Uroš Zupan – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Uroš Zupan o poslanih zapisih
Poezija prihaja na zrak in s tem v življenje v nekakšnih gmotah. Mesece ali pa leta dolgo se v moji notranjosti nekaj kuha, vre in nalaga (dogodki, spomini na dogodke, razmišljanja, branja …). Seveda nimam niti najmanjšega pojma, da se kaj nalaga in dogaja. Ne mislim na to. Potem pa si včasih, ko začutim, da sem pripravljen, ali pa, ko sem obupan, malo bolj prisluhnem in začnem razmišljati, da bi napisal kakšno pesem. Spravim se v stanje povečane in izostrene »pozornosti«. Začnem razmišljati, kako bi tisto, kar je v temi, kar je v moji notranjosti, spravil na svetlobo. Čeprav ne vem, kaj je notri, in če je sploh kaj notri. To je skoraj podobno nuji. Pritisku. Potem od nekod pride verz (ne maram mistifikacij, a tako se zgodi), ki je ponavadi prevod kakšne podobe v jezik, ali pa opis kakšnega delčka atmosfere. Če je dovolj močan, za sabo potegne tudi druge verze. Takrat nastane pesem. Nečemu, kar mi je sililo v misli, kar me je zadevalo, kar je dolgo počivalo v meni, dam obliko. Obliko s pomočjo pazljivo razporejenih besed. Nekje začnem in potem se premikam. Ne vem, kaj se bo med premikanjem zgodilo in ne vem, kam bom na koncu prispel. Ta prva pesem v skladišču, ki je v meni, v skladišču, kjer so se nalagali dogodki, spomini na dogodke, razmišljanja, branja … povzroči preplah in iz teme na svetlobo privabi ali pa prežene še svoje družice. To se dogaja v zgostitvah. Traja nekaj dni, mogoče kakšen mesec, dva, potem pa se proces konča. Skladišče se sprazni. Pesmi, ki v tem časovnem obdobju prihajajo na zrak, so iz istega gnezda in so si zato podobne. Podobne predvsem navzven. Po obliki. Po videzu. Po postavitvi na papir. Seveda sem za to dogovoren jaz in ne neka višja sila, nek šepet z neba. Ene pesmi so šibkejše. Druge močnejše. Ene ostanejo. Druge zavržem. Tiste, ki jih zavržem, so služile le za vabo, da so na zrak priklicale svoje odpornejše družice. Ko sem jih pisal, nisem takoj vedel, katere bodo ostale in katere bodo pogubljene. Ali pač.
Ampak teksta, ki sta objavljena, verjetno nista poezija. Nista pesmi. Eden je mogoče proza. V prvotni obliki je bil napisan in objavljen kot pesem, a z njo nisem bil zadovoljen. Nekaj me je motilo. Boljše mi deluje (seveda je spremenjen) kot zapis od roba do roba. Drugi tekst je nekakšna halucinacija. Filmski prizor z začetka prejšnjega stoletja, prizor, ki sem ga sanjal, ali pa sem si ga preprosto izmislil. Prvi tekst je napisan na podlagi izkušnje. Vse, kar sem zapisal, se je v resnici zgodilo. Ampak za sam tekst to ni pomembno. Pomembno je, kaj v tekstu čemu sledi, da je prepričljiv. Pomembna so sredstva, ki izkušnjo spravijo v ponovno in samostojno življenje. Drugi tekst je sanjska sekvenca, ki traja dlje časa. Nekaj ur. Ko ga berem, se mi dogaja vse tisto, kar je v njem zapisano. In ga prav tako čutim kot resničnega, kot čutim prvi tekst, ki je nastal na podlagi resničnega dogodka. In ladja Trbovlje? Ladja Trbovlje ni izmišljena ladja. Ampak resnična ladja. Njena težava ali pa mogoče blagoslov je v tem, da se je izgubila v času.
***
Zdaj ni več nobene potrebe po umiku
Cruel, cruel to describe
what there is no reason to describe.
Robert Creeley, The Operation
V prostoru pod nivojem ceste sedi čisto mirno kot zanikanje, kakor do skrajnosti naučena mimikrija, ki skriva njegovo z veliko hitrostjo gibajočo se notranjost. Njegov strah. Ob nogah ima torbo in misli na sina, ki ne more mirovati, in misli na čas, ki bi ga rad ustavil in raztegnil kot otrok, in hkrati misli na zgornje in neznane prostore stavbe, po katerih se bo pomikal in jih prvič videl od znotraj. Ni kot prejšnjikrat, ko je bil tu in je vedel, da bo po kratkem pogovoru z zdravnikom odšel nazaj na ulico in v svetlobo, med glasove in korake, in se bosta operacija in misel na operacijo umaknili v prihodnost, ki bo imela vedno možnost, da se ne zgodi. (Ali se ni s tem neprestano tolažil?)
