/ 

Evropsko prvenstvo v slamu v Mariboru in na spletu

Tonja Jelen – Evropsko prvenstvo v slamu – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

      

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Plakat in logotip za prvenstvo je oblikovala Maja Šušteršič.
Prireditev sta spretno v več jezikih povezovala Juš Milčinski in Mojca Frim.

   

Ko sem leta 2016 prvič spremljala Evropsko prvenstvo v slamovski poeziji, na katerem je nastopila prva slovenska predstavnica oziroma državna prvakinja Nina Medved in ki je takrat potekalo v Belgiji, si nisem predstavljala, da bo tak virtualni svet čez štiri leta postal eden od nujnih svetov in navsezadnje najbolj možnih načinov, ki bo omogočal stik in izvedbo kulturnih in umetniških dogodkov. Marca 2020 je evropski izbor lanskih državnih prvakinj_ov že odpadel (potekati bi moral namreč v Italiji), a v Mariboru se preprosto niso dali. Slovenska zveza SiSlam in MKC Maribor s številčnim delovnim timom sta ustvarila dogodek, ki je v dveh dneh ponudil ne samo slamovsko poezijo, ampak tudi dobro organizacijo in vzdušje. Osrednji akterki sta bili producentki, prej omenjena, Nina Medved in Petra Kolmančič, ki sta zadnje mesece sestavili program, ki je dosegel izjemen odziv v celotnem evropskem slamovskem prostoru.

Tekmovalke_ci se torej niso srečali v živo, vse je potekalo po spletu, od doma, kot se rado reče, kar vse bolj prihaja v ustaljen načinov posredovanja lastnega ustvarjanja in soustvarjanja. COVID-19 torej organizacije in priprav ni zatrl, samo preusmeril jo je in podala novo rešitev, da se lahko razmere vseeno reši. Profesionalno in odgovorno, in če se spet vrnem v leto 2016 in k osrednjemu čtivu, ki so ga takrat prebirale_i najboljše_i slamerke_ji iz Evrope, Utopijo, Thomasa Mora, je to bila zdaj priložnost, da se taki svet tudi pokaže. Pa če (mogoče le) v tem, slamovskem svetu, ki je navsezadnje svet v malem. Svet slamerk_jev, ki so ali pripadniki državnih gledališč ali samozaposlene_i, kljub izobrazbi primorani v opravljanja priložnostnih del (kot je bilo razvidno iz njihovih biografij), ali pa osebnostno, pripadniki marginalnih skupin, ki želijo pokazati, da čutijo, ljubijo in dihajo isti zrak in sanjajo iste sanje kot privilegiran beli človek v eni od zahodnih evropskih držav. To je res utopija, ki je dala priložnost, da smo se v nekaj urah lahko družili po spletu. In če je govora o tem, da pristni svet izginja, je ta teza v teh dveh večerih bila porušena. Misli in besede so bile vedno močnejše.

Ne, virtualni svet ni bil popredmeten (in nihče ni zato postal popolnoma kibernetičen), temen in mračen. Daleč od hladne tehnologije. Že kar nekaj dni prej je dogodek najavljal logotip, korona z izrastki mikrofonov, ki ga je ustvarila Maja Šušteršič. Mikrofon, edini rekvizit, ki ga lahko imajo sodelujoče_e na slamovskem odru, je tokrat odpadel. Ta sel glasu je zdaj bil zvočnik na posnetku. Je pa to bil slamovski virus, ideja ki se je pršila po spletu po tipkah, saj so komentarji in živi vklopi nastopajočih po spletu bili pristni, zabavni in odzivni. Tako navdušeno kot polemično. A zdaj k samemu osrednjemu dogodku oziroma stopničkah do tja, to je izboru najboljše_ga, ki je navdušil tako štiričlansko strokovno žirijo in občinstvo, ki je po spletu oddajalo svoj peti glas.

