Tom Veber – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Tom Veber (r. 1995) je s pesniško zbirko Točka preloma pustil nekoliko dvomljiv vtis. Pesmi bi se zlahka razvrstilo v dva dela, in sicer med tiste, ki obetajo, in tiste, ki še niso povsem dodelane in so v sami izraznosti in izpeljavi preprosto ali preveč izumetničene ali klišejske.
Zbirka vsebuje po zunanji formi kratke, od enovrstične do štirivrstične pesmi, tako tudi daljše, in sicer eno- ali večkitične. Še najbolje zaživijo krajše pesmi, ki so kot miselni utrinki lirskega subjekta, zgodi pa se, da v določenih pesmih lahko začutimo preveč moraliziranja ali površinskega opažanja. Zlasti se to zgodi pri daljših pesmih. Taki sta npr. pesmi Umetniki in Irski fantje, ki kljub notranjemu naboju kritike izpadeta preveč vsakdanje in posplošeno, v določenih verzih že skorajda preveč pristransko oziroma žaljivo; navsezadnje se tukaj ideja o marginalizirani družbi nekoliko sfiži.
Lirski subjekt je v prvi meri iskalec sredi množice, ki se ji dobrika, prikimava, v kateri želi biti najlepši, uspešen in najboljši, v resnici pa je skorajda nemočen in osamljen, tudi takrat ko je Oportunist, kot pravi ena izmed pesmi. Kot kak ameriški psiho sredi Poštne, kot je omenjena v verzu, ali kar odra, na katerem se prikazuje. Čeprav pesmi neposredno namigujejo na gejevsko tematiko in da je torej zbirka v svoji ideji angažirana, pa se zgodi, da je ta pesniški jaz zadovoljen zgolj s sabo in z ničimer drugim.
Čeprav avtor govori, nagovarja o tem, kakšna naj bo dobra pesem, kako jo naj bralec, bralka napišeta, pa se zgodi, da do preveč že videnega prihaja sam. Taka je npr. v celoti pesem Mehkoba, ki tako v metaforičnosti in želji romantičnega subjekta ne pove ničesar novega. Pesniška zbirka je po citatnosti podobna zbirki Oder za gluhe, pesnice Maje Miloševič; npr. citirana pesem o lepem, novorojenem otroku Esada Babačića. Prav tako določene pesmi spominjajo na nekoliko predelane misli oziroma rečenice: »Na koncu sveta spoznaš / da si šele na začetku / in da se iskanje / nikoli zares ne konča.« Avtor, ki je pogosto tudi neusmiljeno ironičen, bi lahko ironijo bolje predelal, premislil, da bi ta izraznost bila vseeno bolj prefinjena, saj sta npr. pesem: »Kadar se počutim / še posebej osamljenega / pričakam prijatelja na stranišču / danes je prave oblike in trdote.« in Solata: »Tvoja poezija me spominja / na ovenelo solato / zavreči moraš tri četrtine / da prideš do sladke sredice,« preveč na prvo žogo. Zanimiv pesniški postopek so sestavljanke iz pesmi Kosovela in Robija Simoniška, saj postavijo drugačno idejo.
Pesniški prvenec Toma Vebra (r. 1995) Točka preloma je zbirka, v kateri se najdejo povsem navdušujoči verzi, a jim umanjka dodelanosti in premišljenosti, saj se avtor kljub določenim neposrednim izrekom o tem, kakšna naj bo poezija, tega ne izpolni in se zaplete sam. Določene pesmi vseeno kažejo na potencial: »Majhne konstante časovnosti trkajo ob zatišje mojega uma.«, saj pogosto vsebujejo verze, ki imajo izdelano podobo in svojevrstno pretočnost z zanimivimi zaključki.
Nekega dne bom zrel
kot sočna breskev,
ki se ti razlije čez lice.
Moja koža bo voljna kot oljka
in misli urejene.
Nekega dne bom zrel,
nosil bom brke,
lase bom imel počesane na prečo.
Bral bom časopise
o vseh preresnih problemih sveta,
pil bom črno kavo
in kadil rdeče Marlboro cigarete.
Nekega dne bom zrel
in bom imel otroke,
z možem jih bova poimenovala
po kakšnem eksotičnem sadju.
Prirejala bova piknike
in vrtne zabave
kjer bomo na žaru pekli
bučke in kozji sir.
Nekega dne bom zrel,
nebo bo jasno
in življenje mirno.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Tom Veber – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
