Varja Balžalorsky Antić o izbrani pesmi
Pesem je iz prihajajoče zbirke Klobuk Vere Revjakine B., ki bo izšla pri LUD Šerpa. Vidim jo kot slutnjo o drugosti, ki se nas vseskozi dotika, ne da bi se tega zavedali, ali pa se vsaj redko. Kot spraševanje o usodnosti in arbitrarnosti tega, s kom se bitje sreča na različnih bivanjskih ravneh. Kako bitje to srečanje čuti, čeprav se še ni zgodilo. Tipanje neke prihodnje prisotnosti, ki vseskozi že je tu.
***
Ne zmorem izgovoriti tvojega
daljnega portreta
bliski pogleda me peljejo
v zasvetno
protivna stava pa
sili razgaliti
da ni
celote slike
ampak peščen mozaik
prah, ki se mi je
srčno
zalizal v pore dlani
in so
se črtice izpisale
drugače
kot bi se bile;
ne vem
ali kam požene to
zaumno
ali je logika take
topline
logična
po lastni pravici;
ne vem, kdo si bila
kdo si bil, ne vem
kdo so bližnje duše;
so res bližnje
po danostih enega sveta
ko delca
trčita
v pospeševalniku poljubnosti;
je ta od poljuba ali od vesoljne vseenosti
tvoj molčeči hologram
duše
ki mi
prasketa skoz dlani
pa odtisne v praznino še praznejšo
slutnjo, ki
pomirja, ki
prebuja, ki
spodbuja.
