/ 

Tradicionalizem in fašizem

    

Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

   

Naš čas skorajda več ne razlikuje med tradicionalizmom in fašizmom. Zagovarjati tradicijo za levico pomeni toliko kot biti fašist. Vendar so za to zablodo bolj kot levičarji odgovorni sami desničarji. Naj najprej pojasnim pojmovno razliko. Duh tradicionalizma povezujem z miselno šolo, ki so jo v 20. stoletju razvijali misleci, kot so denimo Rene Guenon, Ananda Coomaraswamy, Julius Evola, v našem pa Sayyed Hossein Nasr. Tradicionalisti verjamejo v obstoj izvorne modrosti, ki se je v zgodovini udejanjala skozi različne velike svetovne tradicije: hinduizem, judaizem, krščanstvo, islam. Med njimi opažajo bistvene sorodnosti, ki jih želijo jasno opredeliti in iz njih izpeljevati univerzalno metafizično mišljenje. Fašizem je zgodovinsko poseben pojav, ki nastopi prav tako v dvajsetem stoletju. Julius Evola je, denimo, paktiral s fašizmom, ustanovitelj tradicionalistične šole, Guenon, pa mu je, na drugi strani, ostro nasprotoval. Med obema prepričanjema brez skrajnega popreproščanja, značilnega za to dobo, ni mogoče potegniti trdnih vzporednic.

Sam poglavitno razliko med tradicijo in fašizmom vidim v fašističnem neupoštevanju ontološke razlike. Tradicija se nanaša na večno in transcedentno, fašizem na zgodovinsko in imanentno, čeprav se kiti s kičem večnosti, ki je mišljena historicistično. Fašizem je ponesrečen poskus prevajanja tradicije v konkretno zgodovinsko realnost. Več kot ponesrečen; je demonična oblika zlorabe tradicije, fanatična zaslepljenost s svetom oblik, kar je ne glede na različna svetohlinstva največja možna blasfemija. Tradicija razlikuje med esencialnim svetom, Resničnostjo, Absolutom, glede na katerega je pojavni svet relativno resničen. Prvega zaznamuje Eno, drugega pa moštvo oblik. Hudičevska poteza fašizma je, da Eno poskuša stlačiti v predobstoječe pojavne oblike, čeprav so oblike šele odraz Enega. Tradicija sega k samim izvorom civilizacije, zaznamuje jo trajnost, medtem, ko v rokah fašistov dobi značaj naključnosti in krpanke. Teoretska – ali raje psevdoteoretska, takšna, ki je tudi najbolj glasna – levica, po drugi strani, s svojim zgodovinskim redukcionizmom preprosto ne more zanikati obstoja tradicije, sorodnosti tradicionalnih moralnih sistemov in metafizike; dovolj je, če pogleda v svete tekste velikih svetovnih religij. Njen pogost odpor do empirije je preprosto težko dovolj velik, da bi zanikal takšno nazornost, njeni vedno novi sofistični triki, še posebej razvejani v poststrukturalisitčnih šolah, pa so težko toliko spretni. Naj mi pri tem zastopniki dejanske, trde teorije ne zamerijo; konsistentno, jasno in eruditsko teoretsko delo je vredno samo po sebi, ne glede na to, koliko menim, da je glede razlage globoke civilizacijske krize, v kateri se nahajamo, nezadostno.

Njegove postopke in s tem razliko med tradicijo in fašizmom bom poskušal pojasniti z islamske perspektive, saj je islamska tradicija tista, ki jo najbolj poznam. Pri tem pa seveda ne morem zanikati vplivov krščanstva ali hinduizma na moje razumevanje tradicije. Kljub nepresegljivim dogmatičnim razlikam (ki jih želi new age nerazumno presegati) med omenjenimi tradicijami obstajajo globoke sorodnosti, ki se lahko ob posvečenem pristopu medsebojno produktivno prepoznavajo. To ni zgolj ekscentričnost mojega prepričanja, temveč je vpisano v same korenine islama, kar ne bi bilo težko dokazati. Vendar bi bilo zastranitev glede na zadano temo.

