/ 

Utemeljitve in nekaj pesmi nominirancev

V Vrabcu Anarhistu objavljamo utemeljitve strokovne komisije za Veronikino nagrado 2018 v sestavi dr. Igor Divjak (predsednik), Mojca Pišek in Ivo Stropnik. Člani komisije so iz vsake zbirke za našo spletno revijo izbrali tudi eno pesem.

aaa

Andrej Hočevar: Seznam (Mladinska knjiga, zbirka Nova slovenska knjiga, 2017)

Seznam je najbolj raznolika izmed dosedanjih Hočevarjevih zbirk, v čemer se odraža tudi dejstvo, da je avtor z njo skušal najti izhod iz ustvarjalne krize in skozi dvom o lastni ustvarjalni moči najti tisti izraz, ki je najbolj zavezujoč. Prvi del, ki nosi enak naslov kot celotna zbirka, je pretežno pripoveden in najbolj neposreden, v njem so tematizirani prizori iz Hočevarjevega družinskega življenja in pretresljiva izkušnja bratove smrti, vendar avtor golo izpovednost preseže, saj v zavedanju, da bi podobne izkušnje lahko imel tudi kdorkoli drug, problematizira istovetnost sebe in lirskega subjekta. V drugem delu z naslovom Lisičke, ki ga sestavljajo pesmi v prozi, pripovedovalec postane še bolj izmuzljiv in nezanesljiv in zdi se, da je osrednja tema tega dela zalezovanje resničnosti mnogoterega jaza. Tretji del Ki ko ker da če pa se od prvih dveh loči po neobremenjeni jezikovni igrivosti in eksperimentalnosti. Tu kitice niso več strukturno povezane, razpirajo se zaumnim jezikovnim plastem in lahko jih beremo tudi kot ludistične aforizme ali modrostne izreke. Seznam je zbirka, ki skuša najti smisel na robovih, kjer se ta najbolj izgublja.

aaa

Mačke ne poznajo lakote

aaa

Med ljudmi in ljudmi ni ničesar,
kar ne bi bilo podobno
suhemu listju zadaj za hišo –
nič drugega ne more biti tako pri miru,
odporno proti iskanju povezav in
skrivnih prehodov. Večeri
nas počasi slačijo, zavezani napakam,
ki se zadovoljno sončijo na bližnjih
pobočjih. Kar ni izgubljeno,
se bo kmalu zagrizlo v špranje
in zaspalo. Tudi mi bomo zaspali.
Lenobno opazujemo svoje nepredvidljive
misli. Bojimo se jih. Toliko je jasno.
Jezik prikriva poželenje.
Izda svojega gospodarja. Na nebo
izpljune zvezde, da se o njih sploh
lahko pogovarjamo, in potem na samem
ugotavljamo, kako neusmiljeno nas
ignorirajo. Prazni krožniki nas
ignorirajo. Zrak nas ignorira. Pitje je
ritem, ki iz ene pesmi naredi dve. Ampak
zdaj se že ponavljam. Toliko je jasno –
če se bomo drug k drugemu
vrnili čisti in z znanimi potezami,
nismo pridobili ničesar.

aaa

***

aaa

Aleš Mustar: Srednja leta (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, Ljubljana, 2017)

»Veter mi mrši lase / zaidem v liričnost, / počutim se / kot v kadru oddaje o književnosti« (Ob Ljubljanici) so verzi Aleša Mustarja, ki povzemajo njegov svojevrsten pesniški slog. V domiselno poimenovanih razdelkih – Tu, Tam, Nikjer – bralca odpelje na potovanje iz domačega okolja do tujine (potovanja, rezidenčna bivanja) in ne nazadnje v abstraktnost (pesmi za umrle prijatelje, premišljevanje o minljivosti ipd.). Mustarjeva poezija je lirična, vendar ne v tradicionalnem pomenu, ampak velikokrat ironična, z elementi črnega humorja. Avtor kot protipol idiličnim opisom narave, domačih in tujih mest ter družinskega življenja postavi kruto realnost sodobnega neoliberalističnega sveta, do katerega je izrazito kritičen. Zbirka predstavlja umetniški presežek oz. pomemben prispevek k novejši slovenski poeziji s senzibilno obravnavo aktualnih družbenih tem in univerzalnih bivanjskih vprašanj, ki ne zasenčijo pesniškosti in ravno s pravšnjo mero ironije artikulirajo izviren avtorski glas. Dober primer je pesem Rekviem za Ajlana Kurdija – petletnega sirskega dečka, ki je leta 2015 utonil med prečkanjem Sredozemlja: »Sam samcat si za vedno zaspal / na obali Egejskega morja, / v katerem se vsako leto okopa / preveč evropskih turistov, / ki ob vrnitvi domov / pred vsiljivci / za seboj vsakič dvakrat zaklenejo vrata.« Mustar s sporočilnostjo in umetniško vrednostjo svoje izvirne avtopoetike s to zbirko izkazuje enkraten glas v slovenski poeziji.

