Literatura se mi zdi univerzalna, ker je v njej ves mozaik sveta in človeštva

Pisateljica, prevajalka in lektorica Veronika Simoniti je v letošnjem nenavadnem in kaotičnem letu navdušila s kar dvema knjigama, in sicer z zbirko kratke proze Fugato, za katero je prejela nominacijo za nagrado novo mesto short, in z romanom Ivana pred morjem, ki mu je s prejemom nagrade kresnik pripadel naziv najboljšega romana leta. Obe deli sta bili središče pričujočega pogovora, v katerem nam je zaupala, kako pisati o preteklosti, kakšen je pomen dediščine in kako gleda na pisanje pisem, ki so pomemben sestavni del Ivane pred morjem.

Naj začnem kar z dvojno čestitko. Bi se strinjali, da je bilo letošnje poletje »vaše«?

Res je, pravzaprav je bilo že kar kičasto in povsem v kontrastu z zloveščo letnico 2020, ki je imela tako negativen vpliv na umetnost in kulturo.

Kaj vam pomeni, da ste šele četrta pisateljica z nagrado kresnik, ki ima tridesetletno zgodovino? Kako bi komentirali razmerje med nagrajenci in nagrajenkami?

Če se ozremo v preteklost, lahko ugotovimo, da je bilo prejemnic pomembnejših nagrad za umetnost le kakih deset odstotkov. Za to je vzrokov gotovo več, od bolj ali manj namerne prezrtosti (pomislimo samo na zamolčanost Milene Mohorič, avtorice prvega slovenskega kriminalnega romana, Ljube Prenner, Zore Tavčar in drugih.) do dejstva, da so bile ženske potisnjene v druge družbene vloge; tudi zato so na primer avtorice še zmeraj slabo zastopane v učbenikih, na kar opozarja ženski odbor Mira pri slovenskem centru PEN. Mira ozavešča o tem neravnovesju tudi z vsakoletno nagrado, namenjeno avtoricam. Mislim sicer, da se stanje izboljšuje, ne samo pri nas, tudi v tujini, in upam, da ne gre za modno muho (priča smo namreč tudi fenomenom, ko gre za drugačne diskriminacije modnih politik nekaterih tujih založniških hiš, ki recimo v skladu s trenutnim modnim trendom iščejo tuje avtorice med tridesetim in štiridesetim letom, ki pišejo o vojni – take komercialne muhe so, čeprav v manjši meri, prav tako izločevalne). Upam torej, da smo pretekle spregledanosti zdaj ozavestili, čeprav bo to treba nenehno poudarjati, ker se lahko v neki distopični prihodnosti na to, kar je danes že samoumevno, hitro pozabi. Vendar je po mojem tukaj kljub vsemu potrebna ne politično korektna uravnoteženost za vsako ceno, temveč kakovost kot poglavitno merilo. Sama na primer nikoli ne bi rada bila nagrajena samo zato, ker sem ženska.

Vaše prejšnje knjige smo dobili z nekajletnimi premori, zdaj pa ste v istem letu izdali roman in zbirko kratke proze. Kako to?

Roman Ivana pred morjem sem pisala deset let, z daljšimi premori, medtem pa so nastajale tudi kratke zgodbe, ustvarjene po izidu prejšnje kratkoprozne zbirke Hudičev jezik, ki je izšla leta 2011. Temu, da sem Ivano končala pred dobrima dvema letoma, je botroval razpis modra ptica Mladinske knjige leta 2017, letu izida pa uredniška odločitev Cankarjeve založbe (roman je izšel avgusta 2019); v skladu s pogodbo založbe Litera pa sem konec istega leta morala oddati tudi zbirko Fugato. Torej je šlo bolj ko ne za naključje.

Na literarni sceni ste se najprej uveljavili s kratko prozo, najprej z zmago na natečaju LUD Literature in kasneje s kratkoproznim prvencem, ki ste ga izdali prav tam. Kako so na vas vplivala ta začetna leta? Kaj vam pomenijo natečaji? Na njih ste menda precej redno sodelovali.

