Ustvarjanje Barbare Korun

Tako, prišla sem.
Kdo jaz?
Hja, ni tako lahko odgovoriti. Človek petdesetih let, ženska, belka, Evropejka, Slovenka, Ljubljančanka s posebno ljubeznijo do Primorske. Pesnica po poklicu.
Kam?
V vas Topolovo v Italiji, tik pod mejo s Slovenijo. Hišna številka 22.
Kaj to pomeni?
Gotovo kaj. Ampak kaj?

Barbara Korun je za svoje ustvarjalno delo prejela številne nagrade tako doma kot v tujini, med njimi tudi nagrado mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra PEN. Ob podelitvi je za časopis Delo povedala:
»Nagrado vidim kot obliko zaupanja na podlagi preteklega dela in vedênja. Ob podelitvi ima vsakdo minuto večje javne pozornosti, ki jo lahko izkoristi za sporočilo družbi, v kateri živi. Mene je spoznanje, da smo kot družba »barvno slepi« za življenje, čustvovanje in delo polovice človeštva – žensko polovico –, tako zadelo, da sem postala bolj občutljiva tudi za druge oblike družbene diskriminacije, zaradi spolne usmerjenosti, na primer, ali revščine, ali »neslovenskega« izvora … Ta podoba se po letu 2000 mukoma popravlja, mukoma zato, ker več govorimo o tem, hkrati pa se zdi, da se manj in manj slišimo med seboj. Različnost naj bi bila vrednota, toliko bi lahko pridobili drug od drugega, občutek pa imam, da je manj in manj dejanskega družbenega prostora zanjo.«

Barbara Korun je tankočutna opazovalka. Navdušuje jo narava, ki gre tiho mimo nje, a se je dotakne. Opazi vsakdanje prizore in jih pozorno zabeleži v kratke utrinke. V prvi zbirki njeno čustvovanje spodbudi narava, pozneje pa čedalje bolj razmišlja o ljudeh, o družbenih pojavih, o svoji vlogi v njih in o vlogi jezika in poezije v današnjem svetu.

Dan
bo jasen in vroč. Zato svoj
lunin cvet odprem v noč
dokler je še mir,
še hlad, še molk.

Srebrni mesečevi listi
se razpirajo narahlo
prvemu svetlenju na vzhodu.

Kako luna čaka sonce!
Kako v temi, skrita za oblaki, koprni!
Kako jo tančice jutra,
iznad vode, iznad smrek,
kako jo lepšajo.
Kako potem sonce
vso to nežno lepoto, to skrito
sanjo, njegovo priklicevanje,
kako v požirku vse popije, vse použije,
napolni s trdoto in vročino.
Dan. Jasen. Vroč.
Ampak jutro je še. In moj mesečev
cvet se s sončevim objema. Iz popka
prozoren kobuljček štrli.
Luna zamišljena gleda
sončev svetlobni slavolok.
Spet me je omamila noč,
spet me je predramil dan.
Spet gledam, kako ogromna
zemeljska krogla vali novo jutro.
Prste imam čisto hladne, drhtim.

Zjutraj se toliko dogaja!Toliko upanja je v zraku,pričakovanj, obljub!
In prvi jutranji šumi:
premikanje nevidnih kril.

***

Pred sabo poriva nakupovalni voziček, poln v kepe zmečkanega papirja. Jopica zamazano oranžne barve, razvlečena, rjavo krilo nabrano okoli pasu. Na nogah klobučevinasti copati, na glavi zelena volnena kapa. Iz nakupovalnega vozička moli črn dežnik. Hodi hitro, z ihto, nagnjena nad voziček. Nad mestom rosi.

Barbara Korun je zapisala tudi nekaj pisem starejšim sodobnikom Danetu Zajcu, Tomažu Šalamunu in Edvardu Kocbeku. Čeprav so izšla leta 1999 v zbirki Ostrina miline, je vsaj eno med njimi, namenjeno Šalamunu, zelo aktualno še danes.

Pismo Tomažu Šalamunu

5.

še zmeraj mislim, da je
prostor poezije za
ženske prepovedan.
da sem po krivem tu.
ne bo kazni, a
pravilo je pre-
kršeno.
za nas so porodne bolečine
in milina spečih otroških
obrazkov.
in včasih tiho dihanje
moškega.
ne pa pesem, ne
pesem, ker ona diha
hitreje in tiše.

