/ 

Nekaj najlepših pesmi

aaa

Ob smrti velikega slovenskega ljubezenskega pesnika Cirila Zlobca želimo spomin nanj počastiti z objavo nekaterih njegovih najlepših pesmi. Za izbor smo zaprosili še enega pesnika ljubezni, Josipa Ostija.

aaa

Josip Osti o svojem izboru pesmi Cirila Zlobca

Zame Ciril Zlobec, čeprav ga ne bo več med nami, ni umrl, kot ni umrl noben dober pesnik.

Čeprav nisem imel časa iz njegovega celotnega, zelo zajetnega pesniškega opusa izbrati tiste pesmi, ki jih imam za najboljše — teh je veliko več, kot mi ponujeni prostor dopušča — sem se odločil  za teh šest ljubezenskih. Za pet pesmi o ljubezni do žene in za eno o odnosu do enako strastno ljubljene besede.

K temu naj še le dodam: Že zgodnje Zlobčeve pesmi, čeprav jih je že zdavnaj vsebinsko in oblikovno presegel, so napovedovale marsikatero značilnost njegovega opusa. Napisane so bile z besedami iz srca, ki so, bodisi da je šlo za himne ali balade oziroma elegije, predvsem slavile življenje, vsak njegov trenutek, izpolnjen z milino ali bolečino, ki ju, pogosto hkrati, prinaša predvsem ljubezen. In se mi zdi, da je prav s petjem o ljubezni, dosegel vrhove svoje poezije, s katero se je uvrstil, ne le med najboljše pesnike ljubezenske poezije v Sloveniji do zdaj, temveč tudi v širšem evropskem prostoru.

aaa

***

aaa

Ko sva sama

aaa

Ko sva sama,
ko sva čisto sama,
ptici izpod hišnega napušča
na koralni čeri sredi oceana,
ko sva čisto sama,
južni sadež v ustih severnega dečka,
ko sva čisto sama,
gruda z žitnih polj v cvetlični vazi,
ko sva sama,
ko sva čisto sama
z varnim ničem vse okoli sebe,
vsa brez korenin spomina,
brez plodov izkušnje,
ko sva sama,
ko sva čisto sama,
ko sva še samo drhteč objem,
bi mislil, če je misel možna,
ko sva sama,
ko sva čisto sama s sabo,
da sem bog –

če ne bi te tako vso živel,
zemeljsko te ljubil, žena,
najpopolnejše od vsega,
ko sva sama,
ko sva čisto sama.

aaa

***

aaa

Sveta mesta tvojega telesa

aaa

V ljubezen verujoč kot plah kristjan
v boga nad sabo ves čas mislim nate,
z zaupanjem vse stiske, vse zagate
srca in duše predte dan na dan

razgrinjam in te strastno molim:
v telo s poljubi vžigam ti svoj križ
pripadnosti, in ti pod njim goriš,
jaz dogorevam, vendarle nikoli

ne ugasnem v medel romarski spomin
na sveta mesta tvojega telesa,
še zmerom vabijo me iz višin

nečesa lepega, globin nečesa,
kar je kot čudež čudežev. Mordà
spet stara vrtoglavica srca.

aaa

***

aaa

Ljubezen v avgustu

aaa

Nenadna burja se prišla je gret
k žerjavici visokega avgusta,
razpoke v zemlji, izsušena usta,
kot da preklinjajo Boga in svet.

Kar pa morda še vendarle živi,
živi, ker samo sebe zdaj použiva,
iz sebe tudi midva zdaj živiva,
a ogenj v naju le poživlja kri.