aaa

Rekviem za Ajlana Kurdija

aaa

Z možgani prenatrpanimi
s šolsko učno snovjo,
namesto etike,
je v mojem varnem naročju
Ema še za eno noč zatisnila oči.
Tudi ti, dragi Ajlan, si jih zatisnil,
ti, za vekomaj,
v objemu hladne vode.
Sam samcat si za vedno zaspal
na obali Egejskega morja,
v katerem se vsako leto okopa
preveč evropskih turistov,
ki ob vrnitvi domov pred vsiljivci
za seboj vsakič dvakrat zaklenejo vrata.
Naj ti bo lahek pesek, Ajlan,
zdaj lahko mirno gradiš gradove v oblakih.
Naj te varujejo Bog, Alah,
Krišna, Višnu, Šiva.
Vest o tvoji smrti je preplavila svet,
družbena omrežja,
rumene, rdeče in črne časopise.
Milijon ljudi je na Facebooku
všečkalo tvojo smrt.
Ajlan, varuhi meja ne prebirajo
ne svetih knjig ne leposlovja,
ne Ezopovih basni
in ne Andersenovih pravljic,
samo zakone, hladnejše od vode,
ki te je naplavila.
Zato naj te angel varuh pospremi v večnost.
Počivaj v miru.
Tvoja smrt
pa naj suši roke tistim,
ki nad tvojimi vrstniki uporabljajo solzivec,
naj se zatika v grlih politikov med delovnimi večerjami
in trka na vest togih birokratov!

aaa

***

aaa

Ana Pepelnik: Tehno (LUD Šerpa, Ljubljana, 2017)

Z zbirko Tehno je Ana Pepelnik naredila pogumen korak k izpovednemu pesništvu, ki ga dopolnjuje s fantazijskimi vložki, blodnjami, ki se raztreščijo ob trku s praznino in ničem ter družbeno angažiranostjo. Njeno brezkompromisen spopad z izkušnjo poporodne depresije izraža vero v pisanje, ki ima terapevtsko moč in njeno vrtanje po temnih globinah duševnosti nekoliko spominja na pisavo ameriških konfesionalnih pesnic. Toda vse skupaj je prilagojeno našemu prostoru. Pogum te zbirke je v tem, da izreka resnice, ki niso širše družbeno sprejemljive in bi jih tradicionalna poezija pometla pod preprogo. Te pesmi imajo večjo veljavo od navadnih dnevniških zapisov tudi zato, ker jih poganja vednost, da tudi mnogi bralci v današnjem času lahko najdejo dovolj razlogov za brezup, tako eksistencialnih kot eksistenčnih. Luč, ki vodi iz teme, je lahko le ljubezen in v mnogih verzih je čutiti ljubezen do svojih najbližjih. Toda avtorica ne pristaja na zapiranje v družinski krog in zadovoljitev z intimno srečo – pesem mora biti glasnejša tudi od širših problemov današnjega časa: »Jaz sem vedno ZA. Jaz sem proti / vsem kretenom ki iz moje dežele / delajo slabo deželo. Meni gre na / kurac bodeča žica teh kretenov / ki vsak dan ubije najmanj enega / jelena.«

aaa

40 dni

aaa

Uboga posušena gospa stoji
pod trohnečim drevesom
na tabli v njenih hladnih rokah

sije napis stkal si me v materinem
telesu. Kdo neki je to bil.
V imenu svete trojice samo upam

lahko da je bil to njen mož. Kajti
kako bi lahko brez spovedi tako
mirno stala in ne razmišljala

o splavu oziroma strokovneje
prekinitvi nosečnosti če bi otroka
stkal njen sodelavec. Ampak to je

pesem kar pomeni lepoto
ki pomeni bolečino in žalost
ki je ritem mojih korakov mimo

ostalih transparentov natanko tja
kamor nočem pa moram ker si
jemljem pravico do življenja

ki ne bo na pragu revščine ampak
za las nad. Ker nikoli ne bo deklice
ker bom kmalu uspavana in potem

na veke vekov zaščitena amen.
Kakšna napaka dragi božji otroci
ki jo lahko popraviš še preden

vdihneš in zaspiš. In samo upaš
lahko da ne za zmeraj.

Ne še. Zdaj

aaa

***

aaa

Zoran Pevec: Kako postati nihče (LUD Šerpa, Ljubljana, 2018)

Zoran Pevec v tematsko-motivno raznoliki pesniški zbirki (po)sega v kanon svetovne književnosti, mitologijo (zlasti grško – Perzefona, Medeja), popkulturo in urbano okolje. Upesnjuje problematiko sodobnega človeka, ki ga spremenjena realnost »znorelega sveta«, v katerem Zemlja ni več središče univerzuma, postavlja na trdna tla – pesniškega zemljana (avtorja) pa v videnjsko (re)interpretacijo kopernikovsko-darwinovsko-freudovskega nazora. Da bi človek to presegel, išče načine, kako postati nekaj več, ampak ravno s tem postaja (še) manj, kot v resnici je. Podnaslov zbirke – »melete thanatou« – je pomenljiv, saj povzema sokratovsko »vajo za smrt«, ki je avtor ne dojema kot nekaj sentimentalnega in patetičnega, ampak na različne načine izraža do nje sarkastičen odnos. Več pesmi v zbirki je »opremljenih« z verzi ali citati znanih književnikov (Kafka, Murakami), glasbenikov, filozofov idr., ki so pomensko neločljivi del besedila. Intertekstualnost se s citati in parafrazami pojavlja tudi v samih pesmih. Nemalokrat se pojavijo opombe, ki izkazujejo avtorjevo intelektualno držo in odlično poznavanje literature in filozofije ter vzpostavljajo dialog z zahtevnejšim bralcem poezije. Bogastvo Pevčevega pesniškega jezika je prav v njegovi mozaični raznolikosti. V duhu urbane poezije uporablja tudi slogovno zaznamovane besede (npr. scat; »Pesnik iz province / je morda pjeb iz Cjela«), pogosto pa se slovenščina prepleta z angleščino oz. je močno prisoten vpliv sodobne ameriške poezije, ki jo Pevec z osebnim pečatom prenaša in preigrava v slovenski prostor: »Naši pesniki zalezujejo Ameriko / in ona zalezuje njih« (Zalezovalci Amerike). Skrbno in kompleksno dodelane pesmi nudijo literarni užitek in obenem intelektualno spodbudo, saj s svojo večplastnostjo oz. večpomenskostjo dosegajo najvišjo estetsko raven pesniških stvaritev.

aaa

Zalezovalci Amerike

aaa

Naši pesniki zalezujejo Ameriko
in ona zalezuje njih.
Občutki ugodja, ki jih ob tem prevevajo,
so nekje na meji med orgazmičnim
migotanjem Newyorške šole poezije
in blagim občutkom bosega stopala
na vročem asfaltu manhattanske avenije.
Priznam, tudi sam bi tam sezul svoje čevlje.
In – kdo bi pozabil sneženje v Č/B tehniki na Broadwayu,
pa karto, ki vključuje performans z večerjo.
Chapter one vsebuje sicer nekoliko preveč romantike
in Woody Allen cinično pove, da ima New York
čudovita dekleta in pametne moške,
a tudi groteskne lutke iz cunj.
V požmrku oči se sveti od reklam izprani dež,
v skodelici kave je zapisana resnica za telebane,
Kenneth Koch, ki je sicer priseljenec v mestu,
meni, da je lahko v New Yorku vsakdo Endimion,
če si le vzame čas za to.
Vsekakor, vsekakor pa mora človek v tem velemestu narediti
deset stvari,
ki so nujne za vsakega pesnika:

1.      Biti mora rak samotarec.
2.      Izkopati mora grob za prihodnje rodove.
3.      V hotelu Chelsea se mora uleči v posteljo,
kje je seksala Janis Joplin.
4.      V helikopterju mora pojesti veliko rdeče jabolko.
5.      Vprašati se mora
»How would I know what face values you«.
6.      Ko se mimo njega pripelje črna limuzina,
mora pomisliti na verz Allena Ginsberga:
»Carl Solomon! I’m with you in Rockland
where you’re madder than I am.«
7.      Nekoliko omamljen se mora zaleteti v zid
ene od velikih knjigarn, na kateri piše I like you.
8.      Pasti mora na kolena pred Ashberyjevo pesmijo
How to continue.
9.      Prebrati mora verza Šalamunove pesmi:
»Prvič, ko sem prišel v New York City,
sem se bal kot pes.«
10.    Postati mora Nihče – toda zakaj ne bi bil to že doma …

Zato, ker se tu ne trese kot pes od skrbi zase in za druge!

aaa

***

aaa

Tone Škrjanec: Dihaj (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2017)

V svoji zadnji pesniški zbirki Dihaj je Tone Škrjanec izmojstril poetiko ležernega obstranca, ki piše o na videz nepomembnih vsakdanjih rečeh, ki se ne vklaplja v tradicionalno hrepenenjsko paradigmo slovenske poezije. Nič neposredno usodnega ni v njegovih čutnih sinestezijah ob doživetjih jutra, poldneva in večera, ki tvorijo ogrodje zbirke. Toda ta ležernost in brezusodnost sta varljivi, nista nekaj, kar pride samo od sebe skozi predajanje trenutku, ampak sta doseženi z močjo pesniške meditacije. Nikakor ju ne gre zamenjevati z brezbrižnostjo. Če Škrjančeve pesmi beremo med vrsticami, lahko v njih zaznamo globok eksistencialni angažma in ranljivost ob zavedanju, da so v današnji družbi topli in pristni človeški odnosi vse bolj ogroženi. Če smo Škrjanca prej poznali predvsem po drobnih epifanijah, ki so se pesniku razkrivale ob nenavadnih banalnostih mestnega življenja, tokrat lahko v njegovih verzih začutimo tudi tesnobo in nelagodje. Samo on lahko družbeno kritiko izrazi preprosto in lakonično v nekaj besedah: »premalo prostora za življenje, premalo za lepoto«. In samo on lahko z nekaj psihedeličnimi besedami priklicuje boljše, toplejše čase: »volna. in pliš. ne žica.«

aaa

Kjaroskuro

aaa

eni rabimo tisto pravo,
črnsko črnino, globoko brezno,
kristalno čisto črno nebo
z eno samo sočno zvezdo;
srečno ali kakorkoli
že. slastno milino golote
prekrite s svežo roso.
črno eleganco, utripajočo in vznemirljivo,
ogromno kot nebotičnik,
po kapici potreseno s farbastimi
žele bomboni, ki utripajo
kot novoletne lučke.
potem smo boljši.
bolje plavamo,
celo zelo dobro.
zadnjič enkrat sem srečal
divjo srno. zelo divjo.
bilo je ob robu gozda, ki je dišal
nedefinirano, zagotovo pa
po žajblju — vse je bilo
bolj ali manj zeleno, tiho
in porušeno. ampak ne kot vojna,
bolj kot da se je dogajal čas.
mirna in negibna kot kandelaber
je stala na robu jase pod drevesom
z listi zelo različnih zelenih
barv. naokoli pa sama bela svetloba,
nobenih barov, nobenih žensk,
nobenih poslovnih priložnosti.

aaa

aaa

Veronikina nagrada
O avtorju
Veronikino nagrado Mestna občina Celje podeljuje od leta 1997 za najboljšo zbirko preteklega leta. Seveda je to najprej nagrada lavreatu, a je tudi klic poezije družbi in posamezniku, naj ji prisluhne.