/ 

Ko kapljica rose na grozdju zasije v vsej svoji veličini

Jure Jakob: Lakota, LUD Literatura, zbirka Prišleki, 2018

    

Esejist in pesnik Jure Jakob v peti pesniški zbirki Lakota, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada za literaturo, ostaja in nadgrajuje svojo prepoznavno poetiko; na eni strani prikazuje tihe radosti nad življenjem in njegovim krogotokom v naravi, na drugi soočenje s samim sabo. V različnih legah, ki počasi dovoljujejo vstop tudi drugim. Po motivih in jeziku avtor nadaljuje delo iz četrte pesniške zbirke, Delci dela (LUD Literatura, 2013), prav tako pa tudi iz zbirke esejev Hiše in drugi prosti spisi (Mladinska knjiga, 2015).

Naslov zbirke Lakota, prav tako je naslovljena ena izmed pesmi, nakazuje najrazličnejše odnose, v katerih se znajde lirski subjekt. Na prvem mestu je narava, sledita ji literatura, zlasti poezija, in družina. Odnos do narave je spoštljiv in radosten, prav tak je do umetnosti. Avtor izraža tudi ponižnost, skromnost do vsega, kar ga obdaja. V medosebnih odnosih pa lirski subjekt lahko zaide predaleč z besedami, ki ranijo, zaradi česar se čuti krivega  – kot npr. papiga in kača, ki je kot vzorec ponavljanja vsega slabega.

Pesniška zbirka Lakota je razdeljena na štiri dele, pri čimer se vsak začne s citati; najprej iz pesmi Josipa Murna  Aleksandrova, nadaljuje s pisateljem Toonom Tellegenom, R. S. Thomasom ter Denise Levertov. Vsi citati se med seboj lahko tudi povežejo in sestavijo v smiselno celoto in idejo pesniške zbirke – od trdoživosti vrhovcev (avtor pogosto vnaša elemente iz domačega okolja, v katerem je odraščal), hrepenenja, drobnega upanja in občudovanja do vseobsegajoče hvaležnosti. Še posebej vseprisoten pa ostaja Murn. Po melosu in podobah narave. Poezija pa z naslovi in motivi aludira tudi na Daneta Zajca, razposajeni pobalinski lik Huckleberryja Finna, Tomaža Pengova idr. A bi tudi omenila, da so pesmi prav tako blizu poeziji avstralskega pesnika Lesa Murraya, zlasti pesmi Poezija in vera (Poetry and Religion) iz zbirke Led sredi poletja, ki združuje motive, ki jih Jure Jakob tudi uporablja (Huckleberry Finn, ptič, molitev).

Avtor je ostal zvest samemu sebi in svojim koreninam, brez prikazovanja dušečega in napol razpadajočega vaškega okolja, ki bi mu želel ubežati in bi do njega bil kritičen. Nasprotno. Naravo in domače običaje prikazuje lahkotno, s posebno ljubeznijo in občudovanjem. Vpogled v brajde in grozdje avtor oriše s posebno sladkobo in občutek zlepljenih in umazanih prstov zaradi grozdnega soka prikaže na slikovit način. Poseben učinek pa doseže tudi s ponazarjanjem vonjav in okusa v pesmi Črvi.

V zbirki najdemo raznovrstno motiviko, vzeto zlasti iz narave – podeželja; tu so vinograd, vrt, njive, in botanični vrt. Lirski subjekt je tako nenehno v stiku z naravo, bodisi v ruralnem bodisi urbanem okolju, v katerem načrtno zasadijo parke. Najpogostejši in najbolj konkretno definirani so živalski motivi, ki so različni, njihove podobe so izpeljane izrazito in dovršeno. Avtor v poezijo spretno vnaša svoja občutenja do živali, povezuje jih z njihovimi konkretnimi lastnostmi in različnimi metaforami. Med njimi bi izpostavila črva, mravljo in ptiča – kosa. Slednjega avtor še posebej označi, saj drugače v pesmih uporablja splošen izraz – ptič. Kos, ki nastopa v pesmih, lahko postane tudi močan, še posebej, ko kosovka pred lirskim subjektom brani svoje mladiče. Ta prizor nekoliko spominja na položaj subjekta in podgane v Jančarjevi noveli Podgana. Hkrati pa je motiv brajd in ptičev kot znana ljudska modrost, ki jo izrekajo starši otroku – grozdje na brajdah je v veliki meri namenjeno ptičem, zato jih ne moti.

