Tonja Jelen – Ana Pepelnik – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ana Pepelnik je pesniško zbirko treš začela z uvodom glagola treti v vseh oblikah. Pomenljivost trenja in skupnosti se potem pojavlja v vsej zbirki. Ali gre za zbliževanja ali oddaljevanja (ker subjektka časovno temu ni blizu, kot pravi sama) – v vsakem primeru so to pesmi, ki predstavljajo treše-utrinke, ki nazorno kažejo na občutenja in misli.
Zbirka je intenzivna od začetka do konca. Spretnost v jeziku je še izrazitejša kot v prejšnji, izredno uspeli zbirki tehno. Prva pesem v obravnavani zbirki se denimo imenuje reminiscence sence, kar kaže na izjemno zvočnost, o kateri razpreda tudi (ironično) v nadaljevanju knjige. Vidi se, saj Pepelnik ostaja pozorna na skladnost zvoka in slikanja podob; to združevanje daje pesmim dodano vrednost. Tako tudi v pesmi treš preigrava različne možnosti, ki se skladajo s treš, ne izpusti tudi rečenice treš orehe. Obenem pa iz nizanja glagolov in motivov iz narave nastane pohajkovanje, ki odlično pokaže na izjemno občutenje, ki ga slika Pepelnik. Čeprav gre za prvi hip mogoče sama za zaznavanje, Pepelnik spretno sklada motive, ki jih sestavlja v doživljaje, trenutke. Ti so vedno bolj svetli in so del subjektke: meje med vsem tem so zabrisane, nejasne. Subjkekta je del vsega vesolja, v katerega se staplja in obenem se npr. motiv vode steka vanjo. Občutenje je v poeziji dandanes vse teže kvalitetno upesniti, a to Pepelnik prepričljivo doseže.
Vsekakor pa je izjemno razvijanje vzdušja s slikanjem in nizanjem različnih motivov povezano tudi s pogledi v zgodovino, geografijo in literaturo. Ti preraščajo v kratke, dnevne utrinke razmišljanj. V takih primerih se opazi tudi lastna kritičnost, ki prerašča v cinizem. Med drugim pa nam avtorica ponudi nastanek in postopek svojega ustvarjanja pesmi. Pasem pesem je vpogled v avtoričino pisanje pesmi. Že sam naslov, ki vključuje glagol pasti, je pomenljiv, gre za ugodnost, ki aludirajo recimo na pašo živali, pasti kravic pri dojenčku. Tudi sama pesem kaže na lepoto, ki je v čakanju, zretju za njo. Vmes se torej dogajajo vsakdanjosti, ki jih Pepelnik izraža z mehkobo in lahkotnostjo. Ta se kaže tudi v rimah, nagovoru in koncem – ki se verjetno poigra s priimkom Pