/ 

Ne slepite se!

Vesna Mikolič – pred stoletnico požiga Narodnega doma – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Angel Kocjančič
Ana Kocjančič

Ko se približuje 100-letnica fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu, se razplamtevajo različne strasti. Pravzaprav že od letošnjega dneva upora proti okupatorju berem marsikaj o OF in antifašističnem boju, med drugim sem nekje prebrala tudi to, da smo smešni, če mislimo, da brez partizanov ne bi več govorili slovensko.

Na slikah sta moja nona in nono Kocjančič iz Hrastovelj, z nasilno poitalijančenim priimkom Cocciani. V l. 1930, v času, ko je nono moral na obvezno služenje vojaškega roka v italijansko vojsko, kjer je bil tudi slikan, slovenskih učiteljev po šolah že dolgo ni bilo več, slovenska govorica je bila preganjana po mestih in vaseh, za slovensko petje si bil zaprt. Šikaniranje, ovajanje, pretepanje, mučenje Slovencev in Hrvatov so bili vse od fašističnega prevzema oblasti na dnevnem redu po vsej vzhodni italijanski meji, ki je – ne pozabimo – po Rapalski pogodbi zajemala območje čez Postojno in Idrijo vse do Logatca.

V časopisu Goriška straža lahko preberemo poročilo italijanskega poslanca, goriškega Slovenca Besednjaka o parlamentarni razpravi med njegovim tržaškim kolegom v rimskem parlamentu Vilfanom in šolskim ministrom Casatijem avgusta 1924: Vilfan: »Ali hočete morda spremeniti Slovane in Nemce (v Gornjem Poadižju, Dolini Aoste, Piemontu …, op. a.) v Italijane?« Casati: »To je brez dvoma naš namen. Mi vas hočemo spremeniti v Italijane. Ne slepite se, biti hočem odkrit! Saj vam je minister Gentile gotovo povedal isto!«

Pri hiši mojega nonota so imeli precej veliko kmetijo, kot večina tedanjih istrskih kmetov tudi moj nono ni bil komunist, bil je neformalni hrastovski župan, kot najbrž vsi Hrastovci tudi on katolik. Jasno pa je čutil, da je slovenski jezik njegova naravna pravica, zato se ni priključil “fasciotu”, čeprav so ga v to kot župana prepričevali, raje je s sovaščani še vedno uporno prepeval slovenske pesmi. Med 2. svetovno vojno je bila tako zanj edina možna izbira, da se je kot velika večina Primorcev uprl, se priključil partizanom in po istrskem zaledju deloval kot partizanski terenec. Ni se umaknil, tudi ko so mu povedali, da je izdan. Motiv ostati Slovenec in ostati svoboden je bil večji kot strah pred izgubo življenja, pred izgubo ljubljene žene in otrok, pred izgubo kmetije. Dvakrat se je pred Nemci in domačimi izdajalci uspešno skril, enkrat v kupu gnoja, drugič v vaškem vodnjaku, tretjič so ga dobili. In odpeljali v tržaški zapor Coroneo, kjer ga je noseča žena, moja nona, še zadnjič videla. Samo nekaj dni zatem je rodila mojo mamo, za njim pa se je izgubila vsaka sled. Šele konec 70. let smo izvedeli, da so ga, kmalu potem ko je bil prepeljan v Rižarno, v začetku 1945 tam tudi zažgali. Njegova slika je pobarvana (na pol, potem so me opazili), ker sem jo kot otrok vedno imela po rokah med tem, ko smo vsi v družini, še posebej moja mama, ki svojega očeta nikoli ni videla, molili, da bi se, če je še živ, srečno vrnil …

Zato naj se tisti “domoljubi”, ki menijo, da antifašizem, TIGR, OF in NOB niso bili potrebni, nikar ne trkajo po prsih in dičijo z lepotami slovenskega morja. Ali pa slovenske in štajerske prestolnice. Dolžni so najprej opravičilo in zahvalo tem fantom in dekletom, ki so se tedaj uprli poitalijančevanju in ponemčevanju. Brez njih in njim podobnim po vsej Evropi danes Slovenije ne bi bilo.

Pa tu ne gre za desne in leve, verne in neverne, kot je, upam, razvidno iz napisanega. Ne glede na morebitne politične zlorabe in človeške napake na katerikoli strani, se je treba najprej jasno zavedati, kakšna je bila zgodovinska odgovornost do naroda v nekem trenutku, in sprejeti, da so nekateri, tudi nekatere politične organizacije, tedanjo situacijo bolje presodili in se nanjo bolj odgovorno odzvali kot drugi. Vsi ostali utemeljeni razmisleki, pripombe, opravičila pridejo v poštev v drugi vrsti, in to brez odvečnega obtoževanja, ne sebe ne drugih. Ne gre zato, da bi se mi, potomci naših nonotov in dedov, non in babic, morali čutiti kot junaki, žrtve ali krivci, zdaj gre za odgovoren, čim bolj objektiven odnos do zgodovine.

Ta bi tudi morala ostati zgodovina. Kajti sicer bomo res spet postali krivci, žrtve ali junaki in spet se bo treba ali opravičevati ali napadati ali trkati po prsih. Naj zaključim z besedami že omenjenega zelo odločnega, a obenem premišljenega poslanca Vilfana, ki jih je po eni od vročih rimskih razprav o fašističnem nasilju namenil poslanskemu kolegu, tržaškemu fašistu Giunti (temu, ki je malo pred tem vodil tudi požig slovenskega Narodnega doma v Trstu): »Pustite torej te reči! In naj bo to zadnjič, da smo morali o njih govoriti! Imamo vse kaj drugega, kar je treba postoriti.«

Žal so se fašistični napadi nadaljevali, stopnjevali vse do vojne, fašizem je bil poražen, mi pa moramo še vedno oziroma spet in spet pojasnjevati. 

 

     

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Vesna Mikolič – pred stoletnico požiga Narodnega doma– Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.