Glas pa je avtorica posodila resničnim ljudem tudi v zbirki Pridem takoj. Materi Terezi, ki se pogovarja z nuno novinko, Seamusu Codeyju, ladjarju in trgovcu iz 19. stoletja, Kraljici Elizabeti I., gospodu Ratzingerju, Moniki Levinski, celo podgančku Terryju, ki na Inštitutu za psihologijo živali pritiska na tipke. Svoj glas pa dobi tudi pesnik Iztok Osojnik.

Pesnik Iztok Osojnik svoji soplezalki

Osp, Slovenija, začetek 3. tisočletja

Pizda, je lepo. Sam sem si prišvical
tale sončni vzhod. S petimi prsti leve
in desne roke, leve in desne noge sem
iskal točke zunaj zla. A boš jabuk?

(nekaj besedila manjka)

Pod nama je brezno. Nezapolnjivo.
Iz njega kot lava bruha avtentično
bivanje. Čutiš? Od spodaj šopa
v grlo in potem tuliva kot prva na
svetu. Slovenska poezija? Vidiš
tisto tam dol, tisti kupček gnoja?
Bistvo je trenje. Trenje je bistveno.
Stik, opna, komunikacija, občestvo,
trenje, jezik. Ti si in jaz sem – v pesmi
niti košček naju ne moli ven. Tale skala,
to brezno, ta zrak, te kosti, mišice,
švic, celo svetloba – sprijeta z besedami,

(nekaj besedila manjka)

neločljiva. Vse sem že povedal. Pomisli:
ti si in jaz sem. Nagovarjaš me skozi
besede, a tvoje vprašanje je neizgovorljivo.
Molčim ti nazaj, nad breznom.

Pesmi Barbare Korun se pogosto vračajo k erotiki, ljubezni in dvojini. V njeni prvi zbirki Ostrina miline lahko beremo o avtoričini prošnji Ne poškoduj me, o jelenu, volku, ženski. V Zapiskih iz podmizja izstopa Rajska ptica, v Razpokah pa Poljubila sem ga. Pesmi kipijo od strasti, nežnosti in lepega. Čeprav intimne trenutke deli z vsemi, se bralki dozdeva, da jih pripoveduje samo njej.

ŽENSKA

Težka od žalosti
razgaljena od sanj
z utripajočo vlažno kožo
z utripajočo vlažno luknjo
žejna tebe
tvoje moškosti

samo če stopiš obme
blizu da se te skoraj dotikam
se vse misli
vse besede poskrijejo
da jih iščem lovim obupam
in te samo okušam nemo
vpijam tvojo moško bližino
ti rečem s toploto kože
pridi sezi vame vzemi me
nič več
nič obljub sanj pričakovanj
samo vzemi me
da ne bojo moje prsi trde
da ne bom sredi noči vstajala zaradi
joka nerojenih otrok
sama

samo da ležem ob toplo moško telo
da bo moje vzglavje polno
rezkega moškega vonja
da bo moja nabita vroča koža
delala velik krog svetlobe
da bo
od tebe do mene
z usti jezikom sapo
samo še bolj se točila
iz mene vate iz tebe vame
z utripi se mešala
dveh teles ne istih
dveh tujih
ki hočeta biti eno
telo in duša
(duša skoz telo)
če jo izpolniš
poletiš
poletiš
med tvojimi rokami sem
v ustih laseh dihanju sopenju stokih
v drgnjenju v koži
v mesu v krvi
v kosteh
med nogami zbrana zbita
pod nebo razlita
raztočena razpršena izničena
povsod povsod pričujoča

ko se zavem
(telo v telesu telo ob telesu telo telo)
moj ljubi moj dragi
neskončno nežno se gibljemda te ne ranim
popolnoma odprtega razcvetelega
kot roža ki se bo zdaj zdaj obletela
in osuješ se
svojo razbitost svojo raztreščenost svoj padec z nebes
padec vame
in utrujenost blago melanholijo
vse vame
ker sem močna trdna
ker sem cela polna
zemlja
tisti prosojni rastlinski sok
tista temna živalska kri
tista gosta svetleča človeška
sto kilometrov v vesolje segam
ti pa spiš
bedim ob tebi zaspalem
da te nemočnega
kaj ne rani

