/ 

Mehanizmi časa v več dimenzijah

Sara Špelec: Če, spremna beseda Ana Porenta, Kulturni center Maribor, 2019

      

Pesniški prvenec Če pesnice Sare Špelec je preplet jezikovne izčiščenosti, preigravanja s pravljičnimi liki, ki jih avtorica prikaže povsem izvirno in prvinsko, in z nenehno ironijo lirskega subjekta, ki nas lahko zavaja tudi kot Lolita. Vmes pa se pojavi še tematika časa, ki je nakazana problemsko z več vidikov. Tako čas kot tema nista izrabljena, saj so pesmi dodelane v ideji, slogu in besedišču, ki je včasih sicer povsem vsakdanje, a ne moteče ali plehko, in bralca ves čas držijo v primežu stožca, ki ga srka ali pljuva v različnih koncentričnih valovih.

Pesniška zbirka se začne kot urok. Pojavi se štrigla, rune, torej nekaj motivov, s katerimi bi vsak rad čim prej opravil, kajti njihovi pomeni včasih ne nosijo najboljših predznakov. A že so tukaj nežni spomini in ritmi, ki nas zazibljejo v otroško nostalgijo predrtih žog, dedovega nasmeha in plaščkov, ki so postajali plašči in se začasno ustavili. Te levitve, rasti v kakršni koli obliki pa vseeno zaokrožajo cikli kot sta Že? Še ne. in Še malo. ter pesem Če. To pogojevanje in časovna razsežnost sta v pesmih ves čas zaznavna. Lirski subjekt je kot mirna (slovanska) duša, saj zbirko preveva nežna melanholija. Vmes pa zibanje v čas spominov, pot v odraslost oziroma sedanjost in staranje, če združim nekaj korakov posameznih pesmi. Te postanejo skrita uganka, ki jo je sfinga zastavila Ojdipu. Najbolj poudarjena so vprašanja o tem, kdo je ženska, ali je Rdeča kapica ali Motovilka ali Trnuljčica ali mali princ, princeska v več različicah. Kdaj je samost boljša od zbliževanja, kdaj je pustota razraščenosti lahkotnejša od destruktivnih odnosov, ki prežijo na posameznice. Vendar so pesmi izpisane brez angažmaja, a z jasno pronicljivostjo, doslednostjo in hudomušnostjo. Lirski subjekt je samosvoj, samosvoja. In tista deklica, ki mora bežati, kot pravi Svetlana Makarovič, je tukaj posvarjena kot Rdeča Kapica. Ta človek, sedaj ženska, postaja vse bolj zrela, vse manj naivna in igriva. Preostane ji tudi to, da postaja odrezava, odklonska.

Čas pa je vedno pretočen. Motiv odtekanja časa, ki ga babica s kolovratom zavija in spleta vse do večera, je prisoten v več pesmih, in sicer tudi prek motivov z družinske slike. Pesmi tečejo gladko, ritem je enakomeren, a vmes avtorica lahko z enim samim verzom, mimobežno, nakaže veliko tragedijo družinskega drevesa. Tako je na primer v verzu pesmi Spočetje: »Prababica nas že čaka / s kockami sladkorja, / dedek si sname vrv z vratu, / babica postavi rumeni jugo / pred domačo hiško«, saj z drugim verzom v vsem alinealnem nanašanju verzov mimobežno še pove o tragični dedovi odločitvi. Prav tako je tudi v kratkih pesmih z erotično tematiko, ki se enako navezuje na tematiko časa in se porogljivo nasmiha uzakonjenim pravilom in trendom, ki jih ženski narekuje širša družba: »Tiktakam. / Iz maternice / mi poganjata / mala in velika / kazalca.« Pesem ima širok razpon diskurzov, seveda najprej s feminističnim in družbeno-kritičnim angažmajem, kaj vse tempira mlado žensko, in sicer so to ustaljene norme, predpisi, ki jim naj bi (kot ženska) sledila. In tako ta čas preide v počasno umiranje: »Živim / v smeri urinega kazalca. / Umiram / v vseh smereh.« Ravno ta zasekan ritem nosi v ciklu Še jasno sporočilnost, ki se razrašča in izrisuje v širšo problematiko (današnjega) časa, a so pesmi vendarle izdelane in ne učinkujejo le kot premisleki ali objave na različnih družabnih kanalih. Čas pa avtorica ponazarja tudi z glagoli in posega v biografske zgodbe: »Jesenin tke / Isadorin / šal.«

Velik pomen v pesniški zbirki ima torej jezik, ki je tako lirični kot pogovorni, oba se lahko pojavita tudi v pesmi skupaj (Večer): »lajež / nepotešene kukavice / polzenje sperme / po lunini / ritnici / izliv sonca«. Avtorica se loteva tudi rabe personifikacije in metafore. Tako poosebi puloverje in rute, pohorski griči pa skorajda postanejo ikona lepote v kombinaciji s sončnim zahodom. Skratka izriše lepoto tako v zvoku kot sliki.

Pesniška zbirka Sare Špelec je kljub prvencu izdelan lirski glas. Pesnica je prikazala svojevrsten melos ter kompleksnost časa posameznice in družbe, ki vpliva nanjo. Prav tako pa sta jezikovna raznolikost in dodelanost prepričljivi, zelo slikoviti. Torej – ko Če postane le.

   

***

     

Most

   
V brezbesedju zelenomodrega časa
se spojim z rečno popkovino,
da si pomedim prsi.

Ko pogledam na uro,
čas zardi
in zaplava v pesem.

   

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

    

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).