Tonja Jelen – Slovenski dnevi knjige v Mariboru – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Letošnji 23. Dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga so bili zaradi koronavirusa razdeljeni na dva dela. Redno aprilsko dogajanje se je letos spremenilo v predfestivalski program, ki je potekal v obliki videosrečevanj in videopredvajanj, tradicionalni sejem pa je bil prestavljen na »domači kavč«. A krovni organizator, to je Mladinski kulturni center Maribor, je s programsko koordinatorico Petro Kolmančič in neumorno delovno skupino vseeno izpeljal že prej načrtovane dogodke, ki so zdaj potekali v živo, in sicer med 19. in 24. junijem na več prizoriščih v Mariboru.
Sklepni večer je v sredo, 24. 6. 2020, ponudil tri dogodkeRa, kar lahko razumemo kot povezovalni niti, ki bi ju naj ponujala literatura, in to sta ustvarjalnost in raznolikost. Na Drugi gimnaziji Maribor je potekala predstavitev literarnega zbornika Včasih mi polzi svet med prsti. Mentorica Nina Medved, tudi sama pesnica, slamovka, prevajalka, fotografinja, je skozi vse šolsko leto kljub vsem okoliščinam odgovorno in odlično bdela nad mladimi literatinjami, ki že danes s svojo poezijo opozarjajo nase (dogodek je potekal v sodelovanju II. gimnazije Maribor, projekta RaST in MKC Maribor). V Vetrinjskem dvoru je pesnik, popotnik in zgodovinar Dragan Potočnik predstavil prvi del tetralogije, poimenovan Predstave in podobe o islamu in Orientu – Zgodovinski pregled islamske civilizacije, ki je izšel pri Založbi Pivec. Dogodek so poimenovali Sožitje 2020/3. V Kibli pa so dogodek, uradno poimenovan LGBT-skupinski literarni večer z gostjo Suzano Tratnik in odprtim literarnim mikrofonom, torej namenili skupinskemu literarnemu večeru skupnosti LGBTQ+, v partnerstvu s KID Kiblo in Društvom za sodobno umetnost XO-P.
Literarni večer si je zamislil Tom Veber, eden izmed mlajših pesnikov in ustvarjalcev. Literarni večer je bil razdeljen na tri dele, in sicer literarno branje pesnikov in pesnic skupnosti LGBTQ+, pogovor s pisateljico Suzano Tratnik in odprt literarni mikrofon. Ves literarni dogodek je povezovala Petra Bauman, ki je z nekaterimi pronicljivimi vprašanji še dodatno aktualizirala obdobje, v katerem smo se znašli.
Prvi del je bil namenjen poeziji in pravljici. Pričela ga je Špela Setničar, ki je s svojim glasom in čutno interpretacijo zarisala prav posebno nežnost, ki jo že tako ima njena poezija. Zanimiv je bil uvodni govor Š. Setničar, ki je poskušal opravičiti njeno zapisovanje in branje z digitalnih naprav. Krhkost, ki se je pokazala iz njenih pesmi, je daleč od avtomatiziranega sveta, ki bi naj ogrožal in potujeval mlade. Milan Šelj je spregovoril o razliki med pesniško sceno pri nas in v Londonu in prav tako o razliki v številu izdanih pesniških zbirk pri nas in v Angliji; kljub rezom, ki smo jih deležni v slovenskem kulturnem prostoru, pa smo še lahko zadovoljni, je sklenil misel pred branjem svoje poezije. Šelj pravi, da po svetu hodi brez svinčnika, a rad piše pesmi. Pesmi je bral iz svojih zadnjih dveh zbirk, to sta Slediti neizgovorjenemu (2019) in Gradim gradove (2015), oboje zbirka Lambda, ŠKUC. Iz svojega pesniškega prvenca, tudi že nominiranega za kritiško sito, Roko razje (zbirka Lambda, 2019) je brala Vesna Liponik. Poezija, ki odbira besede, ki odbira težo in jo jasno postavi pred bralca_ko, poslušalca_ko, je zvenela močno in suvereno. Včasih se zgodi, da so pesnice postavljene v okolje, ki je krvavo, grudasto in kruto do vsega živega. A to trpkost zna V. Liponik odlično (tako ironično kot brutalno) preslikati v pesmi. Alenka Spacal je na letošnjih mariborskih dnevih knjige sodelovala trikrat, tokrat je predstavila zgodbico o kravati. Mavrična maškarada je zvenela ljubko, resna vprašanja in meja med tem, kaj je za resne gospode in male deklice, pa se v bistvu stanjša – kravata je navsezadnje odlična igrača (tudi) za pernate živali. Kot zadnji je v prvem delu nastopil pobudnik tega večera, Tom Veber. Branje in slamanje Vebra sta odgovorila na tezo Milana Šelja, ki je rekel, da je v Angliji vedno večji poudarek na performativni, govorni poeziji pri mlajših.
