Gašper Malej: Pod tisto celino,
Center za slovensko književnost, 2017.
Le kaj se dogaja pod tisto skrivnostno celino? In za katero celino sploh gre? Prvi vprašanji, ki ju izzove naslov, morda niti nista tako pomembni, a sta vseeno dobra iztočnica. Malej namreč rad začenja nekje na sredi, da se nam zdi, da smo nekaj že zamudili, da smo zamudili začetek ali pa kontekst. Zato je njegova poezija zagonetna, na trenutke teže dostopna, kar prizna tudi Barbara Korun v spremni besedi: »Malejeve poezije ne razumem povsem in ne vem zagotovo, o čem govori.« Kar pa ni mišljeno negativno, ampak bolj čudeče, z zanimanjem. Ob branju nas nenehno spremlja občutek, da se pod to plastjo skriva še ena in še ena, da se pod to celino skriva še ena in pod tisto še ena … Malejeva tretja zbirka tako nadaljuje kontinuiteto (večinoma) nenaslovljenih pesmi, ki se gradijo v večdimenzionalno celoto, v kompleksen konglomerat, ki se sproti spreminja in preseneča z vedno novimi pomeni.
Otipljiva osnova zbirke je ravno spreminjanje, ali še bolje: sestavljanje. Ker so pesmi praviloma krajše in brez naslovov, se povezujejo med sabo, komunicirajo, se zrcalijo in odsevajo ena v drugi. Subjekt išče načine »sestavitve v prostor« in pri tem preizkuša različne meje in načine, pri čemer »naselitev v snov / vzbuja rahlo negotovost«, a ko se premeša tisoč koščkov, lahko »nastane povsem nova pokrajina«. Ključne so torej različne razporeditve, recimo besed, lahko tudi pomenov ali podob, ki se hočejo umestiti, razpostaviti in končno sestaviti. Zgovorna je pesem o ženski, ki poskusi pisati. Najprej strmi v papir in zabrisane črke, nato pa postaja beseda in potem še »telo, ki naseljuje nešteto / prostorov«. Zdi se, da je vse pretočno, da je trdna snovnost pravzaprav past, kletka, iz katere se lahko pobegne le z besedami, verzi. Zato ni nič čudnega, da pod tisto celino nekaj bobni in da se subjekt odloči ostati prav tam ter čakati na izbruh. Usodna ujetost v določeno formo povzroča napetost, ki se mora sprostiti, najti svoj ventil, zato je rešitev v razporejanju, nenehnemu menjanju oblike, ki ni ulovljiva in ne more postati zapor za besedo. Tudi minljivost je zato večkrat ponazorjena s prahom in pepelom – torej z delci, ki so spremenljivi, ki se lahko premešajo. Čeprav je forma dokončna (»sesipaš se v smrtni pesek«), je hkrati tudi forma novih raznolikih možnosti (»v pesku je bila bližina drugačna od bližine tistega obraza«). Čar je ravno v tem, da se lahko vedno odločiš in »odpreš / nov, še nedotaknjen slovar« na koncu pa se še naučiš sprejemati začasnost, »veliko bolj gladka, preprostejša je, / in nova oprijemališča nudi.« Zaradi močne in prepoznavne osnove se na trenutke zdi, da se pesmi ponavljajo, a to zbirki ni v škodo, ampak še bolj kaže na njeno homogenost in zvezanost.
Ta občutek enotnosti se poruši le nekje na sredini zbirke, kamor so umeščene tri pesmi, ki izstopajo tako po obliki kot vsebini ter so tudi edine naslovljene in datirane. Ker pomenijo odziv na točno določene dogodke, so primerno pikre in kritične. Pesem skromen prispevek k čaščenju Pesnika »v fokusu«, z obrobja govori o potisnjenosti na periferijo in problemu centralizacije v slovenski kulturi, zaključi pa se precej pesimistično: »bistveni obračuni pa se bodo / še vedno – vselej – dogajali / nekje drugje.« Podoben oster ton ima tudi naslednja, umetnik s. p., v kateri Malej naslika umetnika kot tržno blago in ujetega v sistem, česar pa ne sme poudarjati, ker je »za takšne izjave […] mikrofon zmeraj izklopljen,« podobno negativno pa je nastrojena tudi zadnja, dresura za smrt. To so tri popolnoma nepričakovane in neznačilne pesmi, ki so tudi po slogu in dikciji povsem drugačne od preostale zbirke, saj so zelo narativne, jasne, konkretne in neposredne. Lahko bi ugibala, da pomenijo napoved spremembe v pisanju (tudi če jih primerjamo s prejšnjima zbirkama), toda glede na datiranje (2010, 2012, 2014) in pojasnilo na koncu knjige (da so pesmi napisane med letoma 2009 in 2017) gre očitno bolj za prebliske in odzive na neke dogodke, ki so pesnika razburili, a se k temu pozneje ni več vračal. Vsekakor je pomembno, da so te pesmi napisane, a v strukturi celotne zbirke izstopajo, prelomijo jo na pol in dajejo samo kratek uvid v neko drugačno poetiko, ki bi lahko zaživela, a verjetno ne bo.