 

Prvi dan in prva polfinalna izbora, 4. 12. 2020

Petkovo slamovsko dogajanje je bilo razdeljeno na dva predizbora. Prvi polfinale je potekal ob petih popoldne in nato drugi ob osmih zvečer. Na profilu Facebook in kanalu You ube so se začele odštevati minute, v začetnem videu je bil kot avizo prikazan prvi slovenski finale, ki je štiri leta nazaj potekal v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. In nato se je začelo. Zabavna, profesionalna in prijetno energična moderatorja Juš Milčinski in Mojca Frim sta pokazala, da gre za spoštljiv odnos tudi v tem virtualnem svetu, ki ga marsikdo danes jemlje kot nujno zlo in vse skupaj izzveni preveč statično. A to je bilo torej drugače. Milčinski je nagovarjal v angleščini in slovenskem jeziku, M. Frim v slovenščini in nemščini, njuni pozdravi so leteli v več jezikih, v katerih so govorile_i tekmovalke_ci. Ti so svoje do tri minute dolge videe sicer posneli vnaprej, a njihova slamovska poezija in vmesno dogajanje je bilo tako živo, kot da bi to bil večer, na katerega se čaka v majskih dneh, saj primerjave s pesmijo Evrovizije nikakor ne gre spregledati, med drugim je med sprotnimi spletnimi komentarji bilo prebrati, da je Evropsko prvenstvo v slamovski poeziji namenjeno izbranemu občinstvu in so ga poimenovali Eurovision for nerds. Na vse komentarje sta se odzivali Metka Zadravec in Petra Kokol, spletno promoviranje je usmerjala Klavdija Volf.

Slamerke_ji so v večini slamali v svojem maternem jeziku, podnapisi so bili v angleščini, po spletu pa so dostopne estetsko privlačne knjižice s slovenskimi prevodi pesmi, ki so jih prevedli Ariela Herček, Boštjan Kmetec, Jan Podbrežnik, Klavdija Volf, Kristina Prah, Matic Ačko (ki je knjižice tudi oblikoval), Metka Zadravec, Nina Medved, Petra Kokol in Simona Horvat Šimonka.

Postopki nastopov so bili različni. V osnovi je spletni videonastop kot problem postavil izhodišče same scenografije, ki so bile pomemben del tega, kako slamer_ka pritegne pozornost. Ozadja so bila na primer osebna knjižnica, garderoba, narava, park ali ozadje mesta, velik učinek pa je naredil zatemnjen prostor, ki je glede na vsebino pesmi odkrival podtalje vsega, kar vre pod slamerko, ki je del pokvarjenega ustroja sveta. Eno večjih presenečenj je bil nastop predstavnice, ki je sedeča na stopnicah kot v kakšnem tipičnem španskem filmu, izrazila ves odpor, ki ga nosi v sebi, prav tako pa zgodovinsko težo, ki se vleče skozi vse generacije. Vsekakor se mi je potrdila teza, da je predhodno branje poezije in poznejše spremljanje nastopa nekaj popolnoma drugega in da je vzdušje, ki je bilo primarno in sem si ga ustvarila na podlagi prebranega lirske subjektke_a res drugačno od videnega slamovskega nastopa. Pomembno vlogo pri teh slamovskih virtualnih nastopih je torej imel zgornji del telesa (če smo že pri tem, sta to bila tudi voditelj in voditeljica); najbolj obraz in ton glasu, ki sta prepričljivo pripomogla k slamanju avtorske pesmi. Nastopajoče_i so pred nastopi nekoliko manj nagovarjali občinstvo, samo ena izmed njih je posredovala posnet nastop in ne posnetka neposredno v ta namen. Lahko rečem, da so pesmi zajemale različne teme in so poskušale opozoriti na anomalije, ki jih doživljamo kot družba. Neposreden odpor se je kazal tudi v kletvicah kot tudi v ekspresivnem izražanju samih nastopov (raba rok).

