Pesmi in videopogovor o opletanju jezika z nami

Večkrat sem izza vrat slišala,
kako se moške izbira po svojih očetih,
če je tako, se mi slabo piše.
Ko sem v stanovanju čisto sama,
si živo našminkam ustnice,
a ko tečem čez korenine in
jih lovim v ogrinjalo, se mi v kotičkih
naredijo grudice, potem bi morala vse znova
narediti, iz tega lasnega prirastka, ki me
obkroža kot velika simbolna igra reinkarnacije,
bi si spet ujela princa, ker me ni on zbudil
iz podzemeljskega spanca pozabe in me rešil,
sama sem si obesila ta svet na naramnice.

Plitko dihanje večeru raznese šarm.
Kje se sploh konča velikanska krogla volne?
Da narediš Kapico, Kapica ne potuje rada sama.
Vrhovi si slano podajajo roke, kamen s kamnom
v gorovje, vršički se zamazano gledajo, ej! Jaz
grem proti soncu, ne ti stara vreča, okorno bitje,
ki greš že neštetokrat po tej poti v senci
varno skrita pred škodljivimi globokimi izrezi.

Slabo si prevedel mesne kroglice, vmes sva
že zapustila obzidje. Onemel kapitan je stavil
na črno. Veke mam zlepljene, ker sem naskrivaj
jedla pecivo iz košarice in si nato mela oči,
ko je bilo treba obkrožiti eno od poti. Najprej
sem vse reševala na papirju, šele potem so
me spustili, da sem se lahko dotikala smrčkov.
Rib ne lovim in veš, da hobotnic nikoli ne gledam v oči,
živalim se iz blazinic naredijo kristali, ti pa se polagaš
kot karta, zadnje in najdražje na meniju.

Saj mi ne boš nič naredil, kajne? Ker nekega dne sem našla
zemljevid iz prihodnosti in ni me bilo tam. Tukaj, kjer bi
morala biti moja dežela, s soncem in sencami, da lahko
vsak izbira, je bila prazna ponjava z debelimi kapljami,
na plano pa se je počasi prebijala solata, ljubljanska ledenka.

Potem, ko smo s tipalkami naprej šli v petkovo noč,
sem dobila na stene celic čuden občutek;

gradiš se iz lepila in sploh ne rabiš biti ti.
  

*** 

   
Dokler kliše ne pade, se sprehaja
oblečen v močvirski smoking.
Škandal, ko se kasta zameša,
spremeni kromosome v ponorele
kompase. Volki podnevi molčijo,
ljudje ne. Lepo se sliši, a utvara se
debeli na račun avtorja. Tudi jaz
se veliko lažem, tako kot Iršič, on da ima
rad fante, jaz da bi šla trojčka tudi
z žensko, čeprav me zares mika,
to je izkušnja, ki ti vedno pride prav.

Ženske bi morale vedeti, da smo boginje
in se obkrožati, si deliti kombinacije,
preden pridejo rdeče pikice po britju.
Drobni drobec gre po cesti in zašepeta
drugemu drobnemu drobcu, da mu je
všeč njegova žena. En balon še ne pomeni planeta
in veličina je, da jih užališ čim več.
Še dobro, da nas učijo, kako se odzvati,
ko te kdo skritizira. Zdi se mi, da hodim
na faks v neko čudno matrico,
kjer nas zaposlijo, a mi je vseeno dolgčas.
Iz minic si delam akupunkturo, da se lažje
vzdržim pripomb in rečem: » To je ta častljiva
luknja, skozi katero lahko potisnete prst,
agresijo potunkajte v trebušno prepono.«
Ura je osem zjutraj, zagotovo še doma spiš.
Meni so bili vedno všeč Joy Division in kasete.
Lahko tudi tako začnemo razpravo o drznosti.
V gugalnici sem videti zbegana, a tega za zdaj
še ne morem pojasniti. Na police sem si
shranila že preveč fotografij stopnišč, amfor,
kornetov, erekcijskih obročkov, ležernih razglednic,
mačjih kipcev in predvsem preveč knjig.
Kaj je delal Louis Wain, to je to!
V ustanovah je začel z barvami, s psihadeliko.
Vse je šlo narazen, v konice, ki so se nato usločile.
Majhne penice so se pojavile na ognju, ko so se
viktorijanci naveličali realizma.
Vedno brez denarja zaradi svoje naivnosti,
jaz pa zaradi neopredeljene požrešnosti do dvoumnega.
Čebela je ustrezen pojem avtoritete.
Čakam, da bo enkrat dobro počilo, ker imam zraven še alergijo.
Ne se bat, če stvari niso takšne, kot pričakuješ,
ukazovalni podton vsakega kozmosa teži k neredu.

   
*** 

  
Tudi če smo umazani menefregisti

  
Nadišaviš se, preden greš v službo. Še vedno
strmim v mrtve čebele pod paradižnikom.
Polje imaginacije pade v šilček, zdaj že nekaj časa
zaradi vetra živim v šilčku. V preseku arogance
in nenehnega dvoma je usidrana pišoča žilica; kot vse
značilne evropske pijače v Pragi. Narahlo piha,
posamezne migetalke so skrite, vse to bi lahko bilo poletje.
Ali mistik na morju, z dolgim raztrganim plaščem. S školjkami
ujetimi med nitke razparane tkanine, ki skuša preglasiti galebe.
Treba je vaditi vsak dan, tudi če smo umazani menefregisti.
Ceste si držimo kot ribiške mreže. Natakamo še čaja na palubo.

Vertikalno sajenje skozi kazala napoveduje,
da znamo ljudje dati ogromno pomenov
eni stvari in se potem počutimo blazno pomembne.
Ker kako bog ve, da se ni dobro iz užitka razmnoževati?

In potem padajo na zemljo hedonisti, se brezsramno sprehajajo,
ponavljajo svoje mantre o omamljanju in času,
izvlečenem iz ogljikovega izotopa štirinajst.
Odmik od faktografije je rosa – ne jutranja –
taka, ki se v mrazu naredi v starem avtu.
Hedonisti v mivki puščajo le odtise prstov; lebdeči so,
s fino čokolado na licih in skakajoči v nizki obalni vodi,
pristali, da se vsaj danes ne bodo razmnoževali.

Režija je prinesla kazala, po katerih se lahko razporedite.
Šanghajski tango s pelerino bo naslov filma.
Po poti si nabiram mecene, ki me bodo dali
v steklenico in poslali kot sporočilo. Denotacija detonacije?
Pod klobukom je kocka, marsikaj je treba razrešiti,
preden lahko sedeš in zadihaš.

Poezija je plavanje, najbolj čista oblika gibanja.
Samo včasih se mi rosijo očala, ko mi rakovice
trkajo po njih, ampak sem ponosna nanje.