/ 

Uspeh vs. (družinska) sreča

  

Leïla Slimani – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Leïla Slimani: Uspavanka, prevedla Saša Jerele. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019. (Zbirka Kapučino)

   

Uspavanka (Chanson douce), drugi roman francoske pisateljice maroških korenin Leïle Slimani (1981, Rabat), izšel leta 2016, je prejemnik prestižne Goncourtove nagrade. Manj znani avtoričin prvenec iz leta 2014 Na ljudožerčevem vrtu (Dans le jardin de l’ogre), ki ga je napisala po odločitvi, da novinarski poklic zamenja s pisateljskim, ker da je prvi precej bolj rizičen in manj varen kot drugi, govori o novinarki-nimfomanki, ki se brez volje do dela pogreza v težo osamljenosti.

Uspavanko, ki jo nekateri kritiki primerjajo z Genetovimi Služkinjami, je navdihnilo dvoje. Najprej avtoričino odraščanje v premožnejši maroški družini, kjer so namesto arabsko govorili francosko – oče je bil bančnik, mati pa ena najbolj cenjenih zdravnic v državi – in kjer je bila varuška obvezni del družine. Drugi navdih za roman pa je bil članek iz črne kronike o portoriški varuški v New Yorku, ki je ubila otroke, zaupane ji v varstvo, ne da bi svoj zločin kdajkoli pojasnila.

Slimanijeva je varuškin zločin postavila v sodobni Pariz in z njim na neposreden način postregla na prvih straneh romana. Louise, ki ob otroških igralih mestnih parkov iz krogov varušk izstopa zaradi bele polti (v Franciji naj bi večina varušk izhajala iz družin priseljencev nekdanjih kolonij, se pravi so magrebsko-arabskega porekla), se pri strogi selekciji Myriam in Paula, mladih zakoncev, željnih kariernih uspehov, pokaže kot idealna izbira. Slednje Louise dopolni z nenavadno skrbno, že kar obsesivno vnemo biti ne zgolj nepogrešljiva varuška, temveč tudi čistilka, sobarica in kuharica hkrati, ki si v stanovanju v desetem okrožju Pariza polagoma ustvarja svoj dom. Četudi si na tem mestu kritiki niso edini, se njen prehod iz na pogled izvrstne varuške, ki se brez svojih skrbi in zasebnega življenja v celoti razdaja za »novo« družino, v odkrivanje prav nič idealnega ozadja za takšno početje dogaja s postopno, naraščajočo intenziteto. Louise je prikazana iz različnih zornih kotov, tako njene pobegle hčerke Stéphanie, (pokojnega) soproga Jacquesa in sosede njenih delodajalcev, Rose Grinberg.

Vzporedno se v večplastni zgodbi vsevednega pripovedovalca kažejo tudi signali, ki Myriam in Paulu vzbujata sum, četudi sama najintenzivneje sodelujeta pri sprejemanju Louise v družinski krog. Ne le, da Louise večkrat prespi pri njih in njune goste navdušuje z izvirno kulinariko, skupaj gredo tudi na počitnice v Grčijo, kjer Paul uči plavati Louise in se v počitniškem razpoloženju ob večernem vinu še bolj zbližajo.

Prav vrnitev z grškega otoka v revno najeto stanovanjce pa za Louise pomeni streznitev, ki sproži strm padec v tragično brezno. Slednje podkrepijo terjatve vračila dolgov pokojnega moža, še bolj pa dejstvo, da bo tudi mlajši otrok Adam kmalu odšel v vrtec in varuška družini ne bo več potrebna. Louisini poskusi, da bi Myriam ponovno zanosila, da bi na ta način obdržala status in zaposlitev, se izkažejo za neplodne in njen popolni čustveni kolaps, ki po nekaj zloslutnih namigih z nenadno spremembo naravnanosti do obeh otrok zajame tudi njiju, je neizbežen.

Vendar Leïla Slimani ni napisala psihološkega trilerja, temveč družbeni roman, ki postavlja v ospredje socialno razslojenost sodobne francoske oziroma evropske družbe, perečo problematiko migrantov in njihov inferiorni položaj. Pomenljivo je dejstvo, da je Louise, ki prihaja iz tega brezpravnega sloja, belka, njena delodajalka Myriam pa je magrebskega porekla, ki ob oddaji oglasa na agenciji o iskanju varuške doživi ponižanje, ko jo tam zaposlena uradnica na osnovi njene barve kože zamenja za iskalko dela, varuško, in jo grobo zavrne. Ob tem avtorica dregne v še eno stigmatizacijo. Ob zločinu varuške-belke ni govora o tem, da bi družba za njen zločin okrivila celotno raso. Bi bilo enako, če bi Louise prihajala iz vrst magrebskih kultur?

Roman prav tako izpostavlja problematiko zaposlenih mater v zahodnem svetu, njihovo razpršenost med delom in družino ter stigmo, ki so ji podvržene. Pa nepravično razlojenost znotraj zakonskega para, kjer je družbene graje o ne-skrbi za družino zaradi zaposlitve deležna zgolj ženska.

Roman, ki ima vse znake bestselerja, saj ga bere tako ožja kot širša bralna publika – v Franciji je bil prodan v več kot 650 tisoč izvodih –, se ob Goncourtovi nagradi spogledoval še z drugimi priznanji in ob katerem se krešejo kritiška mnenja o njegovi literarni superiornosti, je s svojo ostrino in brezprizivnostjo pri obravnavanju tém še en prepričljivi umetniški izdelek, ki odpira mnoga, že zastavljena vprašanja.

  

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Leïla Slimani – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

            

Jasna Lasja
O avtorju
Jasna Lasja je diplomirana komparativistka, literarna in gledališka kritičarka, esejistka in dramaturginja. Od l. 2001 je samozaposlena v kulturi. Kritike piše dobrih petindvajset let. Izdala je zbirko gledaliških refleksij Prevzetost Pogleda: gledališki odsevi (2006) in literarnih refleksij Pripovedne Promenade: izbor literarnih popotovanj (2007). V Mini teatru na ljubljanskem gradu je uprizorila avtorski projekt, gledališko predstavo po istoimenskem romanu Marguerite Duras Moderato Cantabile (2005). Kadar ne piše, potuje in pleše tango.