V prvih dveh delih smo tako slišali devetnajst slamerk_jev. Najprej so nastopili Juozas Ališauskas iz Litve, Lucerna do Moco s Portugalskega, Lasse Nyholm Jensen z Danskega, Richárd Sárközi z Madžarskega, slovenska predstavnice Eva Kokalj, Beau Williams z Irskega, Dino More – Tremens s Hrvaške, Argyri Loizou s Cipra, Michal Krakovský s Slovaškega in Kaisa Kuslapuu iz Estonije.

V drugem predizboru so nastopile_i Olza Olzeta iz Španije, Julie Lombe iz Belgije, Solja Krapu s Finskega, Igor Trpčeski iz Republike Severne Makedonije, Ondřej Hrabal s Češkega, Panagiotis Drakopoulos iz Grčije, Alexander Delfinov iz Rusije, Jovana Ilkić iz Srbije in Treize Accordée iz Francije. Le deset najboljših pa se je uvrstilo v osrednji večer, v finale, ki je potekal v soboto. O tem so odločali sodniki, in to so bili vitez poezije, pesnik in literarni kritik Denis Škofič, pesnica in slamerka iz Severne Makedonije Elena Prendžova, pesnik in kulturni organizator Mario Tomić iz Avstrije in zvočni performerj in eden od začetnikov evropskega slama Jaan Malin iz Estonije. Peti glas pa je bil seštet iz vseh glasov, ki so se oddajali po spletu v mentimetru. Torej demokratični izbor, ki je v sobotni večer povedel predstavnice iz Slovenije, Španije, Finske in Belgije, in predstavnike iz Rusije, Češkega, Hrvaške, Madžarske, Portugalskega in Grčije. Petkov večer je tako s svojim zabavnim delom, ki je bil rezultat spletnih odzivov, kot tekmovalnim delom pokazal, da je slamovska poezija še kako živa tudi po spletu.

  

Drugi dan, finale, 5. 12. 2020

Finalni večer je bil s samim začetnim postopkom enak. Ponovno nas je z uvodnim nastopom pozdravila slovenska državna prvakinja Neža Prah Seničar, uvodne besede pa je vsem tokrat namenila mariborska podžupanja Alenka Iskra. Kar je pomembno, je to, da je vzdušje in pričakovanje bilo enako, stopnjevanje dogodka pa še bolj sistematično in dovršeno. Napovedovalca sta za finalni večer poskrbela, da so besede bile še bolj presejane in da je vse potekalo brez kakršne koli zadrege, ki bi se lahko zgodila zaradi spletnih okoliščin. Juš Milčinski in Mojca Frim sta se spet pogovarjala tako s strokovno žirijo, spletnima komentatorkama iz ozadja in seveda nadzorno komisijo, ki je oba večera bdela nad številčenjem in seštevki, to pa ta bila pesnica in kritičarka Helena Zemljič in slamer in raper Mišel Ristov – Amo. Odštevanje nastopajočih se je zmanjšalo na pet superfinalistk_ov, in sicer so se naprej uvrstili slamerji iz Rusije, Hrvaške in Portugalskega in slamerki iz Slovenije in Španije. Nastopi so bili intenzivnejši, besedila pesmi (verjetno) še bolj premišljeno izbrana. Tudi aktualna in s precizno izbrano izraznostjo telesa, ki je podala še več razpona. Prav tukaj pa lahko rečem, da vseeno ni bil osrednji kazalnik samo nastop, kot so bila nagovarjala tudi besedila. Zmagovalka je postala Španka Olza Olzeta, ki je s tremi različnimi nastopi pokazala različne izraze, scene in problematiko pesmi, s čimer je pokazala tudi zelo kompleksen razpon, ki jo ponuja kot pesnica. Za nagrado je prejela umetniško delo priznanega likovnega umetnika Jožeta Šubica. Lucerna do Moco je s svojo poetiko in nastopom osvojil drugo mesto, naša predstavnica Eva Kokalj si je prislužila tretje mesto.