In v tej noči
v tej
sem vse
vsa zemlja vsi ljudje
dan in noč
vojna in ljubezen in tisto vmes
otroci starci ženske
politiki umetniki
vse sem povsod sem
v vsakem listku ki rase
v vsakem novorojenčku celo v fetusu
neskončna neponovljiva

***

POLJUBILA SEM GA

poljubila sem ga
o kako sem ga poljubila
             
v klasju so zrasla zrna
in mak je s stokom     
odprl svoje
olesenelo srce

poljubila sem ga
na lepki rdeči zemlji
v senci stare oljke
poljubila sem ga
črički so onemeli
in zrak je drhtel
od nemira
zašuštela so stebla koruzna

poljubila sem ga
globoko na dno
pozabljenega vodnjaka
kjer še odmeva
tvoj glas 
 

poljubila sem ga
sonce je rodilo
rubinastega dvojčka
in v luni so zatlela
nemirna netopirska telesca
nebo je utonilo
v škrlatno večerno zvonjenje
 

poljubila sem ga
s sestro luno
sva se igrali
z njegovim pasom
in petelini so izgubili
svoj izdajalski glas
sedem zgodnjih zvezd
je mižalo
v senci figovca
je zrasel kolovrat
z dihom sva stkala
pajčevinasto nit
in se
srečna obešenca
zagugala
v nov dan

V poeziji Barbare Korun je precej navzoča tudi antika. Prvi sklop v zbirki Razpoke nosi naslov Pitije po grški svečenici iz Delfov. K njej so se ljudje zatekali v stiskah, največkrat pa jim je postregla s sila dvoumnimi odgovori. S svojo kratkostjo, zgoščenostjo in zato marsikje tudi večpomenskostjo nas na starodavno prerokinjo spominjajo pesmi Barbare Korun iz tega cikla.

(Pitija)

nad razpoko spim
ostri robovi
se mi zajedajo
v dušo srce spol
moj topli dih polzi
v razpoko
kot neskončna vrsta črnih mravelj
o moja tisočera življenja
vdihavam
omamljajočo sapo
enega

V isti zbirki srečamo Sizifa, ki vali skale skozi sanje. V zbirki Vmes se Medeja pogovarja sama s seboj po največjem zločinu, ki jih lahko ženska zagreši, po umoru svojih otrok.

Medeja, po uboju svojih otrok

dvor kralja Kreona, Korint, mitični čas

Umorila sem ju,
in vendar živim.
Se je mogoče odločiti
med ljubljenim bitjem
in idejo?
Med bitjem in idejo?
Med sovražnim bitjem in svojim čustvom?
Med obstojem bitja in obstojem čustva?
Ne, ni se mogoče odločiti,
in vendar se je zgodilo.
Ne zato, ker bi raje imela maščevanje
kot svoja otroka, ampak zato,
ker je nož šel skozi njuni grli.
To, da sem ga držala jaz,
je – ne, ni naključje, ampak –
kot bi nož zamahnil sam in moja roka,
osupla, bi mu sledila,
kot bi samo gledala, polna groze,
z nemim krikom, ne da bi mogla preprečiti –
in vendar sem načrtovala,
sem si predstavljala,
sem vedela.
Vem, kaj se je nocoj izvršilo skozme,
in kako nevarna sem, ne samo Jazonu,
vsemu, kar imenujejo skupnost, družba,
človeško prebivanje na Zemlji.
Nisem žalostna, ni mi žal, samo neskončno osupla
sem: kot bi si odrezala roke in noge in bi
iz fantomskih okončin pritekala vame
neskončna energija – in smrtno težka utrujenost.
Ne smem, ne smem zaspati. Bežati moram;
preživeti moram, če naj ima to, kar se je zgodilo,
vsaj videz smisla. In stran, stran od tod, kjer
vladata smrt in uničenje, stran, da ne zajame
še mene, prekletstvo.
Nedolžna sem.

