V iskanju duše

Podroben pogled na samosvoj, bogat in četrt stoletja trajajoči književni opus Dušana Šarotarja je v grobem mogoče razdeliti na dve veji. Prva je tista, ki je vzniknila na odmaknjenem jadranskem otoku in se (še vedno) napaja na melanholični prekmurski ravnici, druga pa tista, ki na specifičen način razkriva holokavst v Prekmurju. Se pravi čas od črne aprilske noči leta 1944 naprej, ko so nacisti odpeljali v koncentracijska taborišča nekaj manj kot štiristo prekmurskih Judov, od koder se jih je vrnila le peščica. Vendar pisatelj o krutih zločinih ne govori neposredno, njegovi protagonisti nikoli ne govorijo o preživetem zlu, pač pa so, nasprotno, zapisani molku. Avtor na vase obrnjen, lirski način, s katerim skozi osebno posega v občo, s pozornim očesom opazuje naplavine, ki so ostale za njim.

Na ta način je Šarotar holokavst v Prekmurju problematiziral v pesniški zbirki Krajina v molu leta 2006, petih kratkih zgodbah pod skupnim naslovom Nevidno, objavljenih v zbirki Skrito.si leta 2007 in noveli Koncert za violino in orkester, objavljeno leta 2007 v zbirki Geniji 2: antologija sodobne slovenske mladinske kratke proze. Novelo je istega leta stkal v roman Biljard v Dobrayu. K tej temi se je vrnil leta 2010 v novelah Haustor in Lastovka v zbirki Nostalgija, v kratkem, dvojezičnem romanu Ostani z mano, duša moja/Ostani z menov, düša moja leta 2011 ter v romanu Zvezdna karta desetletje kasneje.

Na nekoliko hermetičen in filozofsko navdahnjen način je nedoumljivo mašinerijo zla, ta nikoli razumljeni in nerazumljivi pogrom človeka nad človekom, avtor na način, ki seže onkraj časa in prostora v brezčasje in brezprostorje ter onkraj osebnega v nadosebno, razgrnil v svojem doslej zadnjem delu Nikomah poroča. V njem je vnovič, tokrat nemara najintenzivneje, izpostavil nad-zgodovinskost in nad-osebnost spomina. Slednji pri Šarotarju ne ostaja zgolj v domeni zgodovinskosti, pač pa seže čez generacije in čez tisočletja, upoveduje pa ga jezik, ki se je izmaknil iz tišine, izvil iz krika. Njegov Nikomah poroča skozi ta prakrik, glas, ki potuje skozi čas in prostor proti samemu jedru zla, pri tem pa na pogled neprizadeto, odmaknjeno opazuje. Medtem ko je v podobno potopisnem romanu Panorama: pripoved o poteku dogodkov leta 2014, ko je pesnik potoval iz hladne, deževne irske pokrajine proti toplejšemu jugu, pri čemer se je pustil srečevati in nagovarjati migrantom, brezdomcem in podobnim ubežnikom, Nikomah potuje na sever, k središču zla, ki je ne tako daleč nazaj odločilo o usodi šestih milijonov Judov. Potuje proti razkošni vili iz 19. stoletja ob jezeru Wannsee na obrobju Berlina, ki je leta 1941 prešla v last nemške SS in kjer se je 20. januarja leta 1942 določila t. i. končna rešitev judovskega vprašanja.

Pa vendar Nikomah – ki aludira na domnevnega Aristotelovega sina, po katerem naj bi bila, četudi so mnenja učenjakov glede tega deljena, poimenovana njegova etika, prva obsežna filozofska razprava zahodne kulture -, ne potuje sam. Na njegovem potovanju z vlakom, ki od Šarotarjeve pisave naprej ni več zgolj sinonim za udobno in v novejšem času okolju prijazno prevozno sredstvo, ampak tudi opomin na eichmannovski sistematični transport Judov v taborišča smrti, ga spremlja sopotnik, pesnik, ki beleži opazovano in spoznano. Ob tem nemara ni odveč zapisati, da je Dušan Šarotar po lastnih besedah dobil navdih za to delo na daljšem rezidenčnem bivanju ob prostranem jezeru Wannsee, od koder se mu je razprostiral pogled na omenjeno vilo na nasprotnem bregu in mu tako rekoč ponujal, da s prebuditvijo nosilca izvornega etičnega kodeksa pogleda na osrednjo tematiko svoje literature še z druge perspektive. Ob zavedanju duše njegovega pesniškega sveta se ponuja misel, da je ta pesnik nemara avtor sam, ki je ob pogledu na masivne zidove vile s spokojnim parkom ob njej, v kateri so natanko pol stoletja po tistem mrzlem januarskem jutru odprli muzej holokavsta, priklical spomin na Nikomahov glas. Glas, ki ga tudi spričo točasnih vojnih žarišč v svetu napajata obup in brezup, ker svet, v katerem prevladujejo človeški pohlep, maščevanje in nadvlada, drvi v popolno razčlovečenje in ga morda lahko reši le še nadnaravno, čudežno.