Da, popolnoma virtualnega slamovskega prvenstva se ni smelo izpustiti in, kot je v najavi v obeh polfinalnih izborih povedala Marja Guček, predstavnica in vodja MKC Maribora, si tako prvenstvo zaslužijo vsi, ki so že v svojih državah osvojili nazive državnih prvakinj_ov. Pa četudi po vseh različnih elektronskih kanalih. In tehnologija je tekla, za njo je v osnovi skrbel Marko Luk, z njim pa je bila tudi manjša ekipa.

Kot opazovalka lahko rečem, da je to bila prireditev, ki je prikazala visoko raven obvladovanja večplastnih problemov, ki smo jih do zdaj mogoče jemali kot nekaj samoumevnega (tehnična podpora) ali oddaljenega (virtualni svet). Šlo je navsezadnje za (spletno) prireditev, ki je pokazala spoštljiv odnos do kogar koli, ki je bil tako posredno kot neposredno vpleten v slamovsko dogajanje in samo tekmovanje. In prav tak je bil tudi kodeks govorjenega. Kodeks tega, da smo res mogoče fizično vse bolj oddaljeni, a skupaj v besedah, ne glede na to, v katero jezikovno skupino spada kdo izmed nas. Šlo je za Babilon jezikov, a izrazov, glasov, ki so glede na počutje in doživljanje enaki.

    

Posnetek polfinalnega in finalnega izbora evropskega prvenstva v slamu.

Evropska prvakinja v slamu je postala španka Olza Olzeta.
Eva Kokalj se je uvrstila na odlično tretje mesto.

   

Nina Medved, koordinatorka in organizatorka dogodka: O ljudeh kot hibridnih bitjih in Evropi kot skupnosti

   

Za nami je uspešno prestan izziv posebne sorte. Čeprav sem si v živo imela priložnost ogledati slamovske dogodke različnih formatov v Franciji, Belgiji, Nemčiji, Italiji, na Madžarskem in sem v zadnjih letih spremljala različne vizije in izvedbe evropskega prvenstva, nas je čakalo še doslej nerešeno vprašanje: kako tak demokratičen, interaktiven dogodek, ki zahteva posebno vzdušje ter polno izkušnjo vseh sodelujočih, prenesti v spletni prostor? Oziroma: ali lahko v spletnem prostoru predstavimo performanse pesnikov in pesnic, ki za povrh govorijo različne jezike, tako učinkovito, da bodo gledalci iz različnih kultur doživeli: trepetanje srca, literarni užitek, radovednost, empatično sočustvovanje, pa tudi nemara odpor, užaljenost, dolgčas in druga občutja, ki se jim lahko porodijo ob ogledu nastopa »analogne« osebe? Torej: ali smo ljudje prav tako polnokrvna bitja, kadar našo kri sestavljajo bajti in piksli, kadar se naša mesena telesa preselijo v podobe in glasove, ki prihajajo iz računalnika oziroma televizije? Ko nam odvzamemo voh, okus, tip in omejimo spekter zvoka, ki ga je naš slušni aparat sposoben sprejeti, na zelo ozek razpon; in nastopajočega s kadrom omejimo na telo, ki sega le do ramen ali do pasu, da lažje poudarimo iskrenje oči, gubanje ustnic, hitre obrate dlani?

Zato smo zbrali vse znanje in orodja, ki so nam lahko pri tem pomagala. Razmišljali smo, kakšne posnetke nastopov potrebujemo; kako preskakovati jezikovne ovire s pomočjo podnaslavljanja; imeli smo široko ekipo ustvarjalcev, ki je pod časovnim pritiskom in vendar z veliko občutka prevedla 60 pesmi v slovenski jezik, ki jih zdaj lahko prebiramo v krasno urejenih in ličnih knjižicah na okoli 300 straneh; poiskali in testirali smo neskončna tehnična in spletna orodja ter jih z režijsko-tehnično ekipo pripeljali do skrajnosti, da bi dosegli želene učinke; razmišljali smo, kako bodo gledalci, ki so zaradi koronaukrepov razpršeni po svojih domovih in izolirani, imeli občutek, da so del enotnega mednarodnega občinstva, ki istočasno spremlja isto dogajanje.

