/ 

Med tu in tam – a v bistvu tukaj in zdaj

western-za-l-s

Irena Rozman, western za L. S., spremna beseda Stanka Hrastelj, Založba Sophia, 2018

Poezija Irene Rozman je nekaj tako krhkega, a suverenega, da si ne morem kaj, da ne rečem, da je to zbirka, ki se je, kot pravi Stanka Hrastelj v spremni besedi, res morala zgoditi. Zbirka je skorajda brez nedoslednosti, ponuja in odpira veliko vprašanj in diskurzov in v njej je zaznati brezčasnost. Kot tukaj in zdaj, kot se nam ponuja življenje in kot o tem govori tudi ena izmed gledaliških predstav.

Obsežni pesniški prvenec Irene Rozman western za L. S. je samosvoja pesniška govorica, ki s prvinskostjo, a hkrati poseganjem po intertekstualnosti in odpiranjem pogostih vprašanj o raznoraznih smislih, izpiše in izriše zanimiva občutenja in odnos do sveta. Lirski subjekt, ki je npr. volkodlak, se primerja z želodom, jelenom, samim sabo in z najbolj manipulativnimi ljudmi, ima prav poseben odnos do okolja; duhovit, kritičen, neprizanesljiv in pozoren. Do česar koli in kogar koli.

Zbirka je izdelana tako v jeziku kot sami izpeljavi predvsem vidnih podob. Pesmi so si po oblikovni plati podobne; prevladujejo enokitične z rabo malih začetnic in ločil. Tematika je razvejana; pogosta je eksistencialna stiska, ki je prikazana z različnih vidikov in posega v intimo različnih posameznikov (umrle ženske, ki ni prejela pisma, smetarja, ki odstranjuje naše lastne odpadke) in množice (izkoriščani delavci ipd.). Zanimivo je prepletanje različnih literarnih in filmskih del. Navezave na medbesedilnost, ki se giblje vse od antike, pravljic do vprašanja o smiselnosti pisanja, Borgesa in s tem postmodernizma, so premišljene in smiselne. Lirski subjekt se tudi odkrito in ironično spopada s strahom, samoto in se posmehljivo zoperstavi »instant calm-u«, duhovnim smernicam, ki posamezniku_ci rade zategujejo in diktirajo način življenja.

Pogosto je začutiti avtoričino zadržanost, distanco do pisanja oziroma smiselnosti pesnjenja: »včasih pa nimam veselja / z besedami, še manj / s čim drugim, in si mislim, / kurc, pa vsa ta umetnost: / kakšno neskončno recikliranje / fame o neponovljivem.« (v pesmi najlepše ne bo). Ravno ta dvojnost v pesmih je presenetljiva; medtem ko se lahko začetek pesmi začne povsem pozitivno, se pesem na sredini prelomi in je zaznati negativnost, odpor, nato pa se pesem zaključi z začetno atmosfero in navdušenjem do česa. A to ne deluje zmedeno. Pesmi so zrele in izpiljene in ravno v takih primerih se vidi pesničina previdnost v razmisleku in poteku same pesmi. Tako pesmi I. Rozman niso enovit izpis podobe, občutenja, temveč drzno preigravanje, ki bralca drži skorajda v šahu.

V samih pesmih je zaznati in občutiti svojevrstno vzdušje, ki ga avtorica pričara na filigranski način in s posebnim občutkom. Tako bralec_ka ne more prezreti vseh fines, ki jih lahko najde med vsakdanjim nakupovanjem, pesnjenjem kot tudi jutranjim odhajanjem na delo. Ker tudi v tem primeru je to nihanje med enim in drugim vedno dosledno in jasno. In hkrati povsem živo in toplo; ali pa žalostno in razpadajoče.

Nasploh je poezija Irene Rozman jasen prerez današnjega stanja duha in vpetosti v svet, pri čimer pa je avtorica dobra opazovalka in ves čas deluje, kot da lebdi in opazuje vse okoli sebe in ni nikoli (zaresna) akterka oziroma doživljalka. Sredi narave ali jutra ali če kar citiram enega izmed naslovov pesmi, so te pesmi res kot geneza hipa, ki seveda ostaja skozi poezijo obravnavane pesniške zbirke.

   

    

Irena Rozman: hkrati

  
vse to se dogaja hkrati.
sapa iz ust izhlapeva v mraz,
kaplja vode zateka pod rob,
ogenj požira oddaljene strehe
in curek bencina izginja v asfalt.
dve goli telesi se pravkar utapljata
eno v drugem, se vračata nazaj proti sebi,
ko eksplozije rdečijo nebo
in iz stekleničke izzveneva dišava,
vse iz kapljic in hlapov, košček tu, trenutek tam.
z izpadlim lasom so preplačane zbegane sanje,
prelet neba je kupljen z ogljičnim odtisom, potno
dlanjo, z izgubljenim peresom na zmrznjeni veji.
vse tako zanemarljivo.
nezabeležene menjave, nezapisljive izgube.
nihče ne ve natančno, katere nagrmadene dediščine.
ni mogoče predvideti, čigav dobitek v bobnu.

    

   

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

 

   

   

Tonja Jelen
O avtorju
Tonja Jelen (r. 1988) je pesnica, literarna urednica, kritičarka. Soureja spletno stran arslitera. Pesmi objavlja v različnih literarnih revijah in je avtorica pesniškega prvenca Pobalinka (Založba Litera, 2016).