/ 

Ko zvoki zasledujejo mesto in posameznico

Tonja Jelen – mesto, zvok in poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kako danes še sploh dojemamo zvok? Ali te lahko zvok povsem izčrpa, ali te lahko vse te sile prisilijo, da si vse bolj pozorna na vse drobce, detajle šumov, ki te spremljajo med sprehodom ali tekom po mestu, ali pa te nek zvok navda s prav posebnim upanjem, ki se zarašča vate. Kje si takrat, ko slišiš znan glas in prepoznaš to osebo ravno zaradi posebnosti njenega tona, kako je prisluhniti uličnim glasbenikom ali tistim z različnih (lastnih) predvajalnikov, kako je neprestano poslušati zvoke iz zvočnikov trgovin; to je zlitje vsega, kar te obdaja sredi kozmosa, v katerem si pristala. Ta utrip vidnega in predvsem slušnega polja je primerljiv med tremi sodobnimi slovenskimi pesnicami, in to so Nina Dragičević, Kristina Kočan in Ana Pepelnik.

Zvočno drdranje, ki ga že včasih prav pričakuješ na točno določeni točki ali pa si to izbereš sama v točno določenem trenutku, se lahko razveže v verze, ki posnemajo glasove, lahko gre za točno ponazarjanje govorjenja, v določenih primerih tudi vtis glasbe izrazi občutenje. Na kakšen način temu lahko prisluhneš skozi podobo dejanskega mesta, skozi ubeseditev zvoka, ki mu sledijo različne pesnice, me je pravzaprav zanimalo. Ti zvoki niso nujno mili in harmonični. Silijo v anomalije drugih in tudi samih sebe. Lahko pa je povsem drugače, kot na primer v pesmi Kristine Kočan: »na trgu sedem / pod kupolo zvonovi / in JJ Cale se vrti / v glavi mesečinastobeli / cvetovi svetijo / moj magnolija moment / napove da je pomlad / da bo poletje / da je vse«. Ravno to odpiranje različne glasbe, ko se lirska subjekta predata zvonjenju in glasbeniku, ki te med poslušanjem popelje v svojo fuzijo, da lahko dihaš sproščeno in se zraven predajaš svojevrstni mehkobi, medtem ko ob tem bereš pesem K. Kočan.

(U)slišati mestne tone ni težka naloga, težje jih je selekcionirati. Danes lahko samo v nekaj minutah slišimo ogromno, hrup je zapolnil naša ušesa in stežka je najti popolno tišino. O tem priča tudi poezija Nine Dragičević v poemi Ljubav reče greva, ki zaznava zvok na prav vsakem koraku. Sledi zvokom in glasovom mesta in v mikrokozmosih knjigarne, v kateri je zaznati ceneni program zaradi ponesrečenega izbora radijske postaje. Še huje je slišati besede, ki nagovarjajo k zlorabi: »grem, grem / slišim zdrava / slišim marija / nisem marija / koga le kliče / kaj vendar stoka / slišim / posilmo / grem sama / grem nikdar / sama grem / grem mrazotna / mrcina grem / slišim pridi / slišim nočem / pridi, nočem / slišim res / slišim res / slišim bm.« Sredi hoje subjektinja tako prisluškuje še tako brutalnemu nagovarjanju ranljive osebe, ki se stopnjuje od govora do udarcev, naslanjanja na steno. Tako podajanje zaznavanje zvoka ni niti približno navdano z upanjem in veseljem. Ne glede medijev, ki ponujajo vse slabšo glasbo, kot tudi ne glede mimoidočih, ki vse bolj postajajo zverine.

Kritično držo do pregovorno najbolj prazničnega meseca v letu vzpostavi Ana Pepelnik, saj dokaže, kako ujeti ves načičkan december v nekaj verzih, da ne postanejo nasičeni neke čudne neprepričljive lepote. Ana Pepelnik ubesedi povsem drugačen obrat, saj upesni trenutek pokanja sredi decembrskega ljubljanskega večera, da navsezadnje lahko privede do konca vsega: »… Zrak se je nabil z vonjem // po decembru po mandljih / po kostanjih. Zelo natančno / in v hitrem ritmu sem ujemala // korak z muziko v ušesih / in  podzavestno pogledala na uro / na pošti. In potem: bam. // Proti meni in po ljudeh se je usul / meteoritski dež usipal zvezdni prah / asfalt se je nagubal Slovenska // se je ujela v histerijo obupanega / kričanja. Med srebrnimi strelami / zlatimi pikami mavričnim lesketom / so švigali ljudje in nanje se je usipalo / vse nešteto. Grabili so po plaščih / izgubljali rokavice kape noge roke // med vso lepoto vesolja ki je grmelo / na zemljo in njen košček na sredo / ljubljanske osrednje avenije …« Ravno ti verzi z nizanjem podob kot ponazarjanja različnih zvokov prikazujejo povsem obrnjen prizor pričakovano veselega večera sredi Ljubljane. Subjektinja s slušalkami v ušesih posluša svoje izbrane zvoke; a mestno dogajanje te potegne v svoj vrtinec. Ritem in korak subjektke se po izstopu iz avtobusa ujemata, vse gre po taktu, ubrano. A nato nov zvok, ki prebode – bam, ki vse prekine, tudi druge tokove ljudi. Zvoki napolnijo ljudi s strahom – ta meteorni dež je prej grožnja kot lepota in pričakovanje sredi običajnega decembrskega večera. Šviganje in grmenje na dveh različnih polih; ljudje so prestrašeni in brez prave organiziranosti švigajo sem ter tja; vse grmi po njih. Košček, ki uniči in predre mir. Pesem apokalipsa. slovenska. pa se na podlagi zvokov kljub tej vesoljski pravljici sredi ognjemeta stopnjuje do prenasičene, prenasilne in preglasne, a na drugi strani je vseeno prelepa, prefantastična in prečudovita. Ti presežki slabega in dobrega so sicer napisani v povsem obratnem vrstnem redu.

Zvok sredi mesta. Zvoki sredi mesta. Lahko se jim je predajati, tistih, ki v nas bodejo občutja, ki povzročajo stisko, ne prezreti. Nina Dragičević, Kristina Kočan in Ana Pepelnik na svoj način sledijo zvokom in jih ubesedijo. Pri Nini Dragičević sem bila pozorna na kritični pogled avtorice, ki citira povsem grozne slišane besede. Kristina Kočan sledi in ujame posebno vzdušje, ki ga ne več fotografira, pač pa uglasbi, če malo parafraziram. Ana Pepelnik na skorajda fantazijskem zasuku pričara drugačen praznični večer. Zvok, ki je del nas in mu je treba slediti. Ga zasledovati in v njem najti kritičnost, krhkost, lepoto in navsezadnje tudi sozvočje.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Tonja Jelen – mesto, zvok in poezija – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).