/ 

Ocena zbirke Anje Novak »Rane rane«

Tonja Jelen – Anja Novak – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Anjuta, Rane rane, Ljubljana: Založba Sanje, 2020.

Rane rane so pesniški prvenec igralke in pesnice Anje Novak, ki se pod zbirko podpisuje kot Anjuta. Zbirka je poseganje v intimo različnih posameznic-subjektk in večinoma uspelo opisuje raznoliko problematiko, ki se zgodi (in se še seveda dogaja) predvsem deklicam in ženskam. Torej so najbolj izrazite in uspele tiste pesmi, ki analizirajo različne travmatične dogodke, pri čemer pa veliko vlogo odigra tudi raba medbesedilnosti. To so pesmi, ki so brutalne, pretresljive, boleče in tudi, seveda redko, ironične. Skratka take, h katerim se je treba vračati verz za verzom, da lahko še enkrat prebereš tisto, kar si mogoče spregledala zaradi morebitne surovosti v prejšnjem verzu.

Minimalistična naslovnica bele barve z vdolbeno rdečo črto, ki seveda asociira na rano, in prav takšnim naslovom, ki je vtisnjen v rano, je torej šele samo uvod v zbirko. Namesto črnega tiska kot smo ga vajeni, pa je vsebina vsa v rdečem. Skupaj s poezijo še nam je ob vsaki pesmi dodana QR-koda za omogočen dostop do dodatnih spletnih vsebin.

Obsežna zbirkam nam na dobrih dvestotih straneh predstavlja širok diapazon pesmi. Razdeljene so na razdelke Vhodne, Družinske, Ljubavne, Zlorane, Kostne, Iz raz ne, Sanjske in Izhodne in vmes, s praznimi rdečimi listi, poimenovanim kakopak Prazne. Vsak razdelek nam ponuja kar nekaj uspelih pesmi, problematične pa so zlasti enovrstične pesmi, ki spominjajo na kratke small talk rečenice. Kot na primer Papir prenese vse: »Namesto mene.« in Pa drugač: »Vse drugač.« Čeprav so nekatere pesmi glede na jezik in izpeljavo nekoliko pretirane, pa je večina pesmi takšnih, ki prikazujejo veliko zamolčanih in spregledanih zgodb. In to so torej rane. Rane, ki jih je treba nenehno oskrbovati in na nje nikdar pozabiti. Pri tem ne gre spregledati večnih ljudskih motivov, ki jih imajo nekatere pesmi.

Pesmi nam s preigravanjem medbesedilnosti kažejo na diapazon dopuščanja, kaj vse lahko na pomenski in besedilni ravni naredimo denimo z molitvijo ali večnim hamletovskim vprašanjem. Tako nas že prva pesem Biti ali ne biti vodi v zagotavljanje: »Kakšno je to vprašanje? / Seveda biti.« Prav to obstajanje pa je tako eno samo kljubovanje krutosti, ki doleti subjektko, ki tako destruktivno do drugih kot same sebe uničuje naprej. Ne, določene pesmi, kot je na primer Uspavanka ali Cmok, z vso besedno neposrednostjo razbijejo iluzijo samega naslova ali asociacij na dana medosebna razmerja. Poezija tako ni fina, in to pesniški zbirki daje pravo kompleksnost in pomen. Pri tem se lahko navežem na kitico iz pesmi Mračni čas: »Neguj svoj strah, / da ne postaneš / naiven. / Da ne postaneš / pasiven.«

Vseskozi pa torej sledimo ranam in s tem na neki način razkrojevalnemu razpiranju bolečine in samega jezika, ki prikaže njegove različne zvrsti in s tem verjetno tudi stopnjo subjektkine bolečine. Ti intenzivni »izbruhi«, če jih tako poimenujem, se vežejo na različne bolezni in krutosti, ki se posameznicam dogajajo še vedno. Anjuta je v vso zbirko zajela anoreksijo, posilstva, prostitucijo, detomor, psihične zlome, odvisnost od problematičnih odnosov, fizično in psihično nasilje in druge zlorabe, ki torej puščajo rane. Gre za krik, ki je bolj ali manj uspel, a branje tega razpiranja zna biti nadvse boleče, saj nas pesmi ves čas intenzivno opozarjajo, da so prav vsi svetovi, kjer koli pač že živimo, bolni in izprijeni, predvsem do ženskega spola. A ta subjektka zna biti še vedno nežna, naivna in sočutna:

»Spomin imaš kot
zlata ribca in
boli te za vse,
bolijo le preležanine.
Jaz pa grem v glavi
nazaj in naprej in
jočem medtem ko
pojem vse najboljše
nekomu, ki je rad živel,
dokler je smel.«
(iz pesmi Čestitke in pozdravi)

Zbirka Rane rane je premišljeno sestavljena, saj nas posamezni razdelki počasi vodijo skozi neposredne izpovedi popolnoma neprizanesljivo in spisano tudi s posebno rabo združevanja določenih besed (semte, inte) in redkimi prečrtankami. Vse to pa seveda posebno učinkuje. To je pesniška zbirka, ki se z golimi besedami dotika vsega tistega, o čemer marsikatera rada molči. Če povzamem, so mogoče nekatere pesmi še res nekoliko začetniške in bi jih bilo mogoče spustiti, a jih je veliko, ki kar kličejo, da je tako razčlenjevanje »življenja« nujno. In da je taka poezija nujna. Tudi tista, ki ponuja prazne rdeče liste.

Močnemu je treba pustiti,
da se brani sam

Videla sem svoje
žrelo kot luknjo,
ki požira zrak in ga vlaži.
Sočno, rdeče in mesnato.
Moje žrelo je postalo
vulva.
In beseda je meso.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Tonja Jelen – Anja Novak – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.