Razen teh izjem so pesmi zelo abstraktne in metaforično bogate, prav tako pa jih preveva skoraj simbolistična skrivnostnost, predvsem proti koncu, ko se skrajšajo na nekaj vrstic in dobijo mitološki pridih: »v kakšnem drugem okrožju bi mu pravili varuh snega. tako mimogrede je vzel v roko kepo in jo podržal, dokler ni svetloba opravila svojega. potem je podoživljal, kako mu brada raste čisto do tal.« Malej zelo rad gradi na kontrastih (rudarska nežnost, v zamolku se poženejo vrtinci), občasno pa tudi na obrnjenem besednem redu. Občasno se posveti tudi kovanju novih besed – tu gre očitno še za eno plast sestavljanja – kot sta recimo nepogled in ničvečtukaj, pa tudi obujanju pozabljenih (nizdol), pri čemer spominja na še enega koprskega pesnika, Jureta Vugo. Na koncu naj se vrnem še k začetkom – avtorski zamah njegove poetike so vstopi v pesmi in medias res, ki nas razorožijo že ob prvem stiku; »ki nosiš tako ime, / kot ga želim slišati.« ali »odgovarja obraz« sta na primer dva zelo značilna začetka. Občutek je podoben branju fragmentov Sapfinih pesmi, le da je pri njej usoda bolj žalostna, saj so verzi tam bili, pa zdaj ne moremo do njih, pri Maleju pa so se izpisali v vmesni prostor in čakajo, da jih dojamemo, kar se dogaja postopoma, skozi vsak naslednji verz. Branje zbirke Pod tisto celino je podobno sprehajanju skozi baročni dvorec, v katerem je dogajanje v vseh prostorih istočasno, mi pa skozi vrata vsakič ujamemo le poblisk – resda so sobane dobro osvetljene in vse lahko zajamemo s pogledom, toda kaj migota za zavesami in kakšne sence mečejo komode? Če kdo, ima odgovor na to pesnik, zato mu lahko samo sledimo, pa tudi če kar pod tisto celino.
Gašper Malej: iz zbirke Pod tisto celino
Str. 94, brez naslova
včasih zadošča voda. in sedemnajsti korak, ki ga napraviš
v tisto smer, je morda malo manj zmoten od prejšnjih. jezero
se je nato približalo. sploh nisi vedel, da je njegov dotik srebrn.
kako bi se razlil v tiste barve. da vse pridobi obraz, sestavitev
v temi.
Str. 98, brez naslova
v kakšnem drugem okrožju bi mu pravili varuh snega. tako
mimogrede je vzel v roko kepo in jo podržal, dokler ni svetloba
opravila svojega. potem je podoživljal, kako mu brada raste
čisto do tal. podoben drevesu, v tistem trenutku. slišal je
glasove divjih živali, vse je bilo nekam skrivnostno in otožno.
potem je tiho pristopila – in odšla sta na drugo stran.
Str. 99, brez naslova
poskušal se je razpustiti v mokroto, se sprijeti z lubjem, a tisto
drevo še ni zraslo. imel je vlažne dlani, ker mu je ugajala voda
v tej legi in obliki. pred zaprtimi očmi se je slikala japonska
pokrajina. tanki čopiči v posodicah na mizi so čakali tresočo
roko, ki je poprijela zanje. megla je bila na papirju in v ozračju.
nedokončana podoba. kasneje so prinesli skodelico čaja, šele
čez nekaj ur opazili, da se je nedotaknjena shladila.
