Veno Taufer – pesmomat – izbrane pesmi

    

Himna

  
žalost vriskaj
v pozabljenih kotih
spolzkih kotih mest
žalost barikad
v zapuščenih jutrih
žalost strjene krvi
črna žalost grl
zadnje salve zlatih grl novega naskoka
dušeča motna žalost
žalost ti granata
z vtisnjenimi
črtami naših dlani
ti srce žalost
srce
iz krvi in zemlje
ti žalost gneva in ljubezni
ti zvezdooka
ti hladna ti rezka
o ti drhteča kovinsko vriskajoča
granata v naših prsih

   

*** 

  

Ljubezen I

   
ti govoriš bele besede
jaz govorim bele besede
ti imaš bele oči
jaz imam bele oči
beli so tvoji prsti
beli so moji prsti

v tvojih ustih gnezdi zelena ptica
v mojih ustih gnezdi rdeča ptica
nad belim jezerom tvojih oči
šume zelene peruti
nad belim jezerom mojih oči
šume rdeče peruti

zelena ptica vzleti proti sivemu jutru
rdeča ptica proti črnemu večeru

  

*** 

  

Ljubezen II

  
ponoči si izmišljava sinjo ptico
med nama
ji pleteva gnezdo
ko krotko leže
med nama
čutiva njene dolge
sinje peruti
na očeh in čelu

ponoči si izmišljava sinjo ptico
spletiva še belo kletko
iz najinih teles
belo kletko za sinjo ptico teme
da se ne bo preplašila
ko naju sleče jutro
da ne bo zbežala
in poginila na ožganih vejah sonca

in zavrziva steklene koralde besed
da ne bova splašila ptice sinje
ptice ki si jo izmišljava ponoči
bela kletka najinih teles bo prazna
vso noč bodo po njej odmevali
koraki železnih ječarjev teme
prihajali bodo
po najine oči in čelo

   

*** 

  

Umetnik in model

  
riše njene
ustnice temno
pripete kličejo
in nariše svoj jezik

riše njene
dojke se vzdigujejo
v nazobčane stolpe
in nariše svoje prste

riše njen
trebuh ga žge
s svojim obzorjem
in nariše svoje čelo

riše umetnik njene
zaprte oči ga
mučijo tako
široke in vlažne

preden zaspi da
sanja o kačah
njenih medeninastih
bokov ne najde

na sliki rasejo
v gumijaste žoge
njegovi poljubi
kjer je iskal

školjke med plimo
in oseko njene
kože bele še daleč
onkraj obzorja

od koder prihaja
po valovih s prsti
svojih nog o bog
teh dolgih nog po

listju šumečem gospa
v tihih tančicah in
stopa s slike in se mu
zvije privija k nogam

zgini smrt ti
psica ki se plaziš
za mano od zida
kjer sem prvič

zmešal svojo lepo rdečo
barvo tvojega kožuha
ne liži narisane krvi
model spi ne cvili slišiš

ali pa mogoče slišiš
še kakšno šumljanje
korakov pojdiva
ob bregu dalje

   

*** 

  

Iz cikla Soneti sreče

  
rad bi zmolil sonet
o sreči o kje je njeno nebo
je kje njen mučenec veselo razpet

kje se ne zašili obok
v curku krvi ne stopi smrt
na kačji klobčič usod

kod ne reže žarek svedrastih črt
skoz kost in kožo bitij in bilk
kje vrt ni zaklenjen v svoj labirint

um ne zgolj molk me vanj žene
hip zdihnem gib zastokam izšvrknem krik
med odmevi odprtin zapreden

ujet v tisočerih odsevih lastnih zenic
o naj grem mimo mene

  

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist