Kristina Kočan – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
***
S|prehod, večmedijska knjiga, je četrta zbirka Kristine Kočan (1981) in je zgrajena konceptualno, in sicer že sam naslov ponuja dve besedi – prehod in sprehod, ki nakazujeta na podobo mesta in sprehode, pohajanje skozenj. Tematika je tako v največji meri posvečena podobi mesta, ki je sicer ena izmed značilnosti poezije K. Kočan. V tej knjigi so torej zbrane pesmi iz vseh prejšnjih zbirk, to so Šara (2008), Kolesa in murve (2014) in Šivje (2018), ki že vsaj malo ali pa v celoti, izrisujejo mesto in paleto vtisov, opazovanj in utrinkov subjektke.
Retrospektivno gledano je zbirka sestavljena ravno obratno, kot so časovno izhajale pesniške zbirke, torej se začne s pesmimi iz Šivja. V zbirki bi lahko kot vidnejšo nit izpostavila ekokritiko, ki je spretno literarizirana in med najbolj prepričljivimi temami v zbirki; motivi ptičev preraščajo v simbol njihove svobode in bivanja v mestu, navidezno lahkotne plastične vrečke so vedno večja peza, ki se razkraja celo večnost, prav taka je svetlobna onesnaženost: »v mestu pogreša / zvezde in ptiče / obojega manjka / zaradi preveč luči / ta usodna privlačnost ubija / ptiče kot vešče jih vabijo / luči ne vidijo«. Prav taka pa je tudi družbeno kritična drža do mesta Maribor, ki spominja na znameniti Brvarjev esej Mesto spodrezanih korenin: »to ranjeno mesto / asfalt pod nogami se / sveti ljudje hodijo počasi / da skoraj ustavijo / ritem ulic reka / ki ji pravijo Drava / tudi tako počasna / mesto se pogosto obnaša / kot malo po bombnem napadu / le da ni več slišati siren«.
A pesniška zbirka kot v celoti ne deluje suvereno, saj so določeni izpisani verzi kdaj pa kdaj povsem povprečni ali preveč pogovorni (pesem osnutek): »čakam in sadim / rože vmes prinese k nam / še pol Sahare« in se zaključi: »kdaj prideš? / pesek bo treba pomest«, saj torej tako jezikovno kot tudi v samem občutenju ne prinašajo nič posebnega. Šele v pesmih, v katerih je zaznati utrip mesta oziroma kraja ter intenzivno nizanje občutkov, avtorica pokaže svojo poetično spretnost, ki se še posebej izkaže v posameznih verzih sredi pesmi, kot npr. v pesmi polmrak: »je rekel Cohen / se bosta najina / koraka vedno rimala«. Še posebej pa so dodelane pesmi, ki si upajo več intimnih vtisov in s tem tudi nekoliko več eksperimentiranja z jezikom, v pesmi dnevi med pustinjo in puščavo: »globok zrak me / diha spomin / kako je ljubezen ostajala / ista nespremenjena / lačna čričkov in travnikov in vsega / dišečega tebe / hlastal si me / takrat ko sva v ameriški pustinji / preganjala koze«.
Pesniški del zbirke je torej pregled tematsko izbranih pesmih, ki so kot sprehod pohajalke, ki počasi nakazuje prehod v novo pesniško obdobje, ki ga je zaslediti po novejših literarnih in radijskih objavah. Zbirka je s svojim estetskim videzom, za katerega je s svojimi fotografijami poskrbel Bojan Atanaskovič in za prelom in oblikovanje Kristijan Robič, zelo dodelana in se s samo izbrano poezijo zelo dobro ujema. Na koncu sta napisana seznam in povezava do posnetkov pesmi; pri katerih so sodelovali K. Kočan, Denis Jančič, Samo Šalamon, Vasko Atanasovski in Andrej Hrvatin pri čemer bi zraven pričakovali še zgoščenko, ki bi povsem dogradila funkcijo namizne knjige.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Preostali prispevki in literatura na portalu