Zato smo vpeljali: dva izjemna moderatorja, ki sta se gibala med tremi jeziki in številnimi sogovorniki ter nastopajočimi z lahkotno očarljivostjo in dobrodušnostjo; sodnike iz štirih različnih držav, ki so jih ločevali kilometri in osebni kriteriji za ocenjevanje nastopov, združevala pa želja po izboru tistega ali tiste, ki izstopa in vendar na vseh plateh tega žanra dosega presežek; vpeljali smo spletno glasovanje, ki je rezultate podajalo v realnem času (po ocenah štirih strokovnih sodnikov je bila peta ocena povprečje vseh glasov občinstva, skupno več kot 600 zbranih glasov pp spletu); imeli smo ekipo, ki je skrbela za visoko etičnost dogodka, preračunavala ocene ter skrbela za upoštevanje pravil in zajemanje spletnih glasov; ekipo, ki je v ključnih trenutkih po družbenih omrežij in spletni strani posredovala potrebne informacije in materiale; ekipo, ki je animirala diskusije na 8 platformah, kamor smo oddajali, in v virtualnem zaodrju povezovala gledalce s prvaki, prvake z organizatorji in tako naprej in nazaj …

Ekipa z okoli 30 sodelavci in veliko podporo lokalne skupnosti je tako v gibkem sodelovanju, z veliko dobre volje in visoko zmožnostjo prilagajanja ter učenja uspela doseči, da je bil dogodek, od katerega imajo vsi visoka pričakovanja glede pravičnosti, upoštevanja pravil tega žanra, pa tudi glede literarnih presežkov, ter ima panevropski doseg, celovita in vznemirljiva izkušnja.«

Strast do deljenja poezije z drugimi

Zame se na neki način s tem sklepa dolgo obdobje. Zadnjih pet let sem v določenem delu posvetila raziskovanju lastne izraznosti zunaj knjižne strani; pa tudi k oblikovanju platforme, ki bo omogočala mladim pesnikom v naši regiji vstop v literarno polje ter eksperimentiranje z besedo, glasom in gibom pred dobrovoljno publiko. V tem obdobju sem bila zaradi mojih naporov in uspehov skoraj povsem enoznačno povezana s slamovsko poezijo, čeprav sem dejavna v slovenskem javnem literarnem prostoru že zadnjih 12 let, in to predstavlja le enega od izrazov, ki sem jih raziskovala kot literarna organizatorka in pesnica.

Zdaj imam občutek, da smo ustvarili nekaj, kar je nespregledljivo, nas je marsičesa naučilo ter ustvarilo ustvarjalna prijateljstva širom Evrope ‒ četudi mnogim pesnikom in pesnicam ni blizu. Ob tem bi rada povedala, da moj namen nikoli ni bil sporočiti, da bi ta način moral zamenjati druge oblike, v katerih nastaja sodobna poezija; pač pa pokazati eno od poti, po katerih se podajajo pesniki v raziskovanju izpovednosti in moči poezije.

V tem času se je slovenski literarni prostor plodno razvil v živem utelešenju poezije, v povezavi s slamom in povsem neodvisno. Slovenska pesniška skupnost je doživela mnoge preobrazbe, ne zaradi tega gibanja, pač pa sočasno z njim.

Zdaj se obračam naprej in drugam. Vpeljujem pridobljene ugotovitve v pisanje (pred kratkim je izšla zbirka, ki sem jo zasnovala z mislijo na papirnato branje in zvočno telo, ki ga zadobivajo izdane pesmi); ustvarjanje literarnih izkušenj; mentorstvo in podporo mladih literatov, ki se še razvijajo, da jim lahko lažje pomagam zaslišati njihov edinstveni glas.

