/ 

Spopad

Valentina Maini – Primož Sturman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Spopad

Odlomka iz romana La mischia, Bollati Boringhieri, Torino, 2020

   

Ko je bila otrok, je slišala veliko zgodb. Otrok je za Gorane star približno šest let. Pred tem obstaja samo njen oče, ki ji sledi na kolesu, se kmalu oddalji, ona pa je prepričana, da je še vedno za njo. Na sedežu čuti njegovo veliko roko, sliši njegov opogumljajoči glas, hitro vrti pedala ob misli, da ne bo nič narobe in res nič ni narobe, njene nožice se neprestano sukajo, tedaj se zazre nazaj, oče se je zlagal, daleč je. Gorane se prestraši in pade na tla, olupi si obe koleni in je še dva dni jezna. Najprej ji mati natika cvetja na glavo in ji prigovarja, da je najlepši otrok v vsej Euskadi, Španiji in vseh galaksijah, briše ji nos in spira kri z njenih ran. Pojma nima, zakaj nikoli ni znala lagati in obdržati zase skrivnosti. Bila je prepričana, da je kakor vsi ostali otroci, mislila je, da so vsi otroci kot odprte cevi, iz katerih mora, kakor po zelo strmem klancu, vse steči brez zavor, filtrov in zastajanja. Mislila je, da so otroci s svojimi iztegnjenimi rokami kakor žice, ki medsebojno povezujejo odrasle. Ona je to delala. Slišala je zgodbo o kozi, ki se potika po podzemnih svetovih in ki lepega dne pokuka na plano v hiši nekih žalostnih ljudi. Koza se klati po črnih rovih, predorih in temnih hodnikih, stopa skozi votline, spušča se po prepadih, spopada se z brezni in nelahkimi stezami – venomer v temi, ničesar ne vidi – nekega dne pa se pojavi v kaminu tiste hiše, nariše se v kuhinji in tolaži zagrenjeno družino. Sedaj je družina po nekakšni čarovniji nekoliko bolj srečna, saj se je zgodilo tisto, kar se je zdelo nemogoče, vse je lahko vedno lepše, če se ti v kuhinji pojavi koza. Bila je zgodba o čebelah, ki so vse vedele vse o tebi – Gorane – o mamici in očku, treba se je pogovarjati s čebelami, čeprav že vse vedo, moraš se pogovarjati z njimi. Bila je zgodba o željah, zapisanih na listek in vrženih v jezero ali v reko oziroma v ocean. Tako je Gorane verjela v koze iz dimnikov, pogovarjala se je s čebelami, svoje skromne želje pa metala v morje pri Getxu in čakala, da jih valovi uresničene prinesejo nazaj. Skoraj zmeraj so se vrnile, v fuksia bidonu, z rdečim mačkom, kateremu ni vedela imena, v napihljivem bazenčku, kakršnega je imela Alaia, z dvema Jokinovima besedama, ki je skoraj nikoli ne pogleda, ko pa si ga Gorane zaželi, zapre oči in zaupa vodi v Getxu ter se približa njegovi postelji, v kateri nato skupaj spita in kjer se njuni popolnoma enaki telesi rahlo dotikata. Gorane se ne spominja, od kdaj se ji želje ne izpolnjujejo več. Najbrž od tedaj, ko pod zemljo ne tečejo več koze, ampak bombe. Tega ji njena starša ne povesta takoj, čakata, da bo Gorane zrasla, saj te zgodbe ne morejo poznati vsi, izmislila sta si jo namreč sama. Verjela sta vanjo, zato se je uresničila. Gorane si ju predstavlja na plaži v Zarautzu, kjer odmetavata z željami napolnjene listke, sama zna že brati, stara je dvanajst let, onadva pišeta »vse lumpe pobij«, svoboda”, askatasuna, to je umazana in krvava beseda, ki je Gorane še ne pozna.

