/ 

Pravzaprav je, žge, ostaja

     
Anja Golob, da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja …, samozaložba, 2019
      

   

Anja Golob je s četrto pesniško zbirko, ki v zgodovini zaznamkov v Cobiss-u nosi najdaljši naslov: da ne bo več prišla da ne bo da me žge da se odganjam odganja …, v celoti vzet iz prve pesmi, še ostreje zarezala in dokazala, da je pesniški glas, ki ga je težko doseči, kaj šele preseči. Ritem, odbiranje črk v besedah, nenehno zastavljanje vprašanj in vrivki besed, kot je npr. makaki, so povsem Anjini, skratka je ta da ne, dvoje nians, med katerimi teče črta, ki si jo lahko vsak_a razlaga po svoje.

Poezija je v tokratni zbirki manj svetla in pretočna – zarezuje in reže s tematiko odhoda, z bolečino, ki žge in prva asociacija na to je povečevalno steklo opoldne in mravlja, torej »otroška« radovednost, pri čemer se v dani poeziji mešata oziroma prepletata objektivnost in subjektivnost. V pesmih je prisotna bolečina, opazovanje in odtekanje odnosa, razmerja, ki se ne bo več vrnilo. Lirski subjekt je opazovalec, ki ima vse na dlani, predvsem izkustvo in moč, da ga predela. Tako pesmi niso goli izpis, izbruh, ekspresionistični izraz doživetega, temveč postopek osvobajanja in analiziranja bolečine, in seveda razmišljanja (pesem isti veter): »v sled se hodi dolgo in vztrajno postopoma / dvigajoč korak navkreber pri čemer se / porabi čim manj energije vzpon / bo dolg«. Zagotovo lahko verze pesmi primerjamo s Sizifom in motivom gore pri Svetlani Makarovič; a je to stopicanje, ta hoja je še bolj počasna, še bolj podobna analitičnemu procesu, ki navsezadnje nima svojega konca in je neprestano. Fizičnost, občutenje, dojemanje telesa in njegovo opazovanje – čutov, čutil se stopnjuje skozi vso zbirko. Pesmi imajo svojo poanto – razne fraze, preproste geste, stik rok dveh ljudi in razhod preraščajo v razkol, v osamo, ki je jasna, čeprav lirski subjekt npr. v pesmi to ni moj tega ne želi, noče priznati, in neizbežna in pač je življenje, ki je kot preskakovanje gumitvista. Skratka, to je preplet filozofije in igre, ki se ju tako ali tako ne more ločiti.

Močni in prepričljivi aduti v tokratni zbirki so tudi svojevrstna hermenevtika, sinestezija občutkov, predvsem preko čutil, ki razpirajo literarne reference še posebej z Ivanom Cankarjem in Gregorjem Strnišo in ki posegajo tudi po povsem teoretičnih izrazjih iz anatomije, biologije. Tako je cikel šesti čut eden izmed tistih, ki združujejo številne intertekstualnosti, a se hkrati stopnjujejo do šestega čuta oziroma lahko samo čuta (ime pesmi 6 čut); ravno čutnost, senzibilnost nam dajejo nagon in gonilo k življenju. V zbirki se v nadaljevanju pojavi motiv očesa kot aparata, fokus opazovalca, opazovalke. A spet se pojavi diametralnost, ne opazuje te le človek, opazuje te žival, kozorog, simbol vztrajnosti.

Lirski subjekt torej prerašča v žival, motivi živali pa v pesmih vse bolj postajajo simboli. Pojavijo se (tako v ednini kot množini) metulji, ribe, zajec, različne vrste opic, galeb, želva, ptice, žaba, kače, insekti in prej omenjeni kozorog. Pogosto iz individuuma same živali prehajajo v skupino; v krdelo, jato, trop. Prav tako pa pride do konca, do izčrpanosti – to so povsem izmozgani ljudje, dimljene krače, tačke, kožuh. Pri tem je ekokritika dodobra literarizirana.

Anja Golob je skozi zbirke izdelala tudi svoj ritem, ki tokrat ni pretočen, vrtinčast kot denimo v drugi zbirki Vesa v zgibi (Mladinska knjiga, 2013), temveč zarezuje, reže. Ta ritem in odbiranje, razstavljanje črk v besedah, ponavljanje besed in raba enakozvočnic dajejo več pomenov, v določenih verzih je dosežena posebna zvočnost oziroma zven – vse to nas usmerja k ponovnemu branju in razmisleku, osmišljanju pesmi.

Pesniška zbirka Anje Golob je torej v svoji izraznosti še močnejša, stopnjevanju in prerezu, seciranju vsakega najmanjšega detajla, sicer lahko povsem vsakdanjega, a ravno to daje pesmim žar. Pesmi so presunljive in premišljene. Lirski subjekt je vdan sebi in drugim in je nenehna izpraševalka in hribolazka, ki gre svojo pot.

  

        

Anja Golob: nenadoma

   

nenadoma tak silovit napor
trda topa temna tvar otipljiva
v želodcu nenadoma neznana teža
ploščenje sveta zunaj obrati rubikove kocke
v dobro natrenirani roki nenadoma hrumenje
s ceste spodaj ki pojema drsenje barv v sivine
nenadoma ime izpisano z žarečo žico
čez ves svet eno ime za vse kar je eno
ime simptom prešle dvojine ime ki dreveni
v nesmisel v istost ime nenadoma
ptice obzorje razkrajanje svetlobe
nenadoma se žalost vrne

  

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

       

    

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).