(Vero)dostojnost kot upor

Po eni strani imamo danes občutek, da živimo v fizičnem in virtualnem prostoru, kjer je nasilja vse več, po drugi strani pa sta v večini sodobnih družb tako fizično kot verbalno nasilje precej dobro zakonsko regulirana. Tudi nenapisani zakoni politične korektnosti uravnavajo obnašanje v sodobnih družbah, da se zdi, da je tako fizičnega kot verbalnega nasilja vsaj v javnih prostorih vse manj. Žal to najbrž ne velja za dogajanje za štirimi zidovi, prav tako bi to težko trdili za virtualno komunikacijo.

Splet in novi mediji s prosto dostopnostjo, neosebno in neobvezujočo komunikacijo ter dopuščanjem anonimnosti sporočevalca nasilni govor še spodbujajo. Seveda se tu takoj odpre vprašanje razmerja med različnimi oblikami nasilja v komunikaciji. Najprej so tu zakonsko regulirane oblike verbalnega nasilja, kot so dejanja zoper čast in dobro ime ter posamezni elementi sovražnega govora. Že meje znotraj teh dejanj so včasih tanke, v zvezi s sankcioniranjem sovražnega govora ni vedno jasno, kje pravica do svobode izražanja trči ob pravico do dostojanstva posameznikov in družbenih skupin.

Še težje določljiva je meja med nenasilnim in nasilnim govorom. Slednji ni nujno nezakonit ali neustaven, pa vendar lahko tudi ta hitro vodi do nezakonitega verbalnega in fizičnega nasilja, poleg tega pa ves čas znižuje raven komunikacije ter kakovosti družbenih in medčloveških odnosov. Družba mora zato oblikovati ustrezne korektive, s katerimi bo omejevala nasilni govor in namesto tega spodbujala nenasilno komunikacijo. Tako regulacija nasilja v jeziku razkriva kulturo in kultiviranost neke skupnosti. Kakšen odnos do nasilja nasploh pa ima slovenska družba?

Dolgo smo Slovenci veljali za narod, ki nasilje izkazuje v odnosu do samega sebe, po številu samomorov smo bili v svetovnem vrhu, prav tako je še vedno prisotno veliko družinskega nasilja. Danes pa ugotavljamo, da je vse več nasilja tudi v javnem prostoru in da v tem ne zaostajamo za svetovnimi trendi. Kaj se dogaja s prislovično zadržanimi, bolj introvertiranimi kot ekstrovertiranimi Slovenci? Je za slovensko kulturo še vedno značilno, kar smo ugotavljali za poezijo Franceta Prešerna, da namreč v skrajnih legah ne zdrži, temveč med nebesi in peklom izbere pomiritev v obliki resignacije? Na nekem zanimivem srečanju Slovenskega centra PEN konec l. 2019 je slovenski pesnik in literarni teoretik dr. Boris A. Novak ugotavljal, da je za Slovence res značilna zadržanost, potiskanje skrajnih čustev in stanj, a da ravno zato od časa do časa izbruhnemo. Izvrsten indikator takšnih skrajnih čustvenih stanj je ravno jezik, ki je na vseh družbenih področjih osnovno sredstvo bolj ali manj prepričljivega in učinkovitega sporazumevanja.

Danes, v omrežni družbi, se nam velikokrat zdi, da je za prepričljivost dovolj, če je naša govorica všečna, če nam sogovorci prikimavajo, všečkajo naše objave, če jih na nek način preglasimo, tako da sami niti ne pridejo do besede. Zdi se, da namesto dialoga vse bolj prevladuje monolog, vsaj v virtualnem svetu je vse pogosteje tako. Poslovna učinkovitost medijev, ki izhaja iz večje branosti, namreč vse bolj potrebuje radikalizacijo, saj ta zagotavlja prepričane bralce, gledalce. Algoritmi družbenih omrežij tako načrtno ločujejo govorce, da smo vse bolj vsak sebi in tako se hitro znajdemo v skupini istomislečih, izražamo se lahko samo s pritrditvijo ali zanikanjem, celovitejša razprava večinoma ni mogoča, zaradi česar se naši pogledi lahko hitro ožijo in celo radikalizirajo. Če v takšnih okoliščinah slučajno naletimo na drugačno stališče od lastnega, nas to vse bolj iritira, tako da so tudi odzivi vse bolj nasilni. Primere takšne radikaliziranosti in zadrtosti sedaj v času Covida-19 zlahka najdemo po vsem svetu, v Sloveniji smo tradicionalnim ideološkim delitvam pritaknili še to pandemijsko … Očitno je, da dialoga s pozornim branjem oz. poslušanjem sogovornikovega sporočila skorajda nismo več sposobni.

A morda je ravno zato, ker nam današnja govorica kaže, kako nizko smo padli v medosebnih in družbenih odnosih, prav naše sporazumevanje tudi pot, po kateri lahko krenemo v drugo smer. Tudi to bi pomenilo svojevrsten upor. Čeprav se danes nasilni govor kaže kot nova normalnost, saj smo v vseh okoljih vajeni visokih dražljajev, si je dobro biti na jasnem, da je tudi nenasilni govor lahko ravno tako odločen, neposreden, predvsem pa je vir moči nenasilnega govora v njegovi dostojnosti in verodostojnosti.

Verodostojen govor je govor, pri katerem premislimo, ali imamo res vse argumente, da lahko nekaj trdimo, in ali naše besede odsevajo resničnost. Takšno tehtanje resničnosti vsebine in uravnavanje intenzitete trditev je še posebej dragoceno v današnji postfaktični dobi, ko pojmi, kot so resnica, resnično, hitro izgubljajo na pomenu. Resničnost ni samo razvrednotena, pač pa tudi vse teže prepoznavna, saj omrežna družba ponuja številne možnosti za ponarejanje podatkov in manipulacijo. Lepo je verjeti, da se s premišljeno govorico lahko zoperstavimo kričanju, ki želi preglasiti resničnost in različne poglede nanjo.

Seveda nenasilni govor ne pomeni nujno izključevanja čustev, pozitivnih ali negativnih. Nič ni narobe, če smo v svoji komunikaciji kdaj ostri, če si damo kdaj duška, včasih notranja ali zunanja situacija tak odziv od nas celo zahteva, a vendarle je vsako sporočanje sprejemljivo le, dokler upošteva nevidno mejo človeškega dostojanstva. Dostojen govor je pomemben tako v zasebni in polzasebni, še toliko bolj pa v javni komunikaciji, ki zajema širšo skupnost. V vsakem primeru je ključen premislek, kako bo naše besede sprejel naslovnik. Ali res lahko svojo nemoč izražamo tako, da prizadanemo, ponižamo drugega? Vsak ima pravico do glasu, nihče pa nima pravice, da se iz žrtve prelevi v rablja, kot tudi ne, da se namerno postavlja v vlogo žrtve, misleč, da mu to dopušča maščevalno in napadalno držo do drugega. Kaj če bi se enkrat nehali igrati nemce in partizane, kavbojce in indijance in bi končno odrasli?