Jutro je slabo naslikana zora, svetloba se v grudicah zbira na levi strani slike, na več mestih je platno predrto. Iz teh prask prihajajo in odhajajo mrtvi. Gorane odpre oči, v postelji pa ne ostane niti sekundo več, postavi se na noge in se obleče, pograbi od čaja umazano skodelico in jo pomije, temni prameni na njej vztrajajo, zato ji opravek vzame nekaj minut. Pripravi zajtrk, na mizo postavi vse potrebno, zvije si cigareto, lističi tobaka ji padejo na tla, filtra se zakotalita pod lijak, zato pograbi metlo in pobere vse, v koš spusti ostanek vsakodnevne razvade, nato se usede. Čaka ju. Ne želi ju buditi, hoče, da sama prideta dol in ji nasmejano rečeta dobro jutro. Ukaže jima. Najbolj od vsega želi, da se na nek način le prikažeta. Praske v platnu od okna izgledajo manj globoke, Gorane jih komaj vidi. Na tleh je kri, ki barva hiše, livade, avtomobile na sivih cestah, razporki v platnu so sedaj manj vidni, saj je jutro že na dobri poti, dan pa jih zakrije, da naposled izginejo. Tedaj je opaziti samo kri, tisto barvano tempero, ki prekriva vse. Nihče si ne domišlja, da bi vsak dan hodil po življenjski tekočini tistih, ki so izginili in ki ga kličejo iz prask na nebu. Gorane se je s prstom dotaknila predrtega platna. Ne zmore še povedati, kaj je občutila. V zgornji sobi se nič ne oglaša. Ona pije kavo, medtem ko ji cigareta počasi ugaša v ustih. Danes bo treba nekaj le postoriti. Gorane je stara petindvajset let. Naglo preleti seznam pomembnih zadolžitev – umivanje, služba, nakupovanje, roki – nato se razgleda po vseh ostalih mogočih dnevnih dejavnostih, a ji ob nobeni ne uspe postati. S prekrižanimi nogami se znajde na tleh, glavo si stiska med dolge vesoljske roke. Sedi med ruševinami, ki jih ne more videti. Še celo uro se zadrži pri čiščenju kuhinje in končno se ji zazdi, da se je nekaj le izšlo; občutek traja samo nekaj sekund. Ne želi več poslušati tišine iz zgornjega nadstropja, zato prižge radio, a je tišina bolj glasna od besed novinarke, ki napoveduje nove izgrede v mestu, močnejša je od besede »teror«, od besede »aretiranci«, ko Gorane poiskusi z glasbo, je tišina bolj glasna tudi od te. Gorane bi sedaj potrebovala Jokina, potrebovala bi ropot njegovih bobnarskih palic, a Jokina pogrešajo že tri tedne. Poskuša si ga predstavljati, izkrivljenih in bistrih misli se trudi v ocean vreči listek, a ne zmore več verjeti, ni več sposobna nikakršnega zaupanja. Tudi Jokina ne bo nazaj. Gorane pomisli, da to pomeni biti osamljena.

Bratu je pisala pismo z običajno zrcalno pisavo. Pisati zrcalno pomeni pisati v nasprotni smeri, zato besed nihče ne more prebrati. Za večino ljudi, ki so si zastavili za življenski cilj razumeti Gorane, je to zelo težko. Razumeti, razlagati, seštevati, šteti. V pismu zapiše vse, kar se je zgodilo po hospitalizaciji. Skoraj vse od začetnega trenutka v beli bolnišnični sobi. Ostalo želeli zapisati in pozabiti, zato uniči pismo in se domisli zgodbe. Dragi brat, tu smo vsi dobro, mama in očka sta imela manjšo avtomobilsko nesrečo, a sta sijajno okrevala. Kako si? Kje si? Vsega je kriva tista stara kripa, naposled se je zgodilo, zaletela sta se, moralo se je zgoditi, oni drugi šofer ni zahteval odškodnine, pomembno je, da se je vse dobro izteklo. Kje si? Če se nocoj vrneš, lahko skuham za vse štiri, pomislila sem tudi, da se nočem več prepirati zaradi bobnenja, čeprav bobnaš opolnoči oziroma izgineš in se vrneš zadet do kraja, na splošno se ne maram več prerekati s teboj. Končno mi prija, ko igraš, najbolj pomembno je, da te imam rada. Kje si? Čez približno uro se bom lotila kuhanja. Nekajkrat sem se ti zlagala. Gorane.