Zdaj mora slediti glasu medicinske sestre, njenim kretnjam in telesu in njeni sposobnosti, da z njegovega obraza vešče bere in briše nekaj, kar poskušata on in obraz zanikati in obdržati zase. Nekaj, kar se imenuje strah. Z dvigalom se peljeta v prvo nadstropje. V prostore, ki mu bodo od zdaj naprej pa do konca življenja znani. Že je v sobi. Že je umit in gol in medicinska sestra ga oblači v prosojnega angela, podobnega volnenemu angelu, ki visi nad posteljo njegove hčerke. Angela, ki mu hčerka zaupa. Angela, ki jo varuje. (Le kdo bo varoval njega?)
Prihajajo še drugi v podobnih uniformah, kot jo ima sestra in ga polagajo na posteljo na kolesih in hitro vijugajo po hodnikih, da izgublja orientacijo (kot bi slutili, da še vedno razmišlja o begu). Orientacijo, ki je nikoli ni imel, ujet globoko v labirintu hodnikov in luči, ki vanj gledajo s stropa, in glasov, ki ga poskušajo zabavati in miriti. Ko jih posluša, si misli; ali lastniki teh glasov kaj vedo o odlašanju, o raztegovanju časa, o mirovanju, ki se kot blagoslov včasih spusti v kri prestrašenega? Ali so tudi oni že kdaj potovali na postelji na kolesih, ki jo nevidne roke potiskajo skozi labirinte hodnikov? Zdaj dokončno ve, da ni več nobene možnosti za umik (mogoče kakšna naravna katastrofa).
Dokončno ve, ker že leži pod nebom iz okroglih in skrajno bleščečih se umetnih sonc, ko so vsi obrazi, ki jih sploh ni nikoli videl, zakriti. Ko lahko ponovno sliši le glasove in sluti kretnje za glasovi in sliši elektronske zvoke aparatov, ki pričajo, da so živi in da je on živ in da nadzorujejo njegovo telo. Zvoke aparatov, ki pričajo, da so njihove statistike in meritve glasniki trajnega miru.
Red in natančna razlaga postopkov, naj bi bila nekaj, kar bo zmanjšalo njegov strah. Natančno opisani občutki, ki naj bi sledili tem postopkom, naj bi zmanjšali njegov strah. Ljudje za maskami bodo govorili in zbadali. On bo čutil in prikimaval in potrjeval pravilnost njihovih opisov, jih prenašal nase, v svoje življenje, na svojo kožo in v tisto, kar je pod njo – v svoje misli – da bi oblikoval besede: identično, delno podobno, hitreje, počasneje, čutim, ne čutim, razlivanje, toplota, izgon strahu iz raja, izgon strahu iz raja, izgon strahu iz raja …On bo čutil, kako skalpel z neznatno hitrostjo para kožo in kako se pod njo naseljujejo pomagala in prsti tujcev, čeprav se mu bo zdelo, da se ne dogaja nič, da samo leži na vročem pesku in plava v raztegljivem in prožnem oblaku, ki so mu ga spustili v žilo in se je v hipu naselil v njegovi glavi; jo vzel za talko. In glava je bila rada njegova talka. Glava bi rada za vedno ostala njegova talka.
Zvečer, ko se je okrog stavbe začel ovijati mrak, se je v njegovo telo vrnila resničnost. Plazila se je navzdol. Plazila se je od hrbtenice proti nožnim prstom. Najprej ga je nagovorila z bolečino, ki se je zavrtinčila na trebuhu, potem z vsemi ostalimi znamenji, da bo lahko čez nekaj časa vstal iz postelje in hodil, da ukazi, ki jih je glava popoldne zaman pošiljala nogam, spet potujejo. Edino, kar si je želel, je bilo spati – biti nenavzoč; v sanjah z veliko jasnostjo ponovno videti očeta, kako se po dolgotrajnem ležanju v bolnici postavi na noge in spremeni v majhnega otroka, ki žari v popolni in nepopisni sreči, videti sina, ki mu uspe obmirovati, in videti hčerko, ki jo varuje volneni angel, in videti ženo, ki jo pokrije sredi noči, ne da bi zbudila noč, sebe, angela ali njo.
In takrat. V nekakšnem bežnem hipu, preden mu je kemija ponovno podala roko in mu velikodušno pomagala, da se je spoprijateljil s spancem, je čisto jasno začutil, da je vse mirno, da je vse mimo, da zdaj res ni več nobene potrebe po umiku.