Ponavljajoč motiv, že skorajda vodilni, so torej ptiči. Že prva pesem, Jutranja pesem, ki spominja na Sončno pesem Asiškega, je kot hvalnica in občudovanje nad to živalsko vrsto: »Še preden se je dan začel, / je ptič naredil vse, / da bi bilo dobro.« S postavitvijo lirskega subjekta kot občudovalca narave  – vsakega najmanjšega detajla, vzgiba travne bilke, sence drevesa, zapiranja cvetov – avtor izriše jasno podobo vsega živega in gibanja v krogotoku, menjevanju letnih časov iz leta v leto. Prav tako pa lirski subjekt prisluhne zvokom narave; npr. živalim (ovcam, že prej omenjenim ptičem, psu), zvoku klopotca, vetra, kapljam dežja. S tem postopkom nas avtor pripelje do čudovitega vzdušja, ki je otožno, a hkrati polno neke mehkobe in topline, skratka: »Nekatere strune zvenijo bolj svetlo, / druge bolj temno. / Za bogat zvok potrebuješ vse.« (iz pesmi Žalostni prsti). A lirski subjekt ostaja skromen, ponižen: »Ne le svetloba, / ki je na znam opisati. / Ne obliva me kot sonce, / ki mi je potemnilo kožo. / Jasno vidim jasen dan. / Dotika se me, hvaležen sem.« Ravno tako pa avtor pogosto uporablja motiv rož in dreves, ki jih opazuje; njihovo uvelost, cvetenje, torej nenehne procese oziroma cikluse. Personificirana narava v vseh detajlih je torej del sveta, ki je lirskemu subjektu blizu in ki ga ta subjekt neprestano spremlja, oziroma tudi obratno, narava spremlja-sprejema njega.

Za pesniški jaz so pomembni tudi človeški odnosi. Če npr. v pesniški zbirki Budnost za lirski subjekt ženska predstavlja-pomeni občudovanje, analiziranje, torej je dvojina pomembna, je lirski subjekt tukaj usmerjen predvsem vase. A ravno zaradi analiziranja medosebnih odnosov, lastnih reakcij, ki ga pripeljejo do nezmožnosti biti boljši in do praznine. Tak primer je še posebej v pesmih Papiga in Kača. V prvi pesmi prikaže svojo nezmožnost potrpljenja, porogljivost, skorajda oponašajočo zlobo, v drugi pa ponazori hladnost, brezup, ki ga obdaja in se vanj naseli zaradi bolečine, ko prizadene svoje najbližje.

Poezija v Lakoti je dovršena tako v jeziku, podobah, motivih in sami izpeljavi pesmi. Motiv lakote, ki spremlja lirski subjekt, je nenehno gonilo, iz katerega avtor črpa resnično dobre, izdelane verze, ali če ponazorim z verzi iz pesmi Celo popoldne: »Šele ko manjka, / lahko rečeš, / kaj je bilo. / Trd kruh za človeka, / dober kvas za pesem, / vesele drobtine za ptiče.« Avtor je oster opazovalec, spreten v prikazovanju vzdušja in pokrajine. Skratka Lakota je pesniška zbirka, vredna občudovanja in navdiha.

    

   

Jure Jakob: Molitev

   

Tega sončnega dne
pozno oktobra
pade name senca hriba
približno ob treh popoldne.
Zgodaj popoldne
pozno oktobra
hladen jezik hriba
oblizne moj hrbet,
me poboža po temenu,
zdrsne čezme naprej.
Preden se zavem,
kaj se dogaja,
sklonjen v gredo motovilca,
zavoham zrak.
Postal je vlažen.
Mokri jezik hriba
ga je pritisnil v zemljo
in zdaj vleče
po zemlji naprej.
Dvignem hrbet,
globoko ga vdihnem.
Dolgo gledam, kako so
pisano listje,
ki maha,
suha trava
− kot da zardeva –
vedno dlje vstran.
Pomaham nazaj.
Verjamem soncu,
ko pride,
soncu,
ko gre.
Sonce me ne vidi.
Ne ve več,
da sem tu.
Tri mesece
sem
ne bo sijalo.
Tudi novembra,
decembra
in januarja
bi rad bil.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).