlu nekaj zaklokotalo, je iztegnila nazaj velikansko šapo: Darwin je zagledal nagubano roko, katere srednji prsti so bili povezani z mrenasto kožico – švignila mu je čisto blizu obraza in ga zgrabila za kito, v katero je imel spletene lase na zatilju. Od bolečine se mu je stemnilo pred očmi in njegov prijem je popustil. Gorila je to takoj izkoristila in se z močnim sunkom prevalila na bok. Zdaj je moral napeti vse moči, da jo je obdržal na mestu – če bi se zasukala samo še malo, bi bil ves izpostavljen njenemu grozljivemu zobovju.

Darwin je zastokal in začutil, da izgublja zavest. Pred očmi so mu zamrlele rdečkaste lise, potem pa je nenadoma jasno, kot na pobarvani gravuri, zagledal dvonadstropno stavbo, stoječo na visokem rečnem bregu in skoraj do strehe obraščeno z bršljanom – to je bila hiša v Shrewsburyju, kjer je preživljal otroštvo. Zagledal je svojo sobo, polno škatel z zbirkami školjk in ptičjih jajc, potem pa še samega sebe, kako majhen v neudobnem ozkem suknjiču ob oseki tava po morskem bregu ter opazuje mehkužce in ribe, ki so jih naplavili valovi. Nato je jasno zagledal navdihnjeni obraz profesorja Granta, svojega prvega učitelja, ki je govoril o ličinkastih oblikah pijavk in mahovnjakov, potem so zamigetali drugi obrazi, ki jih je videl samo na portretih, a so bili nenavadno živi: dedka Erazma, ki je umrl sedem let pred njegovim rojstvom, Carla Linnéja, Jean-Baptista Lamarcka, Johna Stevensa (takoj nato se je spomnil napisa pod risbo redkega hrošča iz njegove knjige o britanskih žuželkah – Ujel Ch. Darwin). In vsi ti obrazi so ga gledali z upanjem, vsi so pričakovali, da zbere moči, zmaga in nadaljuje delo, ki so ga zastavili sami, vsi so mu skoz temo let in milj pošiljali svojo pomoč in podporo.

Nimam pravice umret, je pomislil Darwin, najpomembnejšega še zmeraj ne vem … Zdaj ne morem umreti.

Z nečloveškim naporom je napel vse mišice svojega velikega telesa, zasukal podse roko, ki je stiskala opico za vrat, in zaslišal se je tih hrsk vratnih vretenc. Gorila je v njegovem močnem objemu takoj omlahnila, toda Darwin še nekaj časa ni mogel razkleniti primeža ter je ležal na njej in lovil sapo.

Ja, je pomislil, ne samo intelekt, ampak tudi volja. Volja do življenja. Vse to je treba v miru premlet.

Vstal je, počasi odšel k mizi, si okrog ram ogrnil suknjič in vzel svečnik z dogorevajočo svečo. Razpraskane prsi so mu krvavele, skelela ga je noga in bolel pretegnjeni vrat, ampak bil je srečen. Resnici se je približal še za nekaj korakov in njen slovesni sij, še ne močen, a že očiten, mu je osvetljeval dušo. Prestopil je mrtvo gorilo, obšel orangutana, ki je nespodobno razširil noge, in se namenil proti izhodu.

Loputa, ki je vodila na palubo, se je odprla in Darwina je oslepila sončna svetloba. Oprijemajoč se držala je nekaj časa napeto mežikal, potem pa mu je prišlo na pomoč nekaj spoštljivih rok in mu pomagalo na krov.

Z dlanjo si je zaslonil obraz. Ko so se mu oči nekoliko privadile na svetlobo, je razlepil veke in zagledal brezmejno svetlo modro gladino oceana, nad katero so visele bele kljukice ptic. V daljavi, za nizko palubno ograjo, se je skoz redko mrežo vrvi, ki so izginjale navzgor, videl zelen breg neznanega otoka – lahno se je spuščal in dvigal.

»Sir Charles, ste v redu?« se mu je nad ušesom razlegel kapitanov glas.

»Za božjo voljo,« je zamrmral Darwin, »ne kličite me ›sir‹.«

»Verjemite,« je slovesno rekel kapitan, »zame in za vse moštvo dvojambornice Beagle je velikanska čast, da vas smemo spremljat na tem potovanju.«

Darwin je slabotno odmahnil. Kot da pritrjuje kapitanovim besedam, je na premcu ustrelil top in nad vodo se je razvlekel dolg klobčič belega dima. Darwin je dvignil pogled. Ob ograji so v ravni vrsti stali mornarji – zbralo se je skoraj vse moštvo. Več deset oči ga je zaljubljeno gledalo, in ko je kapitanov pomočnik, ki je v paradnem vojaškem suknjiču stal pred vrsto, zamahnil z mečem, se je nad palubo in morjem razlegel bučen »hura«.