Povabilo takratnega urednika Urbana Vovka, naj pri Literaturi izdam zbirko kratkih zgodb, je bilo zame, takrat popolno neznanko v pisateljskem okolju, veliko presenečenje in neverjeten izkaz zaupanja. Pred to nagrado si namreč nisem upala na plan s svojim pisanjem, razen redkih pravljic, ki sem jih pošiljala na razpise Radia Slovenija, potem pa sem kar naenkrat po prvi zgodbi že dobila s to ponudbo tako pomembno potrditev. In potrditve za posamezne zgodbe sem potem iskala tudi na drugih, predvsem anonimnih natečajih, kjer žirija ne ve, kdo je avtor (razen če ga ne prepozna po slogu ali tematiki), in lahko ocenjuje dokaj objektivno. Seveda sem se pri tem zavedala, da nimajo vse žirije enakih okusov in vatlov, pa vendar so bili ti natečaji zame zaradi neobremenjenosti na obeh straneh zmeraj izziv in pretežno smernik, kadar so katero izmed mojih zgodb nagradili ali uvrstili v ožji izbor.

Kako pa razumete sprejem kratke proze v slovenskem bralskem in kritiškem prostoru? Je mogoče krivo tudi to, da smo bili nekaj let celo brez nagrade za kratkoprozno knjigo (po ukinitvi Fabule in pred prihodom nagrade novo mesto short)?

Nad prvimi edicijami Fabule sem bila navdušena, saj so se ravno takrat v tujini, predvsem imam tu v mislih Italijo, kratke proze večji založniki že otepali. Zdi se mi, da se prav ta forma bolj kot kdajkoli prej ujema z današnjim zeitgeistom: nekaj, kar ti ne vzame preveč časa in kar prebereš na avtobusu, med čakanjem ali pred spanjem. Ampak zakaj imajo kupci knjig in založniki rajši romane? Spomnim se raziskave, na katero je večina bralcev odgovorila, da se v daljši literarni formi lahko bolj poglobijo v like in dogajanje.

Po odzivih na vse tri moje zbirke sodeč pa opažam, da je pri nas kratka proza pri bralcih vendarle precej priljubljena. Zato me zdaj toliko bolj veseli, da imamo po fabuli in večletnem premoru novo mesto short, saj je pri nas kar nekaj kakovostnih avtorjev kratke proze, prihajajo pa tudi mladi z drugačno, svežo pisavo.

Tudi kritiki pri nas kratke proze ne zanemarjajo. In zdi se mi, da so do nje kar zahtevni. Pri zbirkah želijo zaokroženost oziroma rdečo nit, enako kakor bralci pa tudi izdelanost protagonistov (kar je v kratki zgodbi res težko), manj pa se mogoče ozirajo na simboliko ali metaforičnost v zgodbah. Verjetno nimajo lahkega dela s končno, enotno oceno neke zbirke, ker so skoraj v vsaki zgodbe, ki ne prepričajo enako kakor druge.

Kaj je tisto, kar vas pri kratki prozi še posebej privlači?

Kako s čim manj povedati čim več, vendar ne vsega, in kako ustvariti posebno atmosfero. Kako pripetljaj ali protagonista narediti za metaforo.

Kako se odločite, ali je neka fabula bolj primerna za roman ali za kratko zgodbo? Ste kakšno izmed kratkih zgodb kdaj razširili?

Zdi se mi, da se o tem ne odločim jaz, ampak fabula: sama določi formo, gledišče, pripovedni čas. Kadar sicer dober material noče steči, je včasih dovolj zasukati fokus, zorni kot, prestaviti dogajanje iz preteklika v sedanjik ali obratno, uporabiti mogoče celo pogojnik in podobno.