Izvor Nikomahove prisotnosti je torej holokavst, a ne zgolj kot zgodovinsko dejstvo, najokrutnejši zločin človeka nad človekom, marveč kot nikoli razumljeni pojav in pomota v univerzalnem smislu. Namesto posameznika, ki je s svojo naključno preživelostjo nacističnega pogroma na način molka kot edine možnosti življenja po holokavstu – kar namiguje tudi na spoznanje, da po holokavstu vera v Boga ni več mogoča -, glasno poročal o tej elementarni pomoti, se skozi Nikomahovo vase zaobrnjeno, simbolno popotovanje zlo razkriva v nikoli končani razsežnosti in razumljenosti. V tem smislu je Nikomah metafora za kolektivni spomin in hkrati opomin, ki z zamolklo ter neulovljivo prisotnostjo – zdaj sedi na klopci vrta ob vili, zdaj predava v sanatoriju ali motri dogajanje v internatu za pesnike, a kot da je ves čas povsod hkrati, kot da je zdaj tukaj in v preživetih vojnah svojega časa – nastavlja ogledalu našemu dezorientiranemu svetu. Daljave, pomisli, ko na klopci v vrtu skoraj že omaga, razdalje med nama so enormne, če hodim peš čez ledena jezera, razmočene ravnine in divje planice; neskončnosti se seštevajo samo v osami, čas je obok odprtega neba, s pomnoženim razgledom izgubljam se v oblaku. Le nekaj veže, kar ljubiš bolj od neskončnosti, povej, Nikomah. Je morda nasledil vsevidno in zlovešče oko, ki je bdelo nad Šarotarjevimi protagonisti v nekaterih prejšnjih delih, da bi z njegovim pogledom preveril, kot je povedal avtor, ali se svet v začetku 21. stoletja ubada z enakimi etičnimi, filozofskimi, političnimi in zgodovinskimi dilemami kot se je za časa svojega »realnega« življenja ubadal sam, ali je svet na področju etike, poetike in metafizike stopil korak naprej ali nazaj, in nenazadnje, ali duša še obstaja ali pa se je v primežu zla izgubila? Na to retorično vprašanje ponuja enega izmed možnih odgovorov najprej naslovnica knjige z nadnapisom Ausgang, kamor naj bi se vrnilo izgubljeno. Predvsem pa se skozi občutke groze in bližajoče se katastrofe vzbujajoče zapise prav s priklicem Nikomahovih etičnih nazorov svetlika možnost, da je v svetu razčlovečenja, v skorajda popolni izgubi humanosti vendarle možno in smiselno ponovno iskanje izgubljene duše, ki se, podobno kot v nedavno ponovno izdanem delu Ostani z mano, duša moja, zasvetlika skozi zlovešče temne oblake, s čimer vzbudi tisto neotipljivo upanje na nekaj, kar bi lahko bila svetloba. Kot opomin, da zavedanje ideje o iskanju duše meri na osveščenost človeka, da humanost vendarle ni povsem izginila. In kot upanje, da je vera v Boga po holokavstu spričo nepredstavljivih, pošastnih grozot ne zgolj možna, ampak za obstoj človeka in človečnosti nujna.

Na kakšen način je v Šarotarjevih zgodbah možen ta preobrat iz teme v svetlobo, je avtor upodobil že v noveli Haustor, nemara središčni noveli svojega opusa, kjer popiše grozljivo pokornost prekmurskih Judov ob trenutkih vstopanja v vagone, ki so jih odpeljali v smrt. Kot piše, Judje svojih misli o tem, da se bodo pritožili pozneje, ker da zdaj ni pravi čas za to, niso zaupali niti svojim otrokom, saj tudi oni tega ne razumejo, tako kot ne razumemo še danes, tega pravzaprav ne bomo mogli nikoli razumeti. Hladno in zbirokratizirano zlo holokavsta je človeku nemogoče razumeti, ker je onkraj razuma, ker sodi v prostor, ki je večji od njega, globlji od vsega, kot v omenjeni noveli ugotovi deček, ki s pogledom prevrne zaboje s tovornjaka. Zato zla tudi Šarotar ne pojasnjuje, temveč ga daje pred bralca na podoben način kot se daje slika ali fotografija pred gledalca. Zlo je moč doumeti zgolj onkraj razuma, skozi nerazumevanje, skozi prisotnost presežnega, pri čemer zlo, kot je leta 1995 pokazal tudi Bernhard Schlink v romanu Bralec, še vedno ne more biti odpuščajoče. In kot kaže nemara najgloblje bistvo Šarotarjevega književnega opusa, je to iskanje, ki se lahko dogaja zgolj v nas samih, možno zgolj skozi tišino, jezik, pesem.

Večplastno in interpretativno odprto delo Nikomah poroča sestavlja trideset liričnih fragmentov, poetičnih okruškov, katerih najbližja oznaka bi najbrž bila prozna pesnitev. Ob tematskem plastenju, večpomenskih prispodobah in medbesedilnih referencah ga odlikujejo tudi specifična zvočnost in ritem, predvsem pa notranje rime, ki običajno nastopijo ob začetku posameznega besedila. »Hoja, gibanje v glavi, zdravi, Nikomah nazadnje pravi, vendar mu sprehajalec v lahni črni opravi, ko prestreže ga v galopu, odbrusi, samo hiter marš zares pozdravi, prežene tumorskega zajedalca stran.« Z osredotočenostjo na jezik, meditativno zbranostjo ter s sugestivnimi fotografijami – ki v tehniki dvojne ekspozicije delujejo veličastno in strašljivo hkrati, poglabljajo pogled in plastijo pomene, pri tem pa s podobo otroka skozi gozdnato pokrajino ali pozabljenim spomenikom v osrčju zarasle pokrajine iščejo znake življenja, spomine in ostaline, dokaz, da je duša ob izteku milenija še vedno živa -, se tudi doslej zadnje Šarotarjevo delo razpira kot priklicevanje izginulega in izgubljenega, kot večni spomenik žrtvam največjega zločina človeštva in nenazadnje kot spomin na lastne predhodnike. Ob tem pa je v luči sodobnih katastrofalnih in genocidnih vojn v svetu glasen opomin, da so morebitna prevlada svetlobe nad temo, obstoj ali neobstoj duše, odvisni od nas.