V zbirki Pridem takoj je Barbara Korun ponovno oživila lik Antigone, lika, ki tisto, kar je prav, postavi nad sebe, nad svoje življenje. Z njo je avtorica poskušala prikazati dilemo, s katero se sooča tudi sama. Gre za dilemo med ohranjanjem lastnega življenja in popuščanjem pred ideologijo.

Ko sem prišla, je nad mojim
mestom lebdel srebrn znak,
izginjajoči mesec. Mesto z grobovi
v parku, kamnitimi iglami, kamor bi morala
položiti hrano in kozarce s pijačo.
Živeti med mrtvimi, spokojno,
kot mrtvi živijo med nami, od zmeraj.
Nosimo svoje drage mrtve s seboj,
govorimo z njimi in trava je bolj
zelena in vrane imajo usodnejši glas.
Hodila sem dolgo
po rdeči zarji, ob pordeli vodi.
Zemlja je zacvetela pod mojimi
nogami kot spominčica. A vesolje
ni bilo črno, bilo je rdeče,
morje je zakrvavelo, ves ocean
se je kot porodna voda, voda ob rojstvu
krutega boga, razlil v eter.
A ta bog nima obraza, nima
glave, čudne maske
si nadeva – zmeraj drugačne.

(Antigona)

*

Kraljeva palača se sveti od marmorja in stekla
kot vsaka palača
v kraljevi palači te pregledajo in zapišejo
v kartoteke
kot v vseh palačah
kot v vsaki palači so moški žalostni
in ženske še bolj utrujeno žalostne
a tu se smejejo iz žalosti
žalosti in veselja do smrti
obešenjaške melanholije
ki se ziba v dolgih pojočih vokalih
v mestu so hiše
s streli prerešetane
pol podrte pol obnovljene
kot trupla kot skeleti
kažejo rebra in kite žile
kri je že zdavnaj odtekla
v mestu je most porušen
zgrajen porušen zgrajen porušen
zgrajen
nekoč bo spet porušen
in potem mogoče spet zgrajen
vojna je kot rak
požre uniči sežge
vse
za kratek čas vse
potem se vrne najbolj preprosto
bilke žuželke
čisto nazadnje ljudje
videla sem dimnik zarasel z bršljanom
videla sem drevo znotraj hiše
ki je raslo s svojimi vejami skozi
okno ven
kaj naj rečem po tem
ničesar se ne da spremeniti
ničesar ozdraviti
smeh
želim se smejati
razpršiti vso žalost
grozo smrt
s smehom
(Zbor)

  
*

 
Želela sem govoriti bolj čisto,
a ni šlo. Taka sem:
zverižena. Nič ni
ravnega v meni, same krivine.
In ves čas do konca sem si šepetala:
ni mogoče, da bi se rodila v tako napačen čas,
napačen kraj, samo spregledati moram,
pogledati iz točke, ki je še ne poznam.
Lastni šepet me spremlja kot milni mehurčki.
(Antigona)

Zbirka z naslovom Vmes se zdi kot dnevnik vtisov s potovanj, vendar so od krajev, ki jih je avtorica obiskala, pomembnejše stvari oziroma dogodki, ki jih je tam videla in doživela. Zaveda se, da je tudi ona del te družbe. Je lahko srečna kljub sokrivdi pri nesreči drugih? Močno jo zaznamuje trpljenje ljudi v begunskem centru. V intervjuju za časopis Delo je povedala: »Nekaj časa sem še zavzeto pisala eseje, v katere sem skušala ujeti svojo človeško prizadetost. Od pesmi pa sem s tem motivom objavila le eno v zbirki Vmes, z naslovom Vonj po človeku. Hm, težko vprašanje ste mi postavili. Kako o taki izkušnji govoriti tako, da jo ujamem v jezik in je ne uničim, ko jo prestavljam na papir? Naj gre za pesem ali za esej, v obeh primerih je treba iznajti poseben jezik, poseben način upovedovanja, če naj bo besedilo prepričljivo. Vendar sem se začela spraševati, ali sploh želim biti prepričljiva? Pri moji travmatični izkušnji pričevanja množicam na begu in tistim, ki jih skušajo ustaviti, pregnati, jim dati občutiti, da niso dobrodošli, ali pa nasprotno pomagati, jih nahraniti, poskrbeti zanje, me je najbolj zabolela izguba nečesa, kar imenujem »človeško dostojanstvo«, in ta izguba zadene tudi ali predvsem tiste na poziciji moči, skratka, tiste, ki so to rano zadali, ponižali drugega. V bistvu so ponižali sebe, svojo družbo, kulturo, civilizacijo. Načeta je moja vera v človeštvo, vera v smisel, moje humanistično jedro, ki je hkrati tudi jedro jezika in jedro pesništva. Naj bo pesem še tako pesimistična, nihilistična ali absurdna, v njej je še vedno živo to jedro, saj gre za pesem – pesem pa je poskus komuniciranja z drugim, lastnim ali tujim drugim, z onstranskim ali nezavednim, sanjskim, mitičnim ali transcendentnim. Ko pa vera v to možnost ali smiselnost povezovanja umre, je kriza velika. Zato je tako imenovana »begunska kriza« – ki to ni – tako pomembna za nas vse, vse do zadnjega, pa ne le politično, ampak tudi ontološko.«

