/ 

Oder za gluhe, oder za vsakogar

Maja Miloševič, Oder za gluhe, Center za slovensko književnost, zbirka Aleph, 2018

   

Pesniški prvenec Maje Miloševič Oder za gluhe, ki je lansko leto bil v ožjem izboru za Jenkovo nagrado, je resno zrcalo družbi in tudi samemu sebi. Lirski subjekt, ki je tako moškega kot ženskega spola, individuum in množica, je krik proti vsemu temu, kar producira družba in namenoma presliši »obstrance«, in je glas za tiste, ki morebiti niso porcelanaste punčke in pridejo (zavestno) na pank koncert. Saj znajo razmišljati s svojo glavo in ne glavo množice. In zdaj stoji pred nami in razgalja ali pa se razgaljamo skupaj.

Poezijo odlikuje oster občutek za opazovanje tako znotraj sebe kot drugih, prikaz fizične in predvsem mentalne bolečine, ko je lirski subjekt le še nemi opazovalec in mu vsake toliko časa brišejo iztrebke ali ko slednji postane stroj. In ko je disk prepoln – poči. Vse skupaj je pogosto odbrano v enobesedne verze, ki s posebno intenziteto stopnjujejo ritem. Premišljene besede in govorica tako zlahka pričarajo tiho odtekanje časa na bolniški postelji ali naslikajo divjo noč sredi plesa. A ne vidi ga vsak. Zakaj? Ker, kot poudarja avtorica, le redko kdo pride na pank koncert in marsikdo misli, da knjige, filmi, glasba, ki niso producirani do plafona, preprosto pomenijo napad na posameznika. Na njegovo zadušljivo preplašenost zaradi zlaganega užitka. In v tem (jedrnatem) besu vsaka beseda stoji na pravem mestu – in nas vodi do katarze, ki je seveda kratkega hipa: »Nabrekla voda. / Predčasno izliv. / Absolutni nič. / Spust. // Pribiti se / čez stene / in doseči // perfekcijo.« (pesem Rojstvo, 2)

Tukaj pridemo do lirskega subjekta, ki je enkrat povsem nemočen, drugič odločen. Ali odločna ali nemočna. Ali v družbi zatiranih in preraste v množinski subjekt. V odbranost pesnikov, pankerjev, tistih deklic, ki nikoli niso bile izbrane med kraljične skupinskih fotografiranj od vrtca naprej. Ravno ta ambivalenten odnos skorajda prehaja do nezanesljivosti lirskega subjekta; krhkost in moč zaradi nenehnega boja biti individuum. A nikakor pesniški jaz ni nevaren, kljub temu da drugi tako mislijo. V bistvu neškodljiv državljan_nka. Ki verjame v poezijo, glasbo (to ne kakršno koli, navsezadnje so glasbene reference jasne) in seveda razmišljanje z lastno glavo, da ne pride do: »Udobje je zanka, / ki se zatakne v centru« Nevrologija, prvo nadstropje, oddelek A). Tudi ko odrasteš. Ker strah, da nehaš tuhtati, biti kritičen, obstaja. Neprestano.

Zbirka je povsem neposredno iskreno odstiranje intenzitete neumeščenosti, (zavestne-lastne in družbene) izključenosti, nevidnosti in skorajda brezglasnosti. A ravno to lirskemu subjektu da nov zagon. Za gluhe, za tiste, ki ne vidijo kljub vsakdanji jasni sliki. Ta bomba, ki seveda aludira tudi na Antona Podbevška, je prepričljiva. Verzi tako izdelano sledijo ritmu, prav takšno je vzdušje pesmi – od zadušljivosti do tempiranosti, do tam-tamov v glavi: »V ušesnih je bomba mej in pravil.«

Tako je ta zbirka anarhija (zaradi) nekega razkroja. Oder za gluhe je prispodoba/odraz lirskega subjekta našega časa, sredi povprečja. Princesk, komercialne glasbe, šova, ki ga množica glasno, a nekritično vpija. A lirski subjekt se vsemu temu ne ukloni. Kot stroj, ki ga upravljajo, ko povsem uničen leži na bolniški postelji, kot nova doza, ki ga postavi na plesišče, in izstreli z novo energijo. Zaznati je upor, zaznamovan s pankom, z ekspresionizmom Srečka Kosovela, z bombami nagonskega preživetja novega rojstva. In sem še stopijo Brane Bitenc, Blaž Iršič, Esad Babačić in drugi. Vsem tem je skupen odstop, ki pa je ubeseden na svojevrsten način, ki izpade prefinjeno poetično in ne nasilno, brutalno ali plehko. In ravno to je poezija Maje Milošević. Ko pank besedila prerasejo v liriko. Ko je v njih upesnjen gnus do vsega, kar zahteva vodljivost, cono ugodja in nerazumskosti. Zbirka je tako intimna-družbena izpoved, ki jo naj sliši vsak. Je svojevrsten manifest novega rojstva, novega človeka, ki naj ne bo v drugem planu, izčrpan zaradi nenehnih umeščanj in revolta biti enak in s tem neopazen. Ne samo pesnic_kov, temveč vsakogar izmed nas.

   

 

Maja Miloševič: Padec z odra

   
Občutek imam, da razpadam,
prav tako maskara in buržoazna revolucija.
Osebe sem površno dojela.
Lirski subjekt mi je ves čas lagal.

Več ur sem se obračala proti eni strani mesta,
potem so rekli, da to ni moja pot.

Ohraniti moram dediščino.
Jesti.
Kupiti cigarete.
Neprekinjeno govoriti.

Slišim aplavz.
Preslišim sebe.

Zaptra sem za kompromise.

    

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

   

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).