Ali sem kako kratko zgodbo razširila? Različno. Recimo zgodba Remington noiseless je bila predpriprava za roman Kameno seme, nekatere pa zdaj nastopajo kot nekoliko spremenjene epizode v romanih (npr. zgodbi Žvižg iz prve in Enkrat ena iz tretje kratkoprozne zbirke sta v drugačni obliki umeščeni v roman Ivana pred morjem). Pred časom sem napisala Almo v avgustu, ki je bila sprva pravzaprav novela, ker pa nekaj (tisti un-je-ne-sais-quoi) v njej ni delovalo, sem jo oklestila (to mi gre bolje od rok kakor širjenje) in tako je nastala istoimenska kratka zgodba, zadnja v zbirki Hudičev jezik. Dele te zgodbe pa sem potem uporabila še v prvi zgodbi zbirke Fugato, v Šestdesetih odstotkih.

Vas kdaj prime, da bi se h kateremu od likov še vrnili, ga morda še bolj raziskali?

Res me je zamikalo, da bi pesnika, Brodskega, iz zgodbe Jet lag uporabila v novi zgodbi, tokrat na obisku pri Ani Ahmatovi, ampak ostalo je samo pri nekaj zapisanih vrsticah in tako sta oba pesnika za zdaj zamrznjena v tem kadru, ona zleknjena na svoj divan in pred njo on, mlad pesnik, poln vprašanj. Mogoče bi se vrnila tudi še h kaki stranski osebi, sicer pa ne, ker se mi zdi, da so vsi liki že umeščeni v svoje fikcijsko okolje in čas ter jim je dana konstelacija pač usojena, čeprav je bilo mogoče o njih povedano premalo. Še zmeraj sicer puščam odprto možnost, da bi jih bilo zanimivo postaviti v nove zaplete, vendar je zanimivih zgodb in likov, ki vabijo k pisanju, še toliko, da se za zdaj ne oziram nazaj.

Vaša zbirka kratke proze nosi naslov Fugato, ga lahko razložite? Ste zgodbe morda razporedili po neki glasbeni notranji logiki?

Omenila sem, kako so bili deli zadnje zgodbe iz prejšnje zbirke preneseni v novo, prvo zgodbo zbirke Fugato – namreč prav to glasbeni fugato, ki je manj stroga oblika od fuge, je: zaporedno vstopanje glasov, povzemanje tem, ki se zasledujejo, prepletajo, posnemajo in povezujejo. Tako skozi zbirko vznikajo in ponikajo teme, povezane z begom, ne samo dobesednim, ampak tudi metaforičnim, teme, ki so med seboj povezane, na primer begunstvo, identiteta, igra dvojnosti, Evropa … Zbirka pa je razdeljena na sklope, prav tako poimenovane z glasbenimi termini.

Zgodbe v Fugatu se dogajajo po vsem svetu, njihovi akterji so raznoliki, a nas nagovarjajo, saj se lahko vsak najde v temah, kot sta bolečina in minevanje. Ali knjigo tudi sami dojemate tako svetovljansko in univerzalno?

Moj namen sicer ni bil, da bi bil Fugato svetovljanski, ampak je kratko malo vsako njegovo prizorišče v funkciji posamezne zgodbe, simbola ali metafore: Bosna zaradi vojne, Sredozemsko morje in Sirija zaradi beguncev, Kreta zaradi mita Evrope in tako naprej.

Nič človeškega mi ni tuje, pravi pregovor, in mogoče vsaka literarna zgodba iz različnih obdobij in krajev nagovarja vsaj neznaten košček vsakega bralca, kjerkoli na svetu v svojem času vzame neko knjigo v roke. In ja, literatura se mi zdi univerzalna, ker je v njej vse, ves mozaik sveta in človeštva, vseh občutij, čustev, dogodkov, mentalitet, kultur in jezikov, vseh mogočih slogov in tako naprej. Univerzalna je, ker je svobodna.

V tujini je veliko avtorjev, katerih celoten opus zavzema samo kratka proza, pri nas pa se pogosto zdi, da je kratka proza le “predstopnja” romana. Tudi sami ste se po kratkoproznih zbirkah podali v romanopisje. Kaj je tisto, kar vas je zamikalo pri daljši prozni obliki?

