/ 

Poezija Svetlane Makarovič skozi luč feminizma in moč narave ter povezanost med njima

   

Takle samoten večer. / Niti ne posebno otožen. (Noč bo)

   

Poezija Svetlane Makarovič je očarljiva. Tako v šansonih kot posameznih pesniških zbirkah. Ideja poezije Svetlane Makarovič prerašča v univerzalno sporočilo osamljenosti, a samosti, ki ni nujno vedno slaba in je nadvse osvobojoča. Navsezdanje se njen lirski subjekt vedno raje umika ljudem in izšteva ter ograjuje samo sebe. Prispodoba temačnosti in trpljenja je skozi verze ubesedena na melodičen način, s pretanjenim občutkom za sočloveka in naravo ter je kljub prikazovanju grenkobe preprosto lepa in spevna. Nikoli ni zaslutiti samopomilovanja lirskega subjekta, temveč ravno distanciran pristop, mestoma ironičen, in izdelanost pesmi dosežeta poseben učinek. Samosvoj, na trenutke stopnjevan do bridke bolečine in predvsem brezčasen.

Prva zbirka Somrak z uvodno pesmijo Dan napoveduje motive, ki se skozi zbirke znajdejo v veliko bolj temačnih prispodobah. Gozd z drevesi, potok s kapljicami, mlade lisice, srnjaki in sonce kmalu zaledenijo in zamrejo, čeprav jim lirski subjekt na samem začetku odpira okna na stežaj in se predaja lepoti narave: »Široko je odprto oko dneva. / Moja radost odseva v njem.«

A ravno človek, ki kot kontrapunkt uničuje sočloveka in naravo, v celotnem pesničinem opusu povzroči, da lirski subjekt vse bolj postaja opazovalka, ki prehaja v pohajkovalko skozi ostro zimo, proti gori, edini pravi sosedi, kamor ne želi nikogar. Ta ogroženost je upravičena – ljudje se sicer znajo radostiti in utapljati v lastnem zadovoljstvu, pri tem pa je varnost samega sebe na prvem mestu – k sebi ne bodo povabili nikogar, prav zato pa bodo poskrbeli, da bo te nevarnosti slehernika vedno manj. In uničevanje narave, živali, ubijanje (svetega) jelena je v pesmih Svetlane Makarovič daleč pred časom angažirane literature o naravi. Podoba temnih letnih časov, upodabljanje sivine v naravi, negativnost črnega semena, ki zasaja nemir in smrt, zelišča, ki zastrupljajo življenja, pobijanje zaroda lisic in volčičev je stvarna in jasna – narava namreč jemlje, prav tako jemlje človek. Atmosfera, ki je pričarana, pa ne odvzema lepote in moči, ki jo nosi narava. Ta širina, ki jo podaja Svetlana Makarovič, je namreč kot prostrano polje sredi zime, na katerega lahko dodajamo številne interpretacije. Pesmi bi po toposu lahko umestila sredi krajine, za katero se zdi, da vse poteka mirno, a kaj ko skriva toliko zgodb – zamolčanih in zatajevanih. O ženskah, moških in nerojenih ali pankrstkih otrocih. O tistem, o čemer pripovedujejo babice kot o davnem. A še zmeraj prisotnem in dih jemajočem. Da, Štrekljeva zgodovina je vplivala na razvoj avtorice, a današnje okolje še vedno prinaša takšne zgodbe. In ne samo to – jih tudi živi.

V poeziji S. Makarovič se vseskozi prepletata meni najbližji temi, to sta feminizem in narava, če sem natančnejša, sama podoba narave. Izpostavljanje ženske problematike, ki jo v poeziji S. Makarovič najdemo predvsem v aktualizaciji in motivih, vzetih iz slovanskega ljudskega slovstva, lahko prestavimo v prav vsak čas zgodovine. Tu so upornice, ki ne zmorejo trpljenja in tihega požiranja solz. To so coprnice, žalik žene, sojenice, desetnice, mlinarjeva pobegla žena, neme bele neveste, vešče, matere z mrtvimi otroki tako v človeški kot živalski podobi samic. Ujetost in zatajevanost žensk pesnica ubesedi na trpek način. Psihično in fizično nemoč. Smrt ali polomljene roke. Ali preprosto odpoved človeku. Ženski. Desetnica bo tako za zmeraj odslovljena in tuja. Ker je deseta, ker se ji je odrekla družina, ker so ji tako zavdale sojenice ob rojstvu. Prav nič lepega; a kaj ko se vse vrne. Mlinarjeva nezvesta žena se oglaša, žalik žena bo zavdala smrt, desetnica bo zmeraj ostala kot opomin. Ta neznanska moč, ki jo ima ženska-lirski subjekt, meji na blaznost, na noro zahtevo. Svetlana Makarovič nam je dala našo, svojo Ofelijo, utopljeno mlinarjevo ženo v vodici, s črnimi lasmi, ki se zapletajo in vijejo in spominjajo na katero izmed ljubkih junakinj anim. Ta ženska, ki torej ni ne žena in ne dekle, kot pravi v svojih pesmih pesnica, goji do ljudi ambivalenten odnos. Na eni strani brusi kremplje kot mačka in želi maščevanja, na drugi ljubi samoto, saj je to edina pot do svobode. In tihe sreče, brez posebnega patosa in otožnosti. A kaj ko so nekateri lirski subjekti žensk ujeti zaradi lastne samovolje, saj so zakovice odklenjene in preprosto ne more uiti. In ostaja. Zato nastaneta mraz, kamnito poletje in zima, kot govorijo zadnje zbirke.