Levica fašizem in tradicionalizem pogosto enači pri njunem razumevanju vprašanja spola. Ni mogoče zanikati, da tradicija prisega na esencialno različnost moškega in ženskega spola ter da je ta binom neločljivo vtkan v njeno metafiziko – a potrebno je razlikovati med metafizičnimi in pojavnimi zakoni. Med duhom in biologijo. Ibn Arabi zgodbo o stvarjenosti Eve iz Adamovega rebra razume kot prikaz ontološkega sledenja ženskega iz moškega, ki se odraža predvsem v odnosu med obema; moški si ženske želi kot izgubljenega dela sebe, ženska pa si moškega želi kot svojo domovino. Sam Bog je neantropomorfno in brezspolno bitje. V islamu ima devetindevetdeset imen, ki označujejo njegove atribute, med katerimi nekatere stereotipno pripisujemo moškim, druge ženskim lastnostim. Denimo: Ar-Rahmaan (Popolnoma Milostni), Al-Muhye (Podeljevalec Življenja), Al-Waliiy (Zaščitnik), Al-Qawiyy (Vsemočni).

To še ne pomeni, da se metafizični spol neposredno prevaja v biološkega. Če bi materialna resničnost popolnoma ustrezala duhovni, absolutni resničnosti, med njima seveda ne bi bilo razlike in sam Absolut bi izgubil svoj smisel. Fašisti, ki transseksualce želijo izničiti kot motnjo v redu stvarstva, so v tem oziru blasfemični, saj želijo izenačiti Stvarjeno s Stvarnikom, izničiti razliko, ki obstaja po volji in nujnosti Stvarnika, saj ga brez razlike ne bi mogli prepoznavati (o suverenosti Božje volje glede obstoja transspolnih ljudi ter dvojice moško in žensko govori tudi Koran, 42:49-50). Metafizična razlika med spoloma ne implicira razlike v intelektu in drugih duševnih sposobnostih. Ne zapoveduje spolno strogo ločenih poklicov. Prerok Mohamed je opravljal gospodinjska opravila. Ženske so se ob njem borile v bitki. Pojem patriarhata je antropološki pojem in se ne more nanašati na nadčloveško realnost. S tem ne trdim, da so družbene vede ali trda znanost v zablodi, temveč, da so pogosto trivialni. Ali z besedami Wittgensteina, ki ni bil samo velik intelektualec, temveč tudi velik modrec: občutek imamo, da se tudi v primeru, ko bi rešili vsa znanstvena vprašanja, vprašanj življenja ne bi niti dotaknili. Nasproti sekularni znanosti stoji scientia sacra. Znanstvene metode se ukvarjajo s pojavnim in relativno resničnim svetom, ki ga od popolnoma resničnega ločuje tančica, hijab (soroden pomen ima v hinduizmu pojem maye). Hijab kot naglavna ruta ali kodeks obnašanja in oblačenja za moške (da, tudi to obstaja!) je fizična manifestacija višje resničnosti. Ker je fizični svet samo delno resničen, pa je tudi simbol popolnoma resničnega. Materija je simbolna in ne temeljna. Islamisitčna in postfašistična obsedenost z ženskimi pokrivali je s tega vidika komična.