Kratka proza je bila odlična vaja in zbiranje poguma za tek na daljšo progo, vendar sem se pri prvem poskusu nekoliko zapletla. Predstavljala sem si namreč, da imam zdaj pred sabo brezbrežen prostor, da mi ni treba več biti ekonomična, lapidarna in obdelovati samo eno kamnito klado, ampak da si lahko privoščim več komentiranja, razpredanja, refleksije in zastranitev. Potem pa sem v sklepnem delu pisanja ob sprotnem branju napisanega ugotovila, da je veliko besedila povsem odveč, da zavira fabulo in bo mogoče izpadlo celo dolgočasno. Zato sem izbrisala kakih šestdeset strani v spoznanju, da se moram pri pisanju romana pravzaprav bolj ravnati po disciplini kratke zgodbe.

Nekoč sem že rekla, da je kratka zgodba kakor izlet in roman kakor potovanje. In pri pisanju romana je mikavno ravno to, kar se bo nepredvidljivega zgodilo na poti, kako se bodo zasukali dogodki, kako razvili liki, kje se bo zapletlo in kako razpletlo, če se sploh bo. Kajti med pisanjem nikoli ne vem, kako se bodo stvari obrnile, in ravno to je pri tem delu tako mamljivo.

Me pa zelo mika tudi neka srednja pot med romanom in kratko zgodbo, novela, ki bi bila napisana z bistvenimi prvinami in bi imela ravno prav še tistega prostora za nekaj več.

Kaj vam pomeni morje, ki se je znašlo v naslovu romana? Zakaj je Ivana ravno pred morjem, ne pa recimo ob, pri ali na morju? Pa tudi Ivanina ljubezen, Adrijan, se podpisuje kot Jadran. Je morda tudi roman kot tak nastajal kje ob morju?

Predlog pred je seveda premišljen, vsak bralec pa si ga lahko predstavlja po svoje, krajevno ali časovno, tako kot si lahko sam predstavlja, kaj vse je lahko morje.

Zame je morje navdih (čeprav žal ta roman ni nastajal ob morju, ker sem večino leta prisiljena bivati v celinskih krajih), neulovljivost, s katero se veliko ukvarjam tudi v povezavi z vprašanji resničnosti, jezika in identitete. Prinaša mite in je lahko kontrastna kulisa, idila, na katere odru se dogajajo drame. V romanu je nekje tudi opisan prepir med Ivanino vnukinjo in njenim partnerjem o razsežnostih in pomenih morja, od tistih prvinskih pa vse do nostosa.

Kako pa je s slogom, pogosto se ob Ivani pred morjem omenja izčiščenost, kratkost, neko ekonomičnost jezika. Ste na to posebej pozorni, vam to veliko pomeni?

Med pisanjem zmeraj slišim ritem, valovanje, ki mu skušam slediti. Ker sem sprva mislila, da bo Ivana pred morjem daljša zgodba, je tudi slog bolj okleščen kakor pa na primer v Kamenem semenu. Zdi se mi, da se je to obneslo, ker je, kot sem omenila že prej, ta zgodba pač zahtevala tak način.

Jezik je seveda bistvena sestavina, ki terja, da se z njo ravna tako, da se bo ulila v posodo fabule in privzela njeno obliko, se zlila s pripovedjo. Je neizmerno pisana, tudi zato, ker lahko njena pravila včasih kršiš. Ne gre pa pri tem pretiravati v nobeno smer; všeč mi je, na primer, če je slog kot moderno opremljeno stanovanje, s pohištvom čistih in preprostih linij, sem ter tja pa nas v kakem kotu preseneti baročni fotelj.

Roman se začne takole: »Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in ki jo je skrival čas.« Ali verjamete v naključja in usodo kot vaša pripovedovalka?

