/ 

O mlajši mariborski pesniški sceni ali kako dihati entuziazem in ironijo

 

Zakaj takšen ali? O tem nekoliko pozneje. Mariborska pesniška scena je razgibana in nadvse ustvarjalna v več vidikih ter ostaja vitalna tudi pri pesnikih v visokih letih, ki se še zmeraj zbirajo na literarnih delavnicah ali so postali del osrednjega slovenskega literarnega sistema. Različni literarni večeri, dogodki in zborniki so pokazatelj, da poezija diha na več ravneh. Če se  k temu denimo prikrade mladost ali drugače zaokroženo mlajša mariborska poezija, troedinost te besedne zveze pomeni, da gre za zagnanost, neustrašnost in zanos, ki so del pripadnikov te scene. Skratka entuziazem v mestu, kjer naj ne bi šlo nič, in ironijo, ki pozdravi vse. Tudi najhujšo bolečino lirskega subjekta.

Za objektiven kriterij, kdo pripada mlajši mariborski poeziji, sem se poleg neobhodne letnice rojstva odločila za prisotnost na mariborski literarni sceni, in sicer tako glede objav kot nastopov. Slednji so svojo moč dobili predvsem zaradi Mladih rim v Mariboru in večerov slamovske poezije. Med mlajše avtorje uvrščam tiste, ki so rojeni po letu 1985 in nekje do leta 1998, ter spadajo v novi val avtorjev, ki niso več del »mariborske« generacije, kot so jo predstavili Nino Flisar v zborniku mlade mariborske poezije Nova kolekcija (Subkulturni azil, 2008), David Bedrač v eseju Mariborski luft diši po poeziji (spletna stran Airbeleterina) in Robert Titan Felix v Dialogih (letn. 40; št. 8, 5−16). Kar nekaj izmed teh je danes vidnih pesnic/-kov. Med njimi so Kristina Kočan, Nevenka Miklič Perne, Jan Šmarčan, Simona Kopinšek in Lučka Zorko. V prej omenjeni reviji, ki v Mariboru izhaja že več kot petdeset let, je lani v uredniškem izboru Petre Kolmančič izšel almanah poezije avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980, ki še nimajo pesniškega prvenca, naslovljen z Nekega dne se nekaj premakne. P. Kolmančič se ni omejila le na mariborske avtorje, a je sam izbor pomemben pokazatelj tudi lokalne, pregovorno periferne scene.

Zdajšnja mariborska mlajša pesniška scena predstavlja pesnike, ki jih v krajšem desetletju družijo predvsem skupni literarni projekti, skupine in dogodki. Raznoliki pristopi k širjenju poezije so pri vzpostavljanju nove scene še kako pomembni. Eden izmed začetnih pokazateljev generacije rojene v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja je ustanovitev literarno-jezikoslovne revije Liter jezika, ki so jo leta 2009 začeli izdajati Nina Ditmajer, Tonja Jelen, David Kunstek Kneževič in Denis Škofič, takratni študentje slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Revija izhaja tako v spletni kot tiskani različici, zdaj je njena glavna urednica Barbara Mastnak. Liter jezika je začel objavljati nove avtorje, ki so si literarno pot šele utirali, med njimi so svoje pesmi in prozo objavljali tudi začetniki omenjenega literarnega lista. Po obdobju zatišja fanzinov je leta 2013 začela izhajati Literarna krpanka (Subkulturni azil, zdaj Kulturni center Maribor), ki si jo je zamislila in kot prva uredila Tonja Jelen. Fanzin izhaja enkrat letno, vsakič je urednik/-ca nekdo drug – med njimi je bil tudi A. Jelenko, letos je to vlogo prevzela N. Medved – in ni omejen le na mariborske avtorje.

Pomemben del literarne scene v Mariboru imajo Mlade rime, ki so z manjšimi prekinitvami dejavne od decembra 2013. Trenutno jih vodi Gregor Lozar in potekajo v sklopu KUD Kentavra z Veroniko Dintinjana. Pomembna sta tudi splet, in sicer e-objave MKC Črke (MKC Maribor) – urejal jih je Jan Šmarčan, zdaj pa zanje skrbi Petra Kolmančič – spletna stran arslitera, ki jo urejajo Orlando Uršič, Tomo Podstenšek in Tonja Jelen. Prav tako imajo zanimivo mesto objave in izbori, ki so v določeni meri posvečeni tudi mladim avtorjem, pri projektu Poezija na mestnih ulicah, ki jo že deset let ureja Nino Flisar.

Med vidnimi avtorji je Denis Škofič (r. 1985), ki je uvrščen v Antologijo mariborske poezije (Dialogi, izbral in uredil Robert Titan Felix). Prvenec Sprehajalec ptic (Založba Beletrina, 2013) je bil nominiran za najboljši pesniški prvenec in Jenkovo nagrado, pred kratkim je izšla druga zbirka Seganje (Cankarjeva založba, 2017). Poezija D. Škofiča izhaja iz bogate, že skorajda baročne metaforike, obrnjenih podob, vzetih predvsem iz narave, pogosta je tudi intertekstualnost. Tonja Jelen (r. 1988), avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016), se spoprijema s feminističnim diskurzom, predvsem žensk z ruralnega okolja, značilna je tudi metaforika podobe živali, ki preraščajo v simbole, in erotika. Poezija Nine Ditmajer (r. 1988) govori predvsem o erotiki, ki je osredotočena na lirski subjekt in ne toliko na bližino drugega, s čimer se izogne pretirani patetičnosti ljubezenske lirike. Dominika Portić (r. 1988) je ena redkih, ki v pesmih uporablja rime, poezija ima prvine pravljičnosti. Avtorica se približuje šaljivosti, infantilnim željam in upom lirskega subjekta, ki pogosto vodijo v hlad, resignacijo. Sara Špelec (r. 1985) lahko iz povsem preproste pesmi z enim samim verzom na ironičen način preobrne sicer povsem lahkoten tok pesmi. Aljoša Šorgo (r. 1988), ki sicer študira v tujini, že več let piše ep. Revijalno objavlja posamezne speve. Struktura epa je povsem klasična, zgodbovnost je osredotočena na osrednja junaka Nalijo in Melina. Nežki Struc (r. 1987) je izšel prvenec Nihanja (Hiša poezije, 2017), za katerega so značilni topografska razpršenost, intimizem, ki je nekoliko zabrisan, in hermetičnost.