Slušalke streljajo sinjo glasbo, ki se mestoma preliva v močnejše odtenke brez pravega imena. Nobene žive barve ni. Petnajst korakov jo ločuje od sobe, od mavrice na smrt obsojenih, Gorane pa sedaj hvaležno leži na hrbtu. Še vedno lahko najde mir. V rane se lahko naseli vse, tudi mir. V primeru, da ne bo trajal – ne bo trajal – bo Gorane vsaj vedela, da je: tak precedens potrebuje. Onadva prihajata, saj bo kmalu čas za obed. Vstopita v kuhinjo, Gorane zasliši cvilež steklenih vrat, ki se odpirajo ali jih premetava veter. Ne premetava jih veter, onadva sta. Požene se iz sobe in vidi, kako letita. Ne letita pa čisto zares. Lebdita nekaj centimetrov nad tlemi in hodita po zraku. Kuhata, v šali se oblivata z vodo, mama v rokah drži kuhalnico, s katero meša omako, premikata se z enega konca na drugega in nikoli ne stopita na tla, Gorane se vpraša, zakaj se morata še naprej obnašati kakor angela ali prikazni, poskuša ju rotiti, naj noge položita na tla. Normalna bodita. Ne izreče tega na glas oziroma ne slišita je. Sporazumevanje je onemogočeno, razdalja, ki mamina in očkova stopala ločuje od tal, je zelo majhna, a nepremostljiva. Zamik ji povzroča bolečino, gre za skoraj neznaten odmik med njo in njima, za neuspel stik med njenim svetom in tistim, v katerem se gibata njena starša. Materine male bose noge, podobne plesalkinim, še vedno poplesujejo. Dolge očetove, tako podobne njenim, se vsajajo v praznino, kakor bi teptale vlažno mahovnato zemljo. Čuti lahko svežino, ki jo rahlo požgečkava. Ne uspeva ji zaznati vonjav jedi v pripravi in njunih glasov. Sta ali nista tu? Še naprej ju opazuje pri kuhanju, skuša se približati, da bi jima pomagala, a se ji mati nasmehne in ji reče, da ni treba, da je bila vedno zanič, Gore, same neumnosti počneš. Gorane marsičesa ne obvlada, tudi kuhanja ne. Babica Leire je prepričana, da bi morali običaji njihove zemlje prehajati iz roda v rod, a Gorane za zemljo sploh ni mar. Okusi njene zemlje so taki kot kjerkoli drugje, jezik njene zemlje je mrtvo telo, ki ga sorodniki in prijatelji trmasto pestujejo, božajo, grabijo za roke in noge, premikajo njegove ustnice v nasmeh, kakor lutki mu vodijo noge v prepričanju, da lahko še hodi. Če Gorane temu ne verjame, če se Gorane nasmiha truplu, ki ga vlečejo sem in tja, njegov obraz je naličen, črvi pa razjedajo telo pod svežo in novo obleko, potem je Gorane poredna in jo je zato treba kaznovati. Gorane je nezrela, ima cel kup težav, spremenila se bo. Gorane je za svojo starost preveč občutljiva, upor zoper starša jo drži pri življenju. Nekatera njena vedenja so značilna za odraslega človeka, rekli ste na primer, da je bežala od doma, ker je želela poudariti svojo domnevno neodvisnost, koliko pa poznate njeno spolno življenje, najbrž je precej zgodaj izgubila nedolžnost, kar nima ravno veliko zveze z emancipacijo in genitalnostjo, če jo seveda vzamemo v razvojnem smislu kot zaključek globokih notranjih pretresov – seveda! – odgovornost je na obeh straneh, njena in vajina, družina ne more biti vrhovni vzgojitelj, v mislih imam tudi enega najvidnejših simptomov, ki sem jih zaznal v tem poldrugem mesecu terapije, gre za starodavno in srednje razširjeno motnjo, tipično predvsem za otroštvo, imenuje se leva oziroma zrcalna pisava, ki pri Gorane kljub njenim osemnajstim letom še vedno vztraja in je znak globokega nelagodja, bolezenske izkrivljenosti odnosa med dekletom in vsem tistim, kar je izven nje – sveeetom – sta se kdaj vprašala, sta si kdaj poskusila – kakor starša, sorodnika, prijatelja in na nek način tudi učitelja – zastaviti vprašanje o globokih vzgibih, ki se skrivajo pod to bizarno in precej zaskrbljujočo vztrajnostjo otroških simptomov, morda gre za neprikrito željo po razpihovanju požara, ki bi moral že zdavnaj ugasniti pod žerjavico nove, trdne in osvojene zrelosti? Ko Gorane uspe utišati starodavni zdravnikov glas, je krožnik že prazen, starša morata po opravkih, zunanji svet je venomer negiben, surov in krvav.

  

© 2020 Bollati Boringhieri editore, Torino

  

Prevedel Primož Sturman

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

Valentina Maini – Primož Sturman – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    
O avtorju
Valentina Maini (Bologna, 1987) je doktorica književnosti in jezikoslovja. Prevaja iz angleškega in francoskega jezika. V različnih revijah je objavila tako literarne prispevke kakor tudi znanstvene članke. Leta 2016 je izšel njen pesniški prvenec Casa rotta (Pokvarjena hiša), in sicer pri založbi Arcipelago Itaca iz Osima v Markah. Roman La mischia (Spopad) je objavila turinska založba Bollati Boringhieri leta 2020.