Bolj kot v usodo, kjer je menda že vse vnaprej napisano, verjamem v naključja, ki znajo poskrbeti, da življenje ali zgodba skreneta v čisto drugo smer, kot se je sprva zdelo; pravzaprav pa ne, da v naključja verjamem, ampak se kratko malo čudim njihovi moči, vplivu in zgodbarskim nitim, ki jih vlečejo in zapletajo.

Pripovedovalka se nekje spominja, da se je pri njih veliko pripovedovalo, in obžaluje, da si ni zapomnila več, ampak samo tiste najbolj izstopajoče zgodbe. Ste pisali iz osebne izkušnje?

Prvi zapiski za Ivano so res začeli nastajati iz pripovedovanja moje mame in babice, to so bile drobne družinske anekdote, pripetljaji, mikrozgodbe. Epistolarni deli, ki zadevajo Adrijana, so vzeti iz pisem mojega deda, ko je bil med vojno v konfinaciji. Torej sem imela že kar nekaj prvin, ki so mi pomagale stkati zgodbo, katere zaplet in razplet pa sta popolnoma izmišljena, tako kot tudi značaji romanesknih likov. Kar mi je pri opisovanju (po)vojnega obdobja manjkalo, sem poiskala pri drugih virih. Sicer pa me nikoli ne mika pisati, kako je bilo, ampak kako bi lahko bilo. Seveda pa je tudi meni žal, da nisem bila bolj radovedna, ko je bil še čas, ko so bili moji predniki še živi; verjetno bi lahko izvedela še veliko zanimivega.

Sprožilec romana je trenutek, ko pripovedovalka ob pospravljanju zapuščine naleti na fotografijo babice Ivane in mame, a babica je takrat noseča, zato se začne spraševati, kaj se je zgodilo z otrokom. Kakšen odnos se vzpostavlja do družinskih skrivnosti in kakšen odnos imate sami do njih?

Te skrivnosti so tiste tolstojevske prikrite družinske nesrečnosti, tako mamljive za pisatelje in zanimive za bralce. Videti jih je samo z mikroskopskim gledanjem v tkivo družine, na neki način so sestavina njene identitete in skozi nekakšen duhovni atavizem, filter ali prenos tudi identitete potomcev. Ivanina vnukinja se ves čas sprašuje, zakaj so ji predniki skrivnost prikrivali in ali so kljub vsemu hoteli, da jo skozi pisma nazadnje odkrije, mogoče nekoč, ko njih ne bo več. Obenem pa ima tudi slab občutek, da ta pisma prebira, in se sprašuje, komu so pravzaprav namenjena. Nazadnje sklene, da je do odgovorov upravičena, da ima pravico »do vračanja v neki drugi čas, v njihov čas. To mi dolgujejo, to jim dolgujem,« pravi.

V osrčju knjige je tudi spopadanje z zapuščino – tako fizično kot čustveno in družinsko. Kako vidite Ivanino zapuščino?

Na eni strani so tu družinske zgodbe in legende, ki se verjetno z vsako novo pripovedjo nekoliko spremenijo, ker je spomin zmeraj labilen in zato pravzaprav fikcija, torej zanimiv pisateljski laboratorij. Ivana zapušča podobo o sebi kot o ženski, ki se ves čas čemu postavlja po robu in obenem kljub svojim slabostim ali šibkosti ohranja človeško dostojanstvo.

Na drugi strani so to predmeti, pohištvo, ki jih vnukinja bodisi prodaja, ker ne more kakor mačka mlade nositi s sabo vseh reči svojih prednikov, vendar se ji določeni predmeti kažejo tudi kot nosilci zgodb in so zato čarobni, kot časovne kapsule so preživeli svoje lastnike in pripovedujejo spomine, ki so duhovna dediščina in se jih zato ne more ali noče znebiti.

»Že v premikanju pohištva je nemalo simbolike, saj slej ko prej kaj nepričakovano pade iz predala,« je v utemeljitvi za nagrado kresnik zapisala žirija. Res se pogosto srečujemo s pohištvom, ki zadiha in dobi svoj pomen, svojo vlogo, ki ni samo simbolna, ampak predvsem čustvena. Kako ste oživili ta vidik knjige?

