Tonja Jelen – Nina Medved – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Nina Medved (roj. 1989) je pesnica, fotografinja, prevajalka, performerka, slamerka in mentorica literarnih delavnic. Pesniški prvenec Drseči svet je izšel kot nagrada za zmago na literarnem natečaju Urška leta 2019, ki ga vsako leto organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Zbirka dokazuje, da je avtorica vešča različnih slogovnih postopkov pisanja, kot smo jim bili na primer priča v prejšnjih literarnih objavah in na slamovskih nastopih.
Sam naslov zbirke, torej Drseči svet, je nekoliko zavajajoč, a prav to mu daje svojo poanto. Ta drsljivost pomeni nenehno opazovanje ali motrenje, če parafraziram avtorico samo. Gre za poezijo, ki z resnim tonom in ritmom ubesedi lok od otroštva subjektke, ki so kot spominski drobci, do danes. To je poezija s premišljenimi iztočnicami o življenju kot takem, vzročnosti in posledičnosti za dejanja in tem, kako pomemben je vsak postopek in korak v življenju subjektke. A to ni le poezija individuuma, temveč se v njej lahko (z)najde vsaka, predvsem mlada odrasla ženska, ki se spoprijema z raznolikimi dejstvi, ne več tipajočimi vprašanji. Prav prej omenjeno drsenje pa poskrbi, da vse skupaj ne zapade v določeno apatijo ali melanholičnost.
Pesnica torej suvereno odpira mnogo diskurzov, ki pa so spretno ubesedeni v razmeroma kratke pesmi. Vsaka od njih se začne z vprašalnico kako, zadnja izmed njih pa povzame celotno zbirko. Pesmi niso naslovljene na začetku, temveč se končajo z odgovori, ki so tudi posebej odebeljeni in vizualno izstopajo od ostalega besedila v posamezni pesmi. Problematika pesmi zajema družinske odnose, partnersko razmerje, vprašanje materinstva – ki je pogojeno predvsem z zagotavljanjem eksistence –, dojemanje telesa – pri čemer avtorica ni do svojega telesa nič kaj destruktivna –, in spet (že sicer prej omenjeno) same problematike zaradi zagotavljanja lastne eksistence ali pomembnih e-jev, kot ironično in domiselno pravi avtorica sama.
Pesmi v Drsečem svetu zato ponujajo različna vprašanja oziroma razmisleke, ki se izmuznejo kakršnemukoli moraliziranju ali načelovanju kljub zastavljenim problematikam. Tako se pesnica ukvarja s prostori, ki so lahko manjše ali večje mesto, ki pa je spomin in obrat od kakšnih drugih popevk o idiliki majhnih krajev. A to svetovljanstvo pesnici vseeno ni odvzeto oziroma si ga ne želi in pusti vzeti. Nenehno ga ohranja, na primer v svojih spominih, v katerih fotografsko obuja bulvarje in aleje ipd. Drugi vidik, ki ga je vredno osvetliti, pa je dojemanje sobe oziroma intime, ki je spisano s posebnim občudovanjem dejanj druge osebe ali vsega, kar dva v skupnosti počneta skupaj. To posebna mirnost ali natančno opisovanje drobnih pripetljajev je premišljeno zgoščeno v pesmi, ki na svojstven način prikažejo vsakdanje, a vseeno pomembne uvide za doseganje uglašenosti, ki jo avtorica poskuša doseči.
Pomembno je tudi nazorno dojemanje in soočanje telesa: »kako po novem gojim / obrvi in gubice. / vrstice srebra / v rjavi krošnji las. / nenavadne uvale / v pokrajini obraza, / odkrušene robove zob, / skrivajoče pripovedi. / nekoliko manj napetosti.« Ta napetost pa se lahko tudi stopnjuje, denimo, v izmed najbolj pretresljivih pesmi v obravnavani zbirki. To je pesem v vrtenju naklonjenosti, ki spregovori o subjektki in verjetno trenutkov z materjo. Pesem se kompleksno loteva odnosa, ki je lahko še tako prehitro izmuzljiv in je vse lepo tudi krhko in lomljivo.
Prav preizpraševanje in razmišljanje tako spretno teče kot nit skozi vso zbirko Drsečega sveta, ki nam ponuja suverene razmisleke, v katerih je najti izčiščene podobe, opisovanje ostrih odzivov telesa lirske subjektinje na psihološke spremembe in resnobno globino do dojemanja vsega, kar obdaja svet. Zbirka, ki prepričljivo podaja poetičnost, izčiščenost in vsebino upesnjenega.
Nina Medved: v vrtenju naklonjenosti
kako se posedeva pod
zeleno streho krošenj.
kako ima v svoji torbici
zmeraj kaj zame: pošto,
ki še prihaja na stalni naslov,
kaj lepega, uporabnega, sladkega.
kako imam v svoji zalogi
zmeraj kakšno novico zanjo.
si pokaževa knjige,
ki se razraščajo v naju,
s komolcema naslonjeni
na leseno klop.
zrcalni ženski podobi.
kako dolgo nama bo še dano
takole opirati se,
v vrtenju naklonjenosti.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Tonja Jelen – Nina Medved – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
