/ 

Dvestoletnica Vodnikove smrti

Vodnik
Valentin Vodnik
Žiga Zois
Žiga Zois

   

     

LITERARNI KOLEDAR – 8. JANUAR

 

Če bom živel, očem še katero noro med ljudi dati

   

Za svetovno spominsko sceno ni dvoma: letošnje leto bo v znamenju petstoletnice smrti Leonarda da Vincija. Mona Liza bo morala prestajati nove pretrese, čeprav je z njo povezan le del velikega Leonardovega duha in slave. Anglosaksonski svet si bo zagotovo dajal veliko opravka z dvestoletnico rojstva kraljice Viktorije. Med literarnimi velikani nas čaka dvestoletnica rojstva Walta Whitmana (tudi v slovenščini se pripravlja nov prevod Travnih bilk), med dogodki pa bo eden največjih zagotovo tristoletnica izida Defoejevega romana o pustolovcu Robinzonu, ki ga pozna ves svet.

Kaj pa leto 2019 pri nas? Doživeli in preživeli smo osemdesetletnico Svetlane Makarovič: Vrabec Anarhist se ji je temeljito poklonil. Zaokroženih rojstnodnevnih obletnic bo še nekaj (med drugimi slavi Dušan Jovanović). V kraljestvu pokojnih bo izstopal Simon Jenko s sto petdesetletnico smrti. A najbolj imenitna sta letos dva pokojnika, ki sta zapustila svet pred natanko dvema stoletjema, torej daljnega leta 1819. Gre za dve povezani osebi, čeprav različnega porekla in kulturnega dosega, oba je temeljno zaznamovalo razsvetljenstvo, ki sta mu na naših tleh dajala ton. Prvi je umrl 8. januarja, drugi proti koncu leta, 10. novembra.

   

Valentin Vodnik in Žiga Zois

   

K Zoisu se vrnemo jeseni, Vodnik pa je izdihnil prav na današnji dan ob enajstih zvečer. Popoldne je še opravljal šolske obveznosti na liceju, čeprav je bil v tem času že odtegnjen od vseh bistvenih funkcij v šolskem sistemu, ki ga je pod Francozi sam krojil. Dunajska kazen, ki ga je doletela 1814, se ni unesla, zamera zaradi njegove Ilirije oživljene in naklonjenosti do Francozov je bila huda. Tako je umrl odrinjen od javnega življenja, čeprav je bil pred nemilostjo ena vodilnih osebnosti na Kranjskem. Prešeren je takrat poslušal filozofijo na liceju, Ljubljana je imela okrog 10.000 duš. Pismenih je bilo zanemarljivo število.

Vodnik ni bil bolestno ambiciozen mož, prej kot to je bil pragmatik, ki je vsepovsod okrog sebe videl nezorano ledino. Njegov marljivi, dobrovoljni značaj je ponujal plodna tla za razsvetljenske ideje, svetle zglede je imel v Marku Pohlinu, Linhartu in Zoisu. Postal je frančiškanski menih in dosegel mašniško posvečenje, a ga je služba Bogu malo zanimala, zato mu je Cerkev dala odvezo in po 1804 se je vrgel v vsestranske dejavnosti. Bil je profesor na gimnaziji in ravnatelj, slovničar (Pismenost ali gramatika za prve šole), zbiralec gradiva za slovar, prevajalec (Kuharske in Babiške bukve), časnikar (tri leta je »lastnoročno« izdajal naš prvi časopis Lublanske novice – ob vsem tem pa je bil pesnik, ki se je tega danes najbolj znanega poglavja svojega življenja lotil tako, da je začel pisati verze za pratiko (na Zoisovo pobudo). Leta 1806 so izšle Pesmi za pokušino, prva slovenska pesniška zbirka. Zadovoljni Krajnc, Dramilo, Vršac, Moj spomenik so prvi uspeli zgledi umetnega pesništva na Slovenskem, Umetnega, čeprav se je močno naslanjal na ljudski.glas. Njegovo »poetiko« ponazarjajo verzi »Kar mat’ je učila, / me mika zapet’, / kar starka zložila, / je lično posnet’.«

Njegov dobrodušni, šegavi značaj in tudi duhovno širino najbolje odraža kar njegova kratka avtobiografija, ki jo je ne vemo za kakšne potrebe spisal leta 1796:

Rojen sim 3. svičana 1758 ob 3 uri zjutra v gorni Šiški na Jami per Žibertu iz očeta Jozefa inu matere Jera Pancè iz Viča. Dedec Juri Vodnik je rojen v Šent Jakobi uni kraj Save, se je perženil na Trato pod Goro nad Dravlami k hiši Žibert. Potle kupi hišo v Šiški na Jami, ime seboj pernese v leti 1730, vmerje 1774 star osemdeset inu pet let. Je rad delal inu vino pil. Večkrat mi je sam pravil, kako sta on inu njega oèe Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela. Veči del Vodnikov je pozno starost doživelo; dva brata inu ena sestra mojga dedca so mene dostikrat pestovali inu potle hvalili, kader sim pridno v šolo hodil.

Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamenskeh mlakah, grem volan v šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati inu branje me je učil šolmašter Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcel Vodnik, frančiškanar v Novim mesti 1768 inu 1769. Od 1770 do 1775 poslušam per jezuitarjih v Lublani šest latinskeh šol. Tiga leta me ženejo muhe v klošter k frančiškanarjem, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; al 1784 me lublanski škof Herberstein vun pošle duše pàst.

Krajnsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole, lastno vesele pa laško, francosko inu sploh slovensko. Kamenje poznati sim vadil 1793.

Z očetam Marka Pohlin diskalceatam se iznanim 1773, pišem nekaj krajnskiga inu zakrožim nekitere pesme, med katirmi je od Zadovolniga Krajnca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel krajnski jezik čeden narediti. Baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje pervo delo, katero tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali inu z menoj poterplene imeli. Če bom živel, očem še katiro noro med ludi dati; naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti.

Pisano na Gorjušah v Bohinskeh gorah, 1. rožnicveta 1796.

Njegovo poezijo je seveda zelo kmalu zasenčil Prešeren, tudi njegov »pozdrav« predhodniku ne kaže na največje spoštovanje (»Preoblečen sem menišič bil, / in rad sem pel, še rajši pil,« je Prešeren spesnil v njegovem imenu), toda dejstvo je, da se je »narod« v drugi polovici 19. stoletja, v času prebujenja in iskanja zedinjene Slovenije, silovito obrnil k Vodniku. Prvi dokaz je bilo bučno proslavljanje stoletnice njegovega rojstva (1858). Tedaj se je rodila ideja o spomeniku, ki se je brusila, lomila, svetila, temnela in nazadnje zažarela v polni gloriji šele leta 1889. Praznovanje je trajalo tri dni in v Ljubljano pritegnilo na tisoče rodoljubov. Tako je postal Vodnik prva narodna ikona, veliki profet slovenstva, njegov spomenik, ki ga je izdelal Alojz Gangl, pa prvi javni spomenik Slovencu. Še danes stoji na Vodnikovem trgu (kje pa?), malo premaknjen s kraja, kjer je stal prvotno (pred licejem). Mimo njega se danes valijo stotine turistov, ki večinoma ne znajo prebrati tistih samotolažilnih in samokrepilnih verzov na podstavku, zadnje kitice pesmi Moj spomenik (»Ne hčere ne sina / Po meni ne bo /Dovolj je spomina, Me pesmi pojó.«), mi pa vemo, da jih je lahko napisal samo blagopokojni pesnik in buditelj Valentin Vodnik.

   

Pripravil Peter Kolšek

      

   

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    

   

Valentin Vodnik
O avtorju
Valentin Vodnik (1758-1819) je bil avtor prve slovenske pesniške zbirke, prvi slovenski novinar, urednik in pisec šolskih učbenikov. Otroštvo je preživljal v Šiški pri Ljubljani,;njegova domačija je danes kulturni spomenik. Po gimnaziji je vstopil v frančiškanski red, Po končanem študiju je postal pridigar in duhovnik. Bil je učitelj na ljubljanski gimnaziji. Pozdravil je ustanovitev Ilirskih provinc, saj je nova oblast dovoljevala pouk v maternem jeziku. Takrat je postal gimnazijski ravnatelj ter nadzornik osnovnih in obrtnih šol. Ko so slovenska ozemlja ponovno pripadla Avstriji, je bil zaradi podpore Napoleonu kaznovan in predčasno upokojen. Valentin Vodnik je sodeloval v razsvetljenskem krožku Žige Zoisa. Ustanovil je prvi slovenski časopis Lublanske novice (1797 – 1800). Leta 1806 je izdal prvo pesniško zbirko v slovenskem jeziku z naslovom Pesme za pokušino, leta 1809 pa še prevod avstrijske brambovske poezije Pesmi za brambovce. Zagovarjal je rabo slovenskega jezika v šolstvu in napisal prve učbenike za gimnazije, znano je njegovo delo Pismenost ali Gramatika za perve šole (1811). Posvečal se je tudi planinarjenju in se zanimal za arheologijo, numizmatiko, botaniko, ornitologijo, železarstvo in rudarstvo.