Simbol te fizične dediščine, ki je tudi čustvena in ki sem jo ravnokar omenila, bi lahko bilo ogledalo, ki ga selitveni delavec odnese iz hiše in z njim toliko podob, ki so nekoč odsevale v njem. Ali pa nalivnik z zasušenim črnilom, ki je mogoče nekoč obstal med na pol napisano mislijo: kakšne so te, ki jih je napisal, in kakšne one, ki jih ni utegnil? Tako imajo v romanu nekateri predmeti ključno vlogo, na primer škatla s pismi in slikami, omenjena fotografija babice z nosečniškim trebuhom, spalnica kot simbol Ivanine in Adrijanove ljubezni, kredenca, ki skriva pismo z odgovorom na uganko … Vse to so kosi nekega intimnega muzeja in zanimivo je, da se je veliko bralcev obrnilo name ravno s tem vprašanjem: kaj naj naredim z rečmi pokojnih? Ker v resnici to niso samo predmeti.

Ivana in Adrijan si izmenjata dolgo pisemsko korespondenco. Ste si kdaj s kom pisali pisma? Kaj pomeni pisanje pisem danes in kaj je pomenilo nekoč?

Ob tem vprašanju se pa počutim kar malo vintage. O ja, včasih sem si zelo veliko dopisovala predvsem s prijatelji iz tujine, ki sem jih spoznala na različnih jezikovnih tečajih v Italiji. Še zdaj imam predal neporabljenega pisemskega papirja iz tistega časa, ki ga nekako ne morem zavreči, čeprav zdaj mogoče napišem eno klasično pismo na tri leta. Lepo je bilo takratno dolgo pričakovanje odgovora, ki je lahko trajalo tedne, poseben papir, znamke, mogoče priložena kaka fotografija, risba, posušena roža … Predvsem pa pisava, skozi katero si glas svojega dopisovalca lahko slišal bolj razločno kakor iz današnjih mejlov, opazoval poteze pisala, ki so včasih odražale počutje. Brez smejčkov in drugih nadomestil za besede in brez kratkopisa, nobenih RTM, ampak Rad te imam. Danes je dopisovanje dosti bolj instantno, površno, hitro in čisto nekaj drugega je dobiti voščilo, sporočilo o smrti ali sožalje v klasični obliki. Ampak roko na srce: elektronsko dopisovanje je neizmerno bolj praktično. In tudi sicer imam elektronsko pošto zelo rada. Izgubila se je samo tista prijetna počasna veščina in pa pisanje z guštom, ko je lahko pismo postalo majhna literarna umetnina.

Ljubezen med Ivano in Adrijanom leta in leta živi pravzaprav večinoma samo skozi pisma (nekateri recenzenti so zapisali, da gre za epistolarni roman): od tistih prvih, plahih, ko se še vikata, in Ivaninih rahlo patetičnih, pa do tistih, v katerih si opisujeta povsem praktične zadeve v času vojne. Od časa do časa ona obupava, ker ji on ne odpiše, tako v obdobju njune prve zaljubljenosti do njegove konfinacije v Srbiji, in to je moralo biti grozno v času, ko ni bilo drugih načinov komunikacije, ta gluha loza: ne vedeti, kaj se dogaja z ljubljenimi, nas še ljubijo, so še živi?

Njuno dopisovanje pa spremlja tudi cenzura, kot odgovor nanjo postaneta v pismih močno ironična – Adrijan nekje zapiše, da je Hitler ustvaril najlepšo in najmogočnejšo državo na svetu. Se mora tudi avtor kdaj samocenzurirati?

Njuna pisemska ironija je pravzaprav izzivalna, ker računata na topoumnost pregledovalcev, in če kaj zamolčita, je to politična avtocenzura. Mislim, da ta danes v leposlovju ni aktualna, in upam, da tako tudi ostane. Obstaja pa literarna avtocenzura: tudi kadar se prozni avtorji med ustvarjanjem prepuščamo navdihu in čarobnemu toku, nikoli povsem ne pozabimo na občinstvo, če ne prej, pa pri poznejšem pregledovanju besedila za objavo ne; vemo, da ne bomo dobro sprejeti, če bo besedilo (ali deli njega) dolgovezno, če ne bomo šli bralcu vsaj malo naproti. Tako razumem to samocenzuro, ki je pravzaprav nekaj dobrega, ker nam postavlja brvi in mostove do bralcev.

V romanu se sprehajamo med različnimi časovnimi obdobji, veliko pa potujemo po preteklosti. Koliko ste za potrebe knjige preučevali zgodovinske dogodke in družbene razmere tistega časa? Kako pomembna se vam zdi verodostojnost, ko se piše o preteklosti?

Za tem romanom je skoraj deset let raziskovanja, zbiranja gradiva iz knjig, revij, časopisov, dokumentarnih pričevanj pa tudi zbiranja pisem, s katerimi sem skušala poustvariti dikcijo in slog tistega obdobja: pomembno se mi je namreč zdelo ujeti duha časa, tedanjo mentaliteto in poustvariti atmosfero. Ivana pred morjem brez vsega tega ne bi mogla funkcionirati, mislim pa, da ni nujno, da mora biti vsako literarno pisanje o preteklosti verodostojno: pisanje je svobodno, vanj lahko vnašamo tudi povsem fantazijske sestavine in ponaredimo tudi realije. Pomen verodostojnosti je torej odvisen od posameznega besedila, pomembni pa so avtorski občutek za to, kako in koliko zgodovinska dejstva prirediti ali celo postaviti na glavo, občutek za (ne)doslednost v tem kršenju in svobodo. No, glede neprostovoljnega kršenja verodostojnosti naj omenim, da sem ga sama kdaj tudi polomila, na primer v tem romanu nehote pri opisu protagonistkine frizure, za katero me je prevajalka v španščino (za prevajalce vemo, da so najnatančnejši bralci) opozorila, da je bila v modi šele dobrih petnajst let po opisanem prizoru.

Čeprav Ivano zaznamuje teror druge svetovne vojne in fašizma, je knjiga vseeno svetla, topla. Ivana v nekem trenutku pomisli, kako grda beseda za pozdrav je »smrt« v »smrt fašizmu«. Ali Ivano odreši (ali ji pomaga) vera v prevlado dobrega, do katere pride po vsakem težkem in temnem obdobju?

Ivana pred sabo nima nekega eksplicitnega ideala ali naivne vere v dobro, sumničava je tudi do institucij, ki o dobrem pridigajo; vendar jo v vojnih letih intuitivno ženeta občutek za to, kar je prav, in že omenjena nuja po ohranitvi človeškega dostojanstva; ves čas, torej tudi v povojnem obdobju, pa obenem še ljubezen, ki je njeno zatočišče in dom.

Ivana v romanu občuti veliko strahu, skrbi jo za Adrijana, za hčerino zdravje, za prihodnost. Tudi danes živimo v času, ko močno prevladujeta tesnoba in strah. Kako se znajti v tem kaosu in kako se vrniti k sebi ter konec koncev k branju?

Ravno pred kratkim sem imela po spletu pogovor z goriškimi srednješolci in zastavili so mi podobno vprašanje. Rekla se jim, da laže prenašamo stiske, če o njih beremo in jih spoznavamo skozi umetnost. To je sicer odgovor ad usum delphini, pa vendar mislim, da literatura ima terapevtsko moč, čeprav se mogoče sliši obrabljeno, moč, da skoznjo pregnetemo svoje strahove, doživetja in izkušnje.

Te čase, posebno še zaklenitev javnega življenja, ki, kot rečeno, sicer že ima in bo žal še imela za umetnost hude posledice, pa vendarle jemljem tudi kot priložnost vračanja vase, k sanjam in potovanju v druge, literarne svetove skozi pisanje in branje.