Užitek v živem izrekanju poezije ostaja. Upam pa, da je v tem času moje javno delovanje pokazalo tudi moje široko zanimanje za ustvarjanje, raziskovanje in podpiranje sodobne poezije v raznih izrazih, oblikah in jezikih. Da je izkazalo slast v pesniškem in strast do delitve te izkušnje z drugimi.

  

***

  

Petra Kolmančič, koordinatorka in organizatorka dogodka, o izvedenem evropskem prvenstvu v slamu

  

»Slamovski pesniški prvaki in prvakinje so na Evropskem prvenstvu v slam poeziji v Mariboru tekmovali s po tremi pesniškimi besedili in seveda je bila za uvrstitev v finale ob prepričljivem, dodelanem in izvirnem odrskem nastopu za pridobitev visokih ocen sodnikov ali občinstva potrebna še vznemirljiva in relevantna vsebina, podana z zanimive perspektive, ki je odločilnega pomena za najvišje uvrstitve.

In o kakšnih temah pišejo evropski slamovski pesniki in pesnice, ki so na državnih izborih v svojih državah obveljali za najboljše in smo jih imeli priložnost gledati ter tudi ocenjevati na prihajajočem sedmem evropskem prvenstvu v slam poeziji?

V vsebinskem smislu je prisoten širok razpon tematik, skupni imenovalec pa je zagotovo ta, da avtorice in avtorji niso le ravnodušni popisovalca sveta, temveč v številnih pesmih izražajo svoj angažiran pogled na aktualno dogajanje v socialno družbenih kontekstih držav in kultur, iz katerih prihajajo. Osebno izpovedne teme so prisotne, vendar pogosto podane skozi optiko avtoironije ali črnega humorja. Pesmi z intimno ljubezensko ali erotično tematiko so redke, kar je na siceršnjo priljubljenost te teme v poeziji pravzaprav presenetljivo. Občasno se pojavljajo temnejši toni iz registra doživljanja sveta: »Mama, svet je tako majhen in včasih me je tako strah in še vedno ne razumem, da je življenje gosta, brezokusna voda, polna hroščev, ki se jih moram naučiti pogoltniti,« je zapisala v pesmi z naslovom Mati, zmagovalka, španska predstavnica Olza Olzeta. Avtorice in avtorji v pesmih izražajo sočutje in skrb do zapostavljenih in ranljivih posameznikov ali skupin, skrbijo jih obstranci, priseljenci, begunci, sužnje v seks industriji, poulični otroci, brezdomci, socialno prizadeti ljudje. Izražajo frustracije in odpor do družbe, ki izvaja pretiran nadzor nad posamezniki, a ji ne uspe obvladovati vse hujšega nasilja, ki smo mu priča. Seveda bomo slišali tudi kakšen aktualen pesniški odziv na krizo, povezano z epidemijo:  »Maske se ne prilegajo preko mask, ki jih že nosimo,« je zapisal v pesmi z naslovom Maske grški predstavnik Panagiotis Drakopoulos, ki se mu je prav tako uspelo prebiti v finale. V slogovnem smislu gre za precej bazične, enostavno zastavljene pesmi, prevladuje realizem, metaforika in eksperimentiranje z jezikom, slogom ali formo sta prisotno le izjemoma.

Poezija, ki smo slišali na prvenstvu v Mariboru, je živa, sočna in polna življenjske energije.  Je poslušljiva, zlahka razumljiva in dostopna širšemu krogu, saj ne zahteva dodatnega poglabljanja – če nas nagovori, nas nagovori takoj in neposredno!«

   

Udeleženci spletnega evropskega prvenstva v slamu.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Tonja Jelen – Evropsko prvenstvo v slamu – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.