/ 

Prepričljivo slikanje sanj in drobnih zagonetnosti

Uroš Zupan – Tonja Jelen – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Uroš Zupan, Sanjska knjiga, Ljubljana, Cankarjeva založba, 2020.

    

Uroš Zupan (roj. 1963), pesnik, prevajalec in esejist, je v novi pesniški zbirki Sanjska knjiga presenetil s humorjem, ironijo in opisovanjem najrazličnejših pripetljajev, ki se dogajajo lirskemu subjektu. A to bolj ali manj v sanjah. Lahko rečem, da so to pesmi, ki s svojo intenziteto doživljanja najbolj presenetijo v prvem delu zbirke, se v drugem delu razporedijo v natančno ter umerjeno opisovanje podob in občutenj, v zadnjem delu pa gre za poetične, po formi že skoraj esejske razmisleke, v katerih sta najbolj izrazita vzdušje in razlaga tako imenovane majhne prevare uma.

Obravnavana zbirka je razdeljena na tri dele, in sicer na istoimenski naslov Sanjsko knjigo, Odo za avstralsko ovčarko in Da se ne pozabi. V sami strukturi in formi spominja predvsem na zadnji dve, in to sta S prsti premikamo topel zrak in Avtomobilski bluz. Pa vendar je v primerjavi z zadnjima omenjenima veliko bolj suverena in izčiščena tudi v samih izpeljavah posameznih pesmi.

Že prej omenjene sanje so zelo priljubljena tema pesniških zbirk, in sicer tako v slovenskem kot tujem leposlovju (npr. John Berryman; Sanjske pesmi). O tem priča tudi bera slovenskih pesniških zbirk v zadnjih letih, denimo o popotovanjih po sanjskih svetovih pišeta tudi Tibor Hrs Pandur in Brane Mozetič, pred leti je o razlagi sanj pisal Andrej Medved. Uroš Zupan (ki je o sanjah sicer že tudi pisal) je zdaj, torej v razdelku Sanjska knjiga, svoje sanjske svetove nanizal v dvanajst oštevilčenih pesmi. Skozi ves cikel smo priča različnim opisovanjem scen in doživljajev lirskega subjekta. Eno od pesmi, in sicer prvo, je najti tudi v eni od prejšnjih Zupanovih zbirk. Čeprav se poezija začne z nizanjem različnih referenc in s spomini na otroštvo – ti drobni spominski pripetljaji dogajanja lirskega subjekta znajo biti vedno znova osupljivi – se pesmi stopnjujejo in tudi problematizirajo določene situacije. Kako se znajti sredi odra kot povabljeni pesnik brez besedila ter kako umestiti in razvrstiti posamezne literarne ustvarjalke/-ce, raziskovalce/-ke, kritike/-čarke v celotno hierarhijo celotnega literarnega sistema, sta ena od ključnih, a navsezadnje tudi zabavnih premislekov v obravnavanem ciklu. Zanimiva je tudi duhamorna bližina pesnika (v sanjah) z vrhom slovenske politike. Temu pa so tudi namenjeni sanjski svetovi v pesmi, v katerih je vzdušje v sanjah preplasteno in prepleteno z različnimi subjekti (realnimi in imaginarnimi), saj prav ti pogosto vplivajo na atmosfero posameznih pesmi. Za primer podajam del iz pesmi Sanjska knjiga V: »… Hladen asfalt / na pločnikih se je še bolj ohladil. Postajal / strnjena in ravna zimska pokrajina. Naša / resnična telesa so bila doma, a s pomožnimi / smo že razmikali zastore dima in s prsti brali / pogovore plitvih lužic, ki so hlapele z masivnega / šanka.«

V razdelku Oda za avstralsko ovčarko se avtor začne nekoliko utapljati v samih tonih oziroma melanholiji, pa vendar se skozi ta del spoprijema tudi z enem od najtežjih vprašanj oziroma temo, ki načenja življenja, in to je smrt. Smrti se loteva tako z vidika izgube kot zavedanja minljivosti, ki pa ju spretno ubesedi – pri čemer je spet v ospredju občuteno vzdušje – v opisovanju odtekanja, spreminjanja in kroženja, ki so prikazani z motivi iz narave: »Čez dan se poletje oklepa svoje sence, / odpadlo listje poplesuje, / zastaja in odlaga težo / na moker, hladen tlak.« Prav združevanje valovanja lahkotnosti in teže skozi zbirko daje nov vpogled v Zupanovo poezijo.

Pesmi, v katerih ima pomembno vlogo – kot je že razvidno iz samega poimenovanja razdelka in tudi naslovnice knjige – ovčarka, pa torej spet prikažejo te »nežne« pripetljaje in občutenja, ki Zupanu niso tuji. Gre za posebno blagost, ki jo pesnik upesnjuje in opisuje; to je navsezadnje tudi realnost oziroma življenje, ki pesnika obdaja. Z njo se brezkompromisno sooča in navsezadnje avtorju pomeni več kot poezija sama.

Razdelek Da se ne pozabi ima skupaj z naslovi datirane nastanke pesmi (ti so navedeni v oklepajih), kar pa ni čudno, saj je pretežno čas skupni kazalnik pesmi. Po sami intenziteti je v primerjavi s preostalimi pesmimi v zbirki manjši, a zastavlja zanimive razmisleke o melanholiji, spominih in nostalgiji, vsem pa je skupna posebno umerjena subtilnost. Za primer navajam kitico iz pesmi Sinov rojstni dan (29. oktober 2019): »Čudno je biti suženj datumov, ciklonov, koledarja. / Z vsakim prištetim letom se ta sužnost le poglablja. / In vedno, ko severnik zaveje po alejah, / napnem ušesa, kakor da zaslišal bom – korake rablja.« In tako je prevara uma, četudi majhna, vseeno nujna za subjekt, da je avtorjevo kritično opazovanje sveta okoli njega lažje.

Uroš Zupan je v Sanjski knjigi, ki je bila nominirana tako za Jenkovo kot Veronikino nagrado, dokazal, da je lahko njegov pogled na svet spet ironičen, a tokrat z drugačnim podtonom. Prezreti ne gre tudi kritike do vladajočih ljudi, stanja, v katerem živimo, in odgovornosti, ki jo ima kot avtor (pa četudi v sanjah) do samega občinstva, ki ga posluša. Sanjski svetovi so v poeziji Uroša Zupana upesnjeni zabavno in ironično, z resnim pogledom na življenje temnečega plamena, če parafraziram avtorja. Prav presenetljivo pa je tudi, kako avtor problematizira sebe kot pesnika, različne eskapizme, ki nam pomagajo prebroditi vsakdan, četudi so mali psihološki triki, in obdobje, v katerem živi.

   

  

Uroš Zupan: Da se ne pozabi II. (28. oktober 2019)

  

V zraku: še zadnji sijoč val toplote.
Pod podplati prašen, vijugast kolovoz.
Včasih me psica prehiteva, včasih zaostaja,
včasih je tiha, včasih laja na vsako čapljo, gos.

Čez dan se poletje oklepa svoje sence,
a nima več veselja ne žara ne moči.
Jesen mu s hrapavim jezikom liže kožo.
Iz misli sili v hojo in dlani.

Zvečer se svetloba z oken plaho lušči v mrak.
Ulice so prazne. Odpadlo listje poplesuje,
zastaja in odlaga težo na moker, hladen tlak.
Iz zvočnikov se v sobo plazi ženski glas.
V klobčič zvita psica mi drema pri nogah.
Za talca naju jemlje počasni, lenobni čas.

  

  

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

Uroš Zupan – Tonja Jelen – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.