/ 

Tri pesmi

   

Valentin Brun o svojih pesmih

Predvsem izhajam v svoji poeziji iz narave, njenih čarov, in seveda iz življenja z njo. Zelo me bolijo posledice industrializacije in potrošništva, ki se kažejo že v tako močni obliki, da je za ohranitev narave in za naše sobivanje z njo verjetno že prepozno. Ekološko osveščam ljudi. Vedno pišem iz sebe. Nadnaravo vpletam v svoje pesmi kot rešitev in odgovor na vprašanja današnjega sveta in na svoja lastna vprašanja. Vedno je prisotna v mojem duhu in v mojih pesmih …

   

***

 

Občudovalci rdečega maka

 

Pomlad se je razbohotila,
polja so ozelenela sredi malega travna
in naslednji mesec v maju se razcvetel je mak,
rdeč kot je.
Megleni oblaki se razplamtijo,
ko z vrha neba zasijejo žarki nebeškega sonca,
zrcalijo se kot oblak v mlaki,
ki je ostala v kotanji po deževju v Flokariji.
Ribe plavajo po zelenečem travniku,
mrhovinarske ptice jih lovijo,
vrane, kragulji in krokarji,
veselje novo se poraja navzgor k Stvarniku.

 

***

 

Zjutraj mleko, opoldne vino
Zvečer pa grenki čaj
Piješ za pokoro in veselje

    
***

 

Opojne vonjave

 

Razveseljevanje, ko metulji obletavajo
Veter trga listje z dreves
Jeseni se cvetje ljubezni razbohoti

Zvezde ožarjajo večer v spokojnosti
Zoreče noči, pohotno krohotanje iz
Nasmeha božje ljubezni
Ali je še kje kakšna grša ko sm jaz je
Rekla svetlolasa razuzdanka pobarvana iz
Družinske vasi, vreščala je od veselja, ko sm
Ji povedal, tisti sobotni dan še nism vidu
Lepše od nje, in nasmejala se je kakor svetlo
Sonce iz nebeških višav

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

    

Valentin Brun
O avtorju
Valentin Brun, rojen 8. 10. 1959 v Novem mestu, je otroštvo preživel v kmečkem okolju, že pri svojih osmih letih se je začel učiti kiparjenja z glino pri patru Wolfgangu Koglerju. Kasneje se je ukvarjal z umetniško fotografijo in poezijo, do sedaj je izdal šest pesniških zbirk: Prisotnost angelov (SL-AN, 1996), Dolina samih radosti (1999), Razsvetljenje (2012), Vzpon na goro ljubezni (2013), Dežela zelene ljubezni (2017) in Posledice poledice (2018). Napisal je še neobjavljeno dramo Kreatura ob cesti, v pripravi pa ima roman z naslovom Zelena polomija. Že dolga leta je član Društva slovenskih pisateljev. Živi bohemsko življenje, zdaj ga vidiš tu, zdaj tam, najraje se druži s pesniki, z njimi poklepeta in gre dalje. Dom ima v šentjernejski dolini, a vedno potuje. Sam se imenuje »Puščavnik iz paradiža«. Njegov paradiž je narava in seveda nadnarava, ki jo vedno vpleta v svoje verze.