Privlačnost med žensko in moškim je temeljna zakonitost višje resničnosti. Poroka je dejanje, ki oba spolna principa poveže na način, ki ustreza višjemu zakonu. V sodobni družbi prevladujeta dve obliki odnosov; promiskuitetnost, ki v svoji mimobežnosti globino povezave zanika, in romantična ljubezen, pri kateri zaljubljenca eden drugega zamenjata za Absolut. V metafizičnem smislu poroka ni nič drugega kot pokoritveno privzetje oblike, v kateri se privlačnost med partnerjema uresnični na najbolj sublimen način. Ne gre za seksualno kosnservativnost; gre za poveličenje seksualnosti v ustrezni totalnosti odnosa. Pornografija je banalnost, dolgčas. „Eksperimentiranje” morda res širi obzorja, vendar, kot pravi Hossein Nasri, le na horizontalni ravni, prav nič pa ne prispeva k vertikalnemu prodoru. Kot tak je seveda trik, prispevek k iluziji. Kamasutre si niso izmislili hipiji dvajsetega stoletja. To, da se zakoni v številnih primerih kažejo kot dolgočasni, prav nič ne zmanjšuje metafizičnega značaja samega Zakona. Pojavov višje resničnosti ne moremo soditi po nižji. Prav tako številnih družinskih polomov znotraj tradicionalnih družin, iz katerih pogosto izhaja protikrščanski sentiment otrok, ne moremo imeti za merilo pri presojanju same Družine. Jezus je rekel: mnogi so poklicani, malo je izvoljenih. Resničnih vernikov ne moremo soditi po dvoličnežih, prav tako kot tradicije ne moremo soditi po fašisith. Zablode in zlo, kot ravno tako ugotavlja Nasri, so nujen pojav tega relativno resničnega sveta, saj le s tem odražajo čistost Absoluta. S tem pa je tudi samo zlo relativno resnično. To morda zveni cinično, toda le z nižje perspektive. Blaženost svetnikov, ki so utrpeli najhujše oblike zla, jo postavljajo na laž. Bela Hamvas pa je nekoč zapisal: tako kot je Cerkev parazitirala na svetnikih, scientizem parazitira na znanosti.

Tradicija zapoveduje ljubezen do staršev. Številni ji ugovarjajo tudi v tem pogledu. Očeti in matere včasih – sploh v okviru civilizacijske izgube orientacije v tradicionalnih formah kot je družina – psihično poškodujejo otroke, z njimi manipulirajo in jih slabo uvajajo v odraslo življenje. Sovraštvo do staršev je v nekaterih primerih osvobajajoče, pravijo. Napaka. Psihološki jaz je glede na tradicijo iluzoričen, nižja plast človekove osebe. Z njim se ukvarjata psihologija ali psihoanaliza, vendar so njuna spoznanja z vidika višjega, nepsihološkega jaza, z nedoumljivo globokimi stopnjami človeškega duha, precej dolgočasna. Osvobajanje psihološkega jaza včasih ni nič drugega kot nasedanje njegovemu triku, poglabljanje iluzije. Ki pa ne bi bilo mogoče brez staršev, zaradi katerih tu sploh bivamo. Spoštovanje staršev ne glede na morebitno škodo, ki jih ti nanesejo otrokom, pomeni nepokoritev psihološkim iluzijam in priklonitev lastnemu obstoju. Vendar je, kot smo omenili, vedno širše kvarjenje odnosov med starši in otroki, ki se odraža v freudovski podobi duševnosti, že v izhodišču zgodovinski pojav, ki ga je treba preučiti glede na duhovno zgodovino.

Fašisti zagovarjajo etnično čistost v imenu vrednosti razlik med ljudmi. Koran smisel obstoja razlik v jezikih in barvah kože med ljudmi pripisuje možnosti medsebojnega spoznavanja. Da smo eno ne bi mogli spoznati brez razlik. Razlika tradicije in razlika (klero)fašizma sta popolnoma različni: prva je pot k univerzalnosti, druga je pot h genocidu. Zagovarjanje postvarele nacionalne države, abstraktnih meja ter rasnega, verskega ali nacionalnega ekskluzivizma je pot izbrisa Drugega. Zagovarjanje razlike kot izhodišča za dialog in vzpon k skupnemu je afirmiranje Drugega. Tradicija zagovarja obstoj razlik, nasprotuje njihovemu brisanju, vendar v imenu človeštva kot celote.

Klerofašizem zanika veljavnost sekularne države. Če je sekularna država tista, ki je neodvisna od kateregakoli klera religije, ločenost religije od dnevne politike, kar omogoča svobodno in enakopravno prakticiranje vseh religij in tudi izbiro neverstva, potem je tisto, za kar bi se moral zavzemati vsak avtentičen vernik. Kajti vsak resničen vernik se zaveda, da je vera dejanje prostovoljne prepustitve Absolutu. Nikoli in nikdar ne more biti prisiljena, saj nihče nima dostopa do tistega najintimnejšega v nas, ki se odloča glede Prvega in Zadnjega. Vsaka vera, ki je vsiljena od zgoraj, je lažna vera. Resnična vera se lahko porodi le v posebni in neodtujljivi intimi posameznika. Ne le, da nihče ne more nikogar vanjo prisiliti, tudi sam nikogar brez posredovanja Absoluta ne more vanjo prepričati z besedo. Gre za pakt med posameznikom in Absolutom, ki se brez želje slednjega ne more zgoditi.

Kot sem omenil že na začetku, je s kršenjem vseh teh tradicionalnih modrosti v imenu njih samih fašizem v očeh levice očrnil tradicijo samo in jo izenačil z njim. Vendar to površnega razumevanja levice še ne opravičuje, čeprav ga pojasnjuje. Kljub temu, da levičarji pogosto instinktivno moralno prekašajo desničarske hipokrite, pa po tradicionalističnem prepričanju oboji tavajo v pojavnem svetu, rečeno s Platonom, v svetu senc; tudi po sufizmu je to svet senc, ki jih omogoča sonce, Absolut, popolnoma resnično. Njihovi brutalni spopadi so posledica tega, da se vsak na svojem terenu soočanju z lastno nemočjo pri dostopanju do čiste resnice; v gibanju po trivialnostih, filozofijah, na katere vpliva dnevna politika, ne pa zavezanost večnemu. Strah, ki ga čutijo drug do drugega, je pogosto krinka za strah, ki ga čutijo do lastne nemoči, svojega občutka neuresničenosti. To pa v skladu z zapisanim nobenemu sledilcu tradicije ne daje pravice, da zanika človečnost levičarjev in jih napadalno prepričuje v kaj drugega; ne le, da to tega nima pravice, to bi bilo tudi povsem nesmiselno in bi v skladu z dosedajšnjim potekom vzbujalo še večji odpor. Dolžnost pa ima redno kritizirati fašistične zlorabe tradicije. Fašizem je podvrženost demonskemu, odsotnost duhovne posvečenosti, manko Milosti. Je zlo. Vendar se zla kot delno resničnega ni treba absolutno bati. Zlo je pomanjkanje okusa za gibanje v tem svetu simbolov in kot tako vedno banalno. Kdor je prepričan, da je resnično razumel izvore zla, ni nagnjen k histeričnemu (beseda je rabljena v spolno nevtralnem pomenu) boju proti njemu v njegovih površinskih pojavih. Želi ga napasti pri samem izvoru.

Ali je slednik tradicije lahko socialist? Če je socializem projekt enake porazdelitve bogastva, prizadevanja za splošno dostopnost osnovnih življenjskih virov in enakih možnosti za preživetje, tudi v spregi s političnoekonomsko teorijo, potem je seveda lahko socialist – še več, to tudi mora biti. Če je socializem prepričanje v to, da ustrezna materialna oskrba zadovoljuje duševne potrebe ljudi, ki so obenem tudi vrhovne potrebe, potem ne more biti; kajti materialno in duševno sta zanj na nižji stopnji in manj resnična kot duhovno iz katerega moramo izhajati. Ruski krščanski filozof Nikolaj Berdjajev je sintezo našel v personalisitčnem socializmu, takšnem, ki izvira iz globine osebe. Vendar so v primerjavi s tradicijo moderne kategorije, ki so nastajale skupaj s krčenjem prostora svetega in so zajete v izrazih kot so konservativizem, liberalizem in socializem vendarle manj pomembne.

Tradicionalisitčna prepričanja seveda niso zgolj teoretična, temveč tudi praktična in ponotranjiti jih ni mogoče brez tradicionalnih praks, različnih oblik askeze ter predvsem Milosti. V koncepte tradicije se nisem poglobil, temveč sem jih v skladu s potrebami teksta zgolj površno predstavil. Zato od tega kratkega spisa ni mogoče pričakovati posebne prepričevalne moči v korist tradicionalizma. Upati pa smem, da je ponudil nekaj prepričljivih argumentov za razlikovanje med njim in fašizmom. S slednjim seveda označujem tudi današnje rastoče pojave, ki jih povezujemo z besedno zvezo radikalna desnica.

       

       

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Muanis Sinanović
O avtorju
Muanis Sinanović (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.