V poeziji Svetlane Makarovič je pogosta povezava ženske in narave. Ženska je kot lirski subjekt tako kot pehtra, žalik žena, ki je kot alternativka za družbo, ki je noče oziroma se ji odpove sama in okoli sebe zaseje pelin. Tako ima samo ženska moč, da goji zelišča, vari najrazličnejše zvarke iz bogatega rastlinstva in gob. Za maščevanje, za odštevanje in preštevanje. Rastine tako prinašajo nekaj drugega – zaskrbljenost in zlo. Motiv najrazličnejših zeli, zelišč se v zbirkah pojavlja pogosto. Že Pelin žena, Volčje jagode in Zeliščarka vsebujejo torej zeli, strup. Pojavljajo se še druge zelne rastline, ki na svojevrsten, grenkosladek način ubesedujejo tesnobo, samost, zlo, kazen in napovedovanje smrti. Zelo pogosto se pojavlja pelin, zlasti pri žalik ženi pelin ženi in desetnici. Pelin je grenak in prav takšno življenje je zadano desetnici, a žalik žena je tista, ki to zel kuha in jo vari. Za mlinarja, za vso njegovo zlobo in brezsrčnost, da mu povrne za vse trpljenje in smrt žene zaradi njene nezvestobe. Ravno ta preroškost, ki se pojavlja v zbirki Volčje jagode, je prispodoba za sicer današnji manifest dajdam sveta. Ta pelin, v pravih odmerkih in vrstah sicer zelo uporabna in zdravilna rastlina, pa ni nasajen v kot ograjenega vrta, nedosegljiv otrokom, temveč je posajen čez cela polja. Tudi pred hišo. Posadi ga življenje, posadi si ga sama. Na vrtu, in ko se ta razraste, lirski subjekt ne vidi več ničesar. Le še svojo bolečino in sebe: »Okrog mene vrt pelina / in kamnita bolečina.« A ženska in narava sta skupaj. Kot simbioza. V kaznovanju ljudi za umrlim zarodom, v opozarjanju lepega jelena, ki ga bodo ubili. In ta pesem diši po erotiki in tanatosu hkrati. Sredi najlepših robidovih oči, sredi najlepšega vonja gozda in lirskega subjekta. In posebnega občutka in tona v pesmi Lov II.

Pa vednar poezija Svetlane Makarovič ni samo postavljena v naravo, v usodo ženske, človeštva. V tem mrazu je pesem, ki je postavljena v mesto. Puhteči dimniki tovarn in toplarne prav tako uničujejo prvinskost. Ekosistema. Sočloveka. Družbe. Ta svojevrstna kritična drža se kaže tudi v sarkastičnem odporu do finih dam, morebiti odetih v krznene plašče, v ljudeh, ki se radi utapljajo v priliznjenosti, hinavščini in lastnem zadovoljstvu. Tukaj pridem na presečišče – šansoni in pesmi neposredno grajajo človeško zlo in se borijo za zapuščene. Tako je popevka Rojstni dan, ki je ganljiva, a tiho opominjajoča, kot zaokrožitev ideje o posamezniku, ki je lahko med drugim že zdavnaj pozabljen, bolan ali dementen. Sicer so določeni verzi v tej žalostni tesnobi skupnosti po idejni plati blizu Strniši, a je njegova Večerna pravljica prerasla v Noč bo, ki je ljudi preobrazila v kokoši in njihova bivališča v kokošnjake. Prav tako je pesem Večernice nekaj čisto drugega, kot to opevajo povesti. Ravno ta posmeh pa se še posebej izkristalizira v šansonih, ki v kapitalistični dajdamski družbi zvenijo kot prerez marsikaterega mesta ali urada.

Poezija Svetlane Makarovič je tako prikaz številnih bolečin, ki si jih zadajamo sami, in dovolimo, da nam to zavdajo tudi drugi. A ravno moč sredi kresne noči in spoznanje sredi največje bolečine ustvarjta življenje in osupljiv pesničen opus, ki s klenim, jasnim sporočilom govori preprosto o nas samih. O naših tihih zadovoljstvih, izgubah in spoznanju, ki ga ni nikoli konec. Pri tem pa ne gre ravno za otožnost. Temveč lepoto tako v naravi, sredi lesketajoče praproti, ali v jutru sredi majhnega bara, kjer te v kotu opazuje le bifejska rastilna. Tako uvodni verz sicer spominja na znamenito Quasimodovo pesem, a je dosti bolj pomirjajoč. In optimističen.

    

    

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

 

  

           

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).