Vonj po človeku
Baronissi, na vrtu Case della poesia, Via Convento 21A

že dneve žvečim svoje poročilo
o delu z begunci
nikakor ga ne spravim na papir
tega vonja
vonja po ljudeh po človeku
tega ostrega in sladkastega vonja
mešanice urina izbljuvkov menstruacijske krvi
krvi iztrebkov potu prestrašenih ljudi
že dneve žvečim to poročilo
me v sanjah žveči poročilo
me preganja
kako naj povem

»Zanje je vse dobro!«
umazana betonska tla
mokre obleke
neskončna čakanja v vrsti
natančno v eni vrsti
dva tisoč ljudi v eni sami vrsti
drug za drugim ure in ure
za dva kosa kruha ribjo konzervo
jabolko in pol litra mleka
in za vodo za pol litra vode
že dneve žvečim to poročilo
že dneve se mučim z njim
kako naj povem
da so mi ljudje kazali z roko
lačen sem lačna sem lačni smo
shujšani utrujeni umazani vdani
kako naj povem
kako smo jih stražili kot najhujše
najnevarnejše sovražnike
kako smo za njimi dezinficirali poti
po radiu svarili tamkajšnje stanovalce
naj ne spuščajo svojih hišnih ljubljenčkov ven
lahko bi se nalezli grozovitih bolezni
tuberkoloze, kolere, garij, uši

»Živa ne grem pospravljat v šotor, dokler so tam
ti peklenščki!«
je vpila priletna gospa
zaposlena v taborišču preko javnih del
»Ničesar nočem imet z njimi, naj se poberejo tja,od koder so prišli!«
je vreščala sredi noči
sredi najbolj mirne noči v taborišču
ko se je zbudila iz spanca
pravičnega
kako naj povem
kako naj opišem prvi prizor
ko sem prvič prišla v tovarno Beti
zjutraj pred zoro
na poljih tišina megla
v daljavi pa svetloba iz žarometov
helikopterji zavijanje siren policijski
avtomobili vojska s svojimi kamioni
do zob oboroženi specialci s črno
kapo čez obraz v čeladah in neprebojnih
jopičih in mitraljezi revolverji
pendreki ščiti in zakriti obrazi
celo humanitarci z rokavicami
in z maskami čez nos in usta
in vendar povsod ta vonj
ta globoki ostri in sladkasti vonj
vonj po človeku
nikoli ga ne bom pozabila

Na vlaku iz Kölna v Wuppertal

drobec pogovora z dolgoletno migrantko
≫Na kojem jeziku govorite?≪
≫Na kojem ‘očete.≪

Pesničin jezik je marsikdaj nenavaden, nepričakovan. Dvomi, da lahko z njim pričuje o vsem, kar je. A vendar v zadnji pesmi v zbirki Vmes z naslovom Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu, zapiše:

Ne, poezija ne zadostuje.
A prav ona je vir luči,
ki zmore zlo napraviti vidno.

Barbara Korun lahko govori o marsičem, o marsikom, tudi, verjetno, v marsikaterem jeziku. Nekaj pa se ne spreminja: njene pesmi in pripovedi se bralca močno dotaknejo in še dolgo odzvanjajo v mislih in v tišini. V njenih besedah se razpre in napravi vidno vse.

Preostali prispevki in literatura na portalu