V drugem delu je Petra Bauman izpeljala intervju z letošnjo ožjo nominiranko za nagrado kresnik Suzano Tratnik. Dan po razglasitvi nagrade kresnik se je seveda še vedno govorilo o nominaciji, o samih že skorajda zvezdniških občutkih in kaj nagrada pomeni danes in kaj je nekoč. Nominiran roman Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba, 2019, ponatis 2020) je deloma odraz sanj, zorenja in seveda predvsem dela, ki ga je Suzana Tratnik vnesla vanj. Pogovor se je dotikal predvsem tega romana, a tudi tistega, na kar S. Tratnik opozarja v svojih prejšnjih delih. To so boji znotraj manjšinske skupine, ki so seveda tudi prisotni. Tako ne gre le za podajanje idealnih odnosih, temveč za obrobje, ki nastane tudi znotraj posameznih margin. Petra Bauman je namignila tudi na razmerje med osrednjo in marginalno književnostjo; S. Tratnik je poudarila, da je lezbična, gejevska literatura navsezadnje vedno manjšinska in njihov cilj ni stapljanje v druge oziroma v katerakoli središča, ki jih navsezadnje bolj ali manj ni več. Za sklepno misel bi dodala pisateljičino izjavo na razmere, v katerih smo se znašli zaradi virusa: »Korona je isti dogodek, ne pa izkušnja.«
Tekom večera sta glasbeni nastop izvedli članici dueta De Liri, Zala Kores in Julija Bratec Veleski, ki sta s harfo in glasom s povsem svojimi interpretacijami uspešnic razblinili dvome, da nas lahko že prepričani komadi ne navdušijo v cover-verzijah. K odprtemu literarnemu mikrofonu sta stopila vsestranski Rene Volker, Jan Grabnar, ki se (na srečo) spet literarno udejstvuje, Maja Šnuderl. Zelo plodovito in angažirano delovanje mariborskega gibanja LGBTQ+, poimenovan Maribor skozi rožnata očala, je predstavil Luka Kristić, ki ima ogromno zaslug tudi za lansko prvo izvedbo Parade ponosa v Mariboru.
Sredin dogodek je bil eden izmed tistih, ki se morajo zgoditi, treba pa jih je doživeti. Da ne utonemo kot posameznice_ki ali skupnost oziroma si tega ne dopustimo. Poezija in proza skupnosti LGBTQ+ je izžarevala energijo in moč, da je treba ustvarjati in se boriti za svoje (navsezadnje kakršnekoli) pravice. Tudi literarna dogodka o islamu in mladi poeziji nakazujeta na prav to. Če sklenem in povežem vse tri dogodke zadnjega večera, so 23. Dnevi knjige v Mariboru – Ko te napiše knjiga prikazali sliko raznolikosti, ki je nujna, da lahko živimo in ustvarjamo tako, kot želimo sami.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