Drug drugemu se dajeva, goriva
v požar ljubezni dvoedine, vroča
kot ta avgust, v ljubezni vse bolj živa:

dve nerealni bitji zunaj časa,
pa vendarle edina kljubujoča,
še zeleneča oaza sredi Krasa.

aaa

***

aaa

Praljubezen

aaa

Od začetka skozme tečeš,
véndar vsa ostajaš v meni,
od začetka skozte se pretakam,
véndar ves ostajam v tebi.
Gledava se, tehtava
sumničavo in zaupljivo,
koliko kdo sebe zgublja,
koliko kdo drugega odnaša,
ko ti skozme,
kot jaz skozte
si utirava vsak svojo pot.
Upava in dvomiva,
sprašujeva se negotova,
kdo je komu reka,
kdo je komu struga,
kdo kdaj, kalen, v drugem se zbistri,
kdo kdaj, čist, do mulja praljubezni
k drugemu se potopi,
kdor pod reko koplje
zase, za oba
tolmun miru,
kdo z njo hiti v oddaljeno,
široko, plitvo ustje,
kjer morda zaman si bova ob večerih
dan na dan,
jaz v tebi gluh,
ti v meni slepa,
skušala priklicati v spomin
visoko jutro najine ljubezni.

aaa

***

aaa

Dvom, upanje, ljubezen

aaa

Dvom, upanje, ljubezen – v tej triadi
v čist zvok vseh njenih delov uglašen,
sem blizu sreči, a še ne v razvadi
zatišja in miru, saj me noben

izpraznjen mir ne mika (je sploh možen?),
sam mir brez dvomov, upanj, brez strasti
prav od miru sam v sebi je ogróžen,
kot voda v mrtvi mlaki se usmradi.

Svet se odpira v mir, a v nas se oži
in oži, preden se zavem, vsak dan teže,

občutim ga le še na lastni koži,
naš svet miru, ves naš samo do tam,
do koder nam pohlepna roka seže.

aaa

***

aaa

Samo beseda sem

aaa

Vse bolj postajam že jaz sam beseda,
v deročem toku skozme se pretaka,
kot usedlina, pena v meni čaka,
kdaj spet bo – ptica pevka ali ujeda –

v vnaprej zgubljeni večni tekmi s časom,
zagostolela, kriknila v tišino
minljivosti vso mojo bolečino,
strah in pogum in srečo – z mojim glasom.

Ponosno vzklikam si: Saj to sem jaz!
beseda, ki oživlja jo moj glas,
jaz – stvarnik … a kot stari jezni Bog,

ki razočaran vès čas se spotika
nad delom svojega duha in rok,
nergam: Oblika sem, samo oblika.

Kot vsak, ko si ustvari svoj obraz.

aaa

aaa

Ciril Zlobec
O avtorju
Ciril Zlobec (1925 – 2018) je bil eden izmed največjih slovenskih ljubezenskih in intimističnih pesnikov. S Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom je leta 1953 izdal zbirko Pesmi štirih, ki je bila mnogokrat ponatisnjena. Tudi pozneje je ostal zvest osebnoizpovedni poeziji, ki jo je podajal v oblikah, ki so bile blizu klasičnemu verzu. Poleg ljubezni so osrednje teme njegove poezije bivanjska problematika, spomini na mladost in rodni Kras. V njih je obup ob težkih življenjskih preizkušnjah vedno znova preglasil z vitalizmom. Pisal je tudi prozo in esejistiko bil eden izmed vodilnih slovenskih prevajalcev iz italijanščine in srbohrvaščine. Za svoje delo je prejel najuglednejše nagrade, med njimi Prešernovo (1982), Župančičevo (1976), Veronikino (2000) in častni znak svobode Republike Slovenije. Vse življenje je bil družbeno angažiran. Druge svetovne vojne se je udeležil kot partizan, po študiju slavistike v Ljubljani pa je bil novinar na Radiu Ljubljana, urednik kulturne redakcije TV Ljubljana, odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Radia Ljubljana, poslanec v skupščini SRS, podpredsednik SZDL Slovenije, predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, kjer se je boril proti predlogu uvedbe programa skupnih jeder, član predsedstva Republike Slovenije, redni član in podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Trideset let je bil glavni urednik literarne revije Sodobnost.