***
Sanjska knjiga XIV
Danes sem sanjal, da sem v kadilnici opija.
Bil je vroč in vlažen, na kožo in oblačila
prilepljen dan. Moje bele hlače in bel suknjič
sta bila umazana in pomečkana, prav tako bel
rob mojega poletnega klobuka. Čevlje mi je
prekrivala drobna plast prahu. Bilo je kot
v gangsterskem filmu. Le da ni bilo nikjer
nobenih gangsterjev in nobene preteče
nevarnosti. Nobenih pištol, nožev, krvi
in umorov. Samo insekti in Kitajci
z dolgimi kitami, ki so na ulici mežikali
v sonce. Lesena kolesa vozov in redki
avtomobili so silili prah v vrtinčenje
in ples. Nekje nad vrhovi lesenih streh
se je drobil pisk parne lokomotive in
v nosnicah sem lahko pozdravil vonj
po premogu, ki ga je skozi nepremično
vročino nosila čisto počasna sapa.
V rokav sem si obrisal potno čelo,
čeprav sem vedel, da bo rokav
še dodatno izgubil barvo. Zavil sem
v stransko ulico, ki je ponujala navidezno
zaščito pred soncem in sledil notranjemu
glasu, ki me je vodil do neke hiše.
Prijel sem za kljuko in odprl vrata
in se povzpel po lesenih stopnicah
in vstopil v mračen prostor. In iz tega
prostora v še bolj oddaljen, še temnejši
prostor. V nekakšno podolgovato sobo,
ki je bila hkrati tudi okrogla soba.
Tam sem se zleknil na vzmetnico, ki je
plavala v rdeči svetlobi in se na robovih
zlato svetlikala. Je bil to Šanghaj?
Če je bil, kako se je imenovala ladja,
s katero sem priplul? Kakšne barve
je bila voda v pristanišču in kakšen
vonj so imele moje dlani, ko sem se
držal za ograjo in se z negotovimi
koraki spustil na kopno in potem
prste približal nosu, da bi z njim
fotografiral spomin na izkrcanje?
Čutil sem dim v žilah in pljučih.
A njegovega okusa v tistem hipu nisem
znal opisati. Čutil sem gomazenje pod kožo,
v laseh in v kosteh. Čutil sem,
kako so se instrumenti za pogajanje z
resničnostjo sneli s tečaja, kot da vzmetnica
potuje nad močnim magnetnim poljem.
Ali pa kot bi zunaj, na ulici, navade
v hipu spremenile vsebino in imena
in bi se pogled obrnil v smer pozabljenega
večera, ko so bile obleke vsako leto pretesne
in je zrak dišal po jeseni, premogu in tobaku.
Čutil sem, kako se tla zibajo, kot bi ležal
na vodi in lomijo, kot se lomi led od ledu
in me nesejo nekam v preteklost.
Proti pepelu vsega, kar sem ljubil
in kar me je zapustilo. V mislih in
v telesu sem čutil, kako je izdajalsko
srce našlo svojo pot do kože in še naprej,
ven. V čas, za katerega sem hotel,
da bi bil obnovljen do čisto zadnje sence,
zadnjega vonja, zadnje minute. In čutil sem,
kako so se neke davne podobe iz visokega
poletja – gola ženska telesa lebdeča na vodi
in moj pogled, ki se jih dotika – odlomile
od nesmrtnosti in se nenadoma znašle tu.
Pred mano. Pod mojimi prsti. Pred mojimi
očmi. Meni na razpolago. V tisti sobi,
na tisti vzmetnici, ki je plavala v rdeči
svetlobi in na robovih gorela z zlatim
plamenom, so se vrata v čas, odpirala
in zapirala, da bi se, ko so se pljuča prenehala
polniti z dimom, za vselej zapahnila.
Ko sem stopil nazaj na ulico, je Kitajce
z dolgimi kitami po licih umivala mesečina.
Sonce, ki po spominu obnavlja svojo pot
nad gozdovi, morji in rekami, se je preselilo
v druge kraje. Le veter, ki se je, kot bi se
odluščil od Knjige sijočih let, iztrgal iz
zamračene ulične svetlobe, je ostal isti
in se je pripravljal, da bo vsak hip
molče izdihnil na moji koži. Zagotovo sem bil
v Šanghaju. Ladja, s katero sem priplul,
se je imenovala Trbovlje. Bila je noč.
Insekti niso bili več tako nadležni
kot podnevi. Dvignili so se više.
Proti medlim lučem obcestne razsvetljave.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Uroš Zupan – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