Pomemben krog mlajših pesnikov in pesnic se tretje leto zapored tvori in središči v skupini Slam zverine pod okriljem MKC Maribora – MKC Črk, kjer imata  prioriteto predvsem performativnost in popularizacija literarnih večerov. O razpravi, kaj je slamovska poezija, bi bilo vredno napisati razpravo, predvsem kot odziv, glede teze in argumentacije, na problematični esej A. Jelenka v Mentorju, saj je sprožil kar nekaj pomislekov, ki pa niso bili povsem dorečeni. Redne mesečne dogodke pripravljajo pod imenom Ožuljeni jezik, na njih pa se tekmovalci pomerijo v najboljši interpretaciji in nastopu z avtorskimi pesmimi.

Skupino Slam zverine vodi Nina Medved (r. 1989). Za njeno poezijo je značilna natančna dramaturška postavitev pesmi, ki so najpogosteje pisane v prozi. Postopki pesnjenja so različni – pesmi so lahko predelane, na primer iz časopisnih reportaž, razvite so iz podobe posamezne slike, pogosto delujejo tudi kot krajše kratke zgodbe. Avtorica se od same podobe in celo lirskega subjekta pogosto distancira, s čimer pesem postane plastična, a je kot dokument nekega časa, utrinka ali dogodka. Anka Vidmar (r. 1986) skozi verze izžareva melos prvinskosti, prepletene z močnimi čustvi ženske-individualistke tako do narave kot do ljubezni. V pesmih gre za prepletenost tako z najtemnejšimi občutki doživljanja sodobnega sveta kot z ironičnim odnosom, že skorajda s parodijo, do vsakdana in človeka, ki se je po malomeščansko prilagodil ter postal ohol in odmaknjen od narave. Petra Kokol (r. 1987) je ena izmed subtilnejših avtoric, ki z ljubezensko liriko odtujevanja pogosto narekuje feministični glas žensk. Njene pesmi so brez interpunkcije, skozi nizanje verzov se razvijajo predvsem občutki in misli, ki jih lirski subjekt doživlja, na primer v ljubezenskem aktu ali razhodih. Pronicljiva intertekstualnost in ironija namigujeta na povprečen okus moških, ki mladih intelektualk »z baročnimi boki« ne zanimajo. Poezija Matica Ačka (r. 1991) se dotika predvsem družbene kritike. Lirski subjekt največkrat nastopa kot opazovalec, ki mitološke vzorce vnaša v današnje okolje. Med vidnejši slamerki spadata tudi Metka Zadravec (r. 1989) in Klavdija Volf (r. 1989), ki sta že z nekaj nastopi dokazali, da njuna poezija ni le performativne narave. Helena Zemljič (r. 1995) je v sooavtorstvu z Alešem Jelenkom izdala pesniško zbirko Kontejner (Volosov hram, 2016), v kateri so meje posameznega avtorja zabrisane. Za H. Zemljič sta značilna predvsem zajčevski duh in šalamunovski verz. Poezija Barbare Mastnak (r. 1994) je blizu temnemu modernizmu in ekspresionizmu, pogosta sta uporniški duh in kontradiktornost.

Med obetavnimi in že tudi nekaterimi vidnejšimi avtorji, ki so študijsko vezani na Ljubljano, a prihajajo iz Maribora in objavljajo v mariborskih literarnih revijah ter večkrat sodelujejo na literarnih večerih, so Luka Bauman (r. 1995), Tom Veber (r. 1995) in Ariela Herček (r. 1995). Še posebej pa po izdelanosti izstopajo Jan Krmelj (r. 1995), ki je bil za pesniško zbirko Relikvije dihanja (Založba Litera, 2014) nominiran za Veronikino nagrado, Vesna Liponik (r. 1993) in Žiga Hren (r. 1998).

Maribor, kjer pregovorni letargični hedonizem tli iz vseh por, se kot literarna scena, v mojem primeru pesniška, staplja v dinamične sfere. Težko bi rekli, da se pesnice/-ki zatekajo k eni in isti formi, ki bi jo bodisi nadgrajevali bodisi ostal na isti poetološki liniji, enako velja za raznolikost tematik. Splošna označba je raznovrstnost avtopoetik, ki vsaka na svoj način priča o doživljanju in odzivih na današnji čas, v socialnem bazenu, v katerem se je v posttranzicijski družbi še teže znajti. Vse pogosteje pa se ta generacija od tega distancira. Kljub času in večni usodi lirskega subjekta pa je svetobolje izničeno in predihano skozi drugačno kompleksnost in ironijo.

 

 

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.