»Prosil sem vas,« je rekel Darwin. »To mi je res neprijetno.«

»Vi ste ponos Britanije,« je rekel kapitan. »Vsak od teh mož bo pripovedoval o vas svojim vnukom.«

Darwin se je v zadregi sprehodil po palubi, mračno pogledujoč vrsto mornarjev. Poleg je hodil kapitan, ki se je trudil, da ne bi zaostal, za njima pa je hitel poveljnik palube, ki je držal v rokah vedrce ledu s steklenico šampanjca. Vlažen veter je Darwinu razprl poli suknjiča in mu prijetno hladil gole prsi. Čutil je, da se mu moči hitro obnavljajo.

»O čem zdaj razmišljate?« je vprašal kapitan.

»Razmišljam … O bog, recite jim, naj nehajo kričat …«

Kapitan je pomahnil in bučni »hura« je zamrl.

»Razmišljam o svojih raziskavah,« je suho odgovoril Darwin.

»Sir Charles,« je rekel kapitan, »verjemite, ko si skušam predstavljat višine in brezna, po katerih tava vaša neustrašna misel, mi postane slabo. Zavedam se, da so vaše ideje najbrž nedosegljive preprostemu častniku Njenega veličanstva, ampak vseeno se nimam za popolnega nevedneža. Tudi jaz sem svojčas študiral v Oxfordu …«

Kapitan si je s hitrim gibom zavihal rokav suknjiča in pokazal Darwinu vtetoviran znak – tri razmazane modre krone, med njimi pa odprto knjigo z znanim napisom. Darwinu se je pogled omehčal.

»Študiral sem v Cambridgeu,« je rekel, »ampak ne gre za to. Razmišljam o življenju. Živet je tako lepo, a ni? Ampak to veselje lahko zares začutimo samo po zaslugi boja. Neusmiljenega, krutega boja za pravico do tega, da vdihavamo ta zrak, gledamo to morje in te galebe. Razumete?«

Pogledal je kapitana. Ta je zamišljeno prikimaval, tako kot človek, ki še ne razume pomena pravkar slišanih besed, a si jih po vsej sili skuša zapomniti, da bi si jih razjasnil pozneje, ko si jih bo v samoti na tihem večkrat ponovil. Pogleda sta se jima srečala, Darwin je dvignil roko, da bi jo položil sogovorniku na ramo, in kapitanove oči so nenadoma izgubile sijaj – navdušeno pozornost v njih je zamenjal strah, ki ga je bilo mogoče čutiti skoraj telesno. Darwin se je žalostno nasmehnil in spustil roko. Kolikokrat je že začutil zid, ki ga ločuje od drugih ljudi z njihovimi vsakdanjimi skrbmi – kako težko je živeti med njimi, če pripadaš večnosti in zgodovini.

Da ne bi spravljal kapitana v zadrego, je preusmeril pogled na dolge vrste kletk, ki so stale na krmi. Iz njih ga je brezizrazno gledalo več deset velikih opic – nekatere so se s šapami oprijemale rešetk, druge pa so po turško sedele na tleh ali se lenobno premikale.

Darwin je segel v žep, otipal nekaj lepljivo mokrega in izvlekel popolnoma speštano banano, na katero se je prilepilo nekaj rdečkasto črnih dlak. Vrgel jo je čez krov in se obrnil h kapitanu.

»Čez kakšni dve uri spustite nove,« je rekel, »mislim, da bosta še dva za danes dovolj. Zdajle pa …«

»Šampanjec?« je vprašal kapitan, ki se je že vzel v roke.

»Hvala,« je rekel Darwin, »hvala, ampak imam delo. Poleg tega pa me, priznam, strašno boli glava.«

   

   

   

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric

prevedel Borut Kraševec

(fotografija Matic Štojs) Borut Kraševec prevaja leposlovje, humanistiko in filozofijo iz ruščine. Piše spremne besede k svojim prevodom in dela intervjuje z ruskimi avtorji. Pred kratkim je začel pisati kratko prozo.

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

 

Viktor Pelevin
O avtorju
Viktor Pelevin (1962) je diplomiral na Moskovskem energetskem inštitutu. Njegova dela spajajo znanstveno fantastiko z mistično fantastiko. V njih vključuje elemente pop kulture in ezoterične filozofije. Avtor sledi zen budističnemu nauku in redno obiskuje budistične samostane. Njegovi najbolj znani romani so Čapajev in praznota, Življenje žuželk, Generacija P,DPP (NN), Sveta knjiga volkodlakov, Puščavnik in Šesteroprst.