Evropsko prvenstvo v slamu v Mariboru in na spletu

Ko sem leta 2016 prvič spremljala Evropsko prvenstvo v slamovski poeziji, na katerem je nastopila prva slovenska predstavnica oziroma državna prvakinja Nina Medved in ki je takrat potekalo v Belgiji, si nisem predstavljala, da bo tak virtualni svet čez štiri leta postal eden od nujnih svetov in navsezadnje najbolj možnih načinov, ki bo omogočal stik in izvedbo kulturnih in umetniških dogodkov. Marca 2020 je evropski izbor lanskih državnih prvakinj_ov že odpadel (potekati bi moral namreč v Italiji), a v Mariboru se preprosto niso dali. Slovenska zveza SiSlam in MKC Maribor s številčnim delovnim timom sta ustvarila dogodek, ki je v dveh dneh ponudil ne samo slamovsko poezijo, ampak tudi dobro organizacijo in vzdušje. Osrednji akterki sta bili producentki, prej omenjena, Nina Medved in Petra Kolmančič, ki sta zadnje mesece sestavili program, ki je dosegel izjemen odziv v celotnem evropskem slamovskem prostoru.

Tekmovalke_ci se torej niso srečali v živo, vse je potekalo po spletu, od doma, kot se rado reče, kar vse bolj prihaja v ustaljen načinov posredovanja lastnega ustvarjanja in soustvarjanja. COVID-19 torej organizacije in priprav ni zatrl, samo preusmeril jo je in podala novo rešitev, da se lahko razmere vseeno reši. Profesionalno in odgovorno, in če se spet vrnem v leto 2016 in k osrednjemu čtivu, ki so ga takrat prebirale_i najboljše_i slamerke_ji iz Evrope, Utopijo, Thomasa Mora, je to bila zdaj priložnost, da se taki svet tudi pokaže. Pa če (mogoče le) v tem, slamovskem svetu, ki je navsezadnje svet v malem. Svet slamerk_jev, ki so ali pripadniki državnih gledališč ali samozaposlene_i, kljub izobrazbi primorani v opravljanja priložnostnih del (kot je bilo razvidno iz njihovih biografij), ali pa osebnostno, pripadniki marginalnih skupin, ki želijo pokazati, da čutijo, ljubijo in dihajo isti zrak in sanjajo iste sanje kot privilegiran beli človek v eni od zahodnih evropskih držav. To je res utopija, ki je dala priložnost, da smo se v nekaj urah lahko družili po spletu. In če je govora o tem, da pristni svet izginja, je ta teza v teh dveh večerih bila porušena. Misli in besede so bile vedno močnejše.

Ne, virtualni svet ni bil popredmeten (in nihče ni zato postal popolnoma kibernetičen), temen in mračen. Daleč od hladne tehnologije. Že kar nekaj dni prej je dogodek najavljal logotip, korona z izrastki mikrofonov, ki ga je ustvarila Maja Šušteršič. Mikrofon, edini rekvizit, ki ga lahko imajo sodelujoče_e na slamovskem odru, je tokrat odpadel. Ta sel glasu je zdaj bil zvočnik na posnetku. Je pa to bil slamovski virus, ideja ki se je pršila po spletu po tipkah, saj so komentarji in živi vklopi nastopajočih po spletu bili pristni, zabavni in odzivni. Tako navdušeno kot polemično. A zdaj k samemu osrednjemu dogodku oziroma stopničkah do tja, to je izboru najboljše_ga, ki je navdušil tako štiričlansko strokovno žirijo in občinstvo, ki je po spletu oddajalo svoj peti glas.

Prvi dan in prva polfinalna izbora, 4. 12. 2020

Petkovo slamovsko dogajanje je bilo razdeljeno na dva predizbora. Prvi polfinale je potekal ob petih popoldne in nato drugi ob osmih zvečer. Na profilu Facebook in kanalu You ube so se začele odštevati minute, v začetnem videu je bil kot avizo prikazan prvi slovenski finale, ki je štiri leta nazaj potekal v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. In nato se je začelo. Zabavna, profesionalna in prijetno energična moderatorja Juš Milčinski in Mojca Frim sta pokazala, da gre za spoštljiv odnos tudi v tem virtualnem svetu, ki ga marsikdo danes jemlje kot nujno zlo in vse skupaj izzveni preveč statično. A to je bilo torej drugače. Milčinski je nagovarjal v angleščini in slovenskem jeziku, M. Frim v slovenščini in nemščini, njuni pozdravi so leteli v več jezikih, v katerih so govorile_i tekmovalke_ci. Ti so svoje do tri minute dolge videe sicer posneli vnaprej, a njihova slamovska poezija in vmesno dogajanje je bilo tako živo, kot da bi to bil večer, na katerega se čaka v majskih dneh, saj primerjave s pesmijo Evrovizije nikakor ne gre spregledati, med drugim je med sprotnimi spletnimi komentarji bilo prebrati, da je Evropsko prvenstvo v slamovski poeziji namenjeno izbranemu občinstvu in so ga poimenovali Eurovision for nerds. Na vse komentarje sta se odzivali Metka Zadravec in Petra Kokol, spletno promoviranje je usmerjala Klavdija Volf.

Slamerke_ji so v večini slamali v svojem maternem jeziku, podnapisi so bili v angleščini, po spletu pa so dostopne estetsko privlačne knjižice s slovenskimi prevodi pesmi, ki so jih prevedli Ariela Herček, Boštjan Kmetec, Jan Podbrežnik, Klavdija Volf, Kristina Prah, Matic Ačko (ki je knjižice tudi oblikoval), Metka Zadravec, Nina Medved, Petra Kokol in Simona Horvat Šimonka.

Postopki nastopov so bili različni. V osnovi je spletni videonastop kot problem postavil izhodišče same scenografije, ki so bile pomemben del tega, kako slamer_ka pritegne pozornost. Ozadja so bila na primer osebna knjižnica, garderoba, narava, park ali ozadje mesta, velik učinek pa je naredil zatemnjen prostor, ki je glede na vsebino pesmi odkrival podtalje vsega, kar vre pod slamerko, ki je del pokvarjenega ustroja sveta. Eno večjih presenečenj je bil nastop predstavnice, ki je sedeča na stopnicah kot v kakšnem tipičnem španskem filmu, izrazila ves odpor, ki ga nosi v sebi, prav tako pa zgodovinsko težo, ki se vleče skozi vse generacije. Vsekakor se mi je potrdila teza, da je predhodno branje poezije in poznejše spremljanje nastopa nekaj popolnoma drugega in da je vzdušje, ki je bilo primarno in sem si ga ustvarila na podlagi prebranega lirske subjektke_a res drugačno od videnega slamovskega nastopa. Pomembno vlogo pri teh slamovskih virtualnih nastopih je torej imel zgornji del telesa (če smo že pri tem, sta to bila tudi voditelj in voditeljica); najbolj obraz in ton glasu, ki sta prepričljivo pripomogla k slamanju avtorske pesmi. Nastopajoče_i so pred nastopi nekoliko manj nagovarjali občinstvo, samo ena izmed njih je posredovala posnet nastop in ne posnetka neposredno v ta namen. Lahko rečem, da so pesmi zajemale različne teme in so poskušale opozoriti na anomalije, ki jih doživljamo kot družba. Neposreden odpor se je kazal tudi v kletvicah kot tudi v ekspresivnem izražanju samih nastopov (raba rok).

V prvih dveh delih smo tako slišali devetnajst slamerk_jev. Najprej so nastopili Juozas Ališauskas iz Litve, Lucerna do Moco s Portugalskega, Lasse Nyholm Jensen z Danskega, Richárd Sárközi z Madžarskega, slovenska predstavnice Eva Kokalj, Beau Williams z Irskega, Dino More – Tremens s Hrvaške, Argyri Loizou s Cipra, Michal Krakovský s Slovaškega in Kaisa Kuslapuu iz Estonije.

V drugem predizboru so nastopile_i Olza Olzeta iz Španije, Julie Lombe iz Belgije, Solja Krapu s Finskega, Igor Trpčeski iz Republike Severne Makedonije, Ondřej Hrabal s Češkega, Panagiotis Drakopoulos iz Grčije, Alexander Delfinov iz Rusije, Jovana Ilkić iz Srbije in Treize Accordée iz Francije. Le deset najboljših pa se je uvrstilo v osrednji večer, v finale, ki je potekal v soboto. O tem so odločali sodniki, in to so bili vitez poezije, pesnik in literarni kritik Denis Škofič, pesnica in slamerka iz Severne Makedonije Elena Prendžova, pesnik in kulturni organizator Mario Tomić iz Avstrije in zvočni performerj in eden od začetnikov evropskega slama Jaan Malin iz Estonije. Peti glas pa je bil seštet iz vseh glasov, ki so se oddajali po spletu v mentimetru. Torej demokratični izbor, ki je v sobotni večer povedel predstavnice iz Slovenije, Španije, Finske in Belgije, in predstavnike iz Rusije, Češkega, Hrvaške, Madžarske, Portugalskega in Grčije. Petkov večer je tako s svojim zabavnim delom, ki je bil rezultat spletnih odzivov, kot tekmovalnim delom pokazal, da je slamovska poezija še kako živa tudi po spletu.

Drugi dan, finale, 5. 12. 2020

Finalni večer je bil s samim začetnim postopkom enak. Ponovno nas je z uvodnim nastopom pozdravila slovenska državna prvakinja Neža Prah Seničar, uvodne besede pa je vsem tokrat namenila mariborska podžupanja Alenka Iskra. Kar je pomembno, je to, da je vzdušje in pričakovanje bilo enako, stopnjevanje dogodka pa še bolj sistematično in dovršeno. Napovedovalca sta za finalni večer poskrbela, da so besede bile še bolj presejane in da je vse potekalo brez kakršne koli zadrege, ki bi se lahko zgodila zaradi spletnih okoliščin. Juš Milčinski in Mojca Frim sta se spet pogovarjala tako s strokovno žirijo, spletnima komentatorkama iz ozadja in seveda nadzorno komisijo, ki je oba večera bdela nad številčenjem in seštevki, to pa ta bila pesnica in kritičarka Helena Zemljič in slamer in raper Mišel Ristov – Amo. Odštevanje nastopajočih se je zmanjšalo na pet superfinalistk_ov, in sicer so se naprej uvrstili slamerji iz Rusije, Hrvaške in Portugalskega in slamerki iz Slovenije in Španije. Nastopi so bili intenzivnejši, besedila pesmi (verjetno) še bolj premišljeno izbrana. Tudi aktualna in s precizno izbrano izraznostjo telesa, ki je podala še več razpona. Prav tukaj pa lahko rečem, da vseeno ni bil osrednji kazalnik samo nastop, kot so bila nagovarjala tudi besedila. Zmagovalka je postala Španka Olza Olzeta, ki je s tremi različnimi nastopi pokazala različne izraze, scene in problematiko pesmi, s čimer je pokazala tudi zelo kompleksen razpon, ki jo ponuja kot pesnica. Za nagrado je prejela umetniško delo priznanega likovnega umetnika Jožeta Šubica. Lucerna do Moco je s svojo poetiko in nastopom osvojil drugo mesto, naša predstavnica Eva Kokalj si je prislužila tretje mesto.

Da, popolnoma virtualnega slamovskega prvenstva se ni smelo izpustiti in, kot je v najavi v obeh polfinalnih izborih povedala Marja Guček, predstavnica in vodja MKC Maribora, si tako prvenstvo zaslužijo vsi, ki so že v svojih državah osvojili nazive državnih prvakinj_ov. Pa četudi po vseh različnih elektronskih kanalih. In tehnologija je tekla, za njo je v osnovi skrbel Marko Luk, z njim pa je bila tudi manjša ekipa.

Kot opazovalka lahko rečem, da je to bila prireditev, ki je prikazala visoko raven obvladovanja večplastnih problemov, ki smo jih do zdaj mogoče jemali kot nekaj samoumevnega (tehnična podpora) ali oddaljenega (virtualni svet). Šlo je navsezadnje za (spletno) prireditev, ki je pokazala spoštljiv odnos do kogar koli, ki je bil tako posredno kot neposredno vpleten v slamovsko dogajanje in samo tekmovanje. In prav tak je bil tudi kodeks govorjenega. Kodeks tega, da smo res mogoče fizično vse bolj oddaljeni, a skupaj v besedah, ne glede na to, v katero jezikovno skupino spada kdo izmed nas. Šlo je za Babilon jezikov, a izrazov, glasov, ki so glede na počutje in doživljanje enaki.

Posnetek polfinalnega in finalnega izbora evropskega prvenstva v slamu.