/ 

Prečiščen glas današnjega upora

Tonja Jelen – Dejan Koban – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Dejan Koban, Klastrfak, Ljubljana, Lud Šerpa, zbirka Luda Šerpa, 2020.

   

Večmedijska knjiga Klastrfak je delo Klemna Šalija, ki je v knjigi poskrbel za zvok, ki mu sledimo s kodo, celostno oblikovanje je opravila Anja Romih, pesmi pa je napisal Dejan Koban. Knjiga se kaže zanimivo v vseh treh prej omenjenih točkah, moja pozornost v zbirki pa je namenjena predvsem poeziji, pri čemer pa ima pomembno soodvisnost grafična podoba. To je zbirka, ki se kaže v luči zdajšnjega časa, ki vse bolj tone. Ne gre samo za družbeno dejavni vidik, temveč nam zbirka ponuja jasen razmislek, do kam lahko gre enoumje oziroma vodljivost in všečnost. Gre za zanimivo angažirano poezijo.

Zbirka se začne s kratkim citatom fiktivnega lika iz filma Wall Street: Money never sleeps (Denar nikoli ne spi) Gordona Gekka: »Greed is good.« Naslednja pesem pa pravi: »Ne / boj se. / Nisem / tvoj / pankrt. / Zgolj ne-/ bogljena / pičkica. / Ki se / boji / še tako / drob- / čkanega / škrab- / ljanja.« Obe pesmi prikazujeta celotni ustroj zbirke, in sicer ranljivega lirskega subjekta, ki lahko v temi (glede na barve) piše, morebiti na stene stavb, svoje misli. Pri tem lahko vidim, da gre za spremenjeno možnost izraza z objavami na družbenih profilih, ki posameznika_co kažejo v brezhibnosti, popolnosti.

Nova zbirka pesnika in televizijskega montažerja Dejana Kobana je avtorjeva četrta po vrsti. Če jo primerjam s prejšnjimi zbirkami, je zdaj sporočilnost zgoščena v krajše pesmi, ki so zaradi dodane vizualne podobe kot grafiti, zgodi se, da se pesem ponovi, in sicer tako, da je najprej preplastena z verzi, nato pa je razvezana v pesem (Prepis:). Vsem pesmim je skupen glas upora, ki zna presenetiti in se vedno obregniti na tisto, kar je večkrat prezrto ali ustrahovano. V času, ko postaja družba prestrašena ali pa apatična, je Klastrfak jasno opozorilo tako državnemu sistemu, neoliberalizmu kot splošnemu družbenemu poneumljenju, ki smo mu priča na družbenih omrežjih. Če je strah orodje, s katerim se da operirati množico, kot pravi avtor v pesmi, je to raja, je prav lirski subjekt glasnik, ki vsemu temu (lahko) ugovarja. Zgovoren je znan rek, ki ga citira avtor: »Nema / više / Raja, / kazala / je / raja«. A ta pogled na družbo tudi prehaja do posameznika, ki je ali prestrašen ali pa grabežljiv. Prav slednjemu je namenjena tudi pesem Navodilo, ki posmehljivo usmerja posameznika_co, kako se prikupiti in uspeti. Pri tem pa avtor pogosto, seveda uspelo, sledi znanim rečenicam.

Tako so posameznik in vse plasti družbe brez zdravega razuma in je edina možnost, ki jo ima subjekt oziroma, kot se poigra pesnik, objekt, da piše, vendar niti to ne predstavlja pravega zagotovila, da lahko pride do pravih sprememb. Mogoče še do rahle anarhije, ki bolj dreza. Tako lirski subjekt postane skrivnosten mag, kar lahko povežemo s samimi okoliščinami, ki jih kaže avtor. Prav tako je pomembno, da D. Koban gre tako daleč, da sarkastično razvrednoti pomen Pohorskega bataljona z današnjimi dejanji, kot je denimo objavljanje aktov na osebnih profilih.

To je pesniška zbirka, ki ima torej močne, jasne besede, pogosto gre za odmev(e), upor proti vodljivosti in popularnosti. Jezik je bolj ali manj pogovorni, pojavijo se tudi kletvice, a je prav to pomembno: lirski subjekt je krhek, nemočen, a se kaže kot glasnik z ostrimi idejami in mislimi. Po zunanji formi pesmi ali prehajajo v klasično pesniško postavitev, ali so razpršene po celotno strani, ali so postavljene v (neizpolnjene) obrazce, pri čemer je zanimiva pesem Izpraznjena baterija. Gre za pesem na dveh straneh; ti dve besedi se ponavljata in obenem zmanjšujeta velikost pisave oziroma postopoma izginjata. Tipi pisav so različni, skupen jim je masten tisk. Pri barvi prevladuje črna, ki se ji pogosto pridruži rdeča, kar se seveda spet poveže z angažiranostjo samih pesmi. Tako je vizualna podoba v vsaki pesmi pomembna, saj daje sami vsebini dodaten pomen. Poseben pomen pa ima tudi pesem o slovenskem državnem grbu, ki vključuje tako besedno kot vizualno spremembo. Pesmi niso naslovljene, strani niso oštevilčene, prav tako zbirka ne vsebuje kazala. Vse to lahko razumem kot sprehod skozi močne misli, tudi krike, ki si sledijo s strani na stran.

Klastrfak je zbirka družbene kritike, poskuša biti glas razuma in upora, ki skozi celotno pesniško zbirko ostaja enako intenzivna. Gre za pomembno delo, ki kaže na današnje anomalije družbe, ki postaja vedno bolj otopela in nekritična. Pa če to namenoma ali iz strahu.

   

   

Dejan Koban: Dve pesmi iz zbirke Klastrfak

   

KDO

JE

lirski objekt?

    

Prijazen starček z belo brado,

ki na skrivaj kuha žabe in z

njimi zdravi božjastne napade.

  

*** 

  

 

  

Poezija drugih avtorjev in avtoric

    
Tonja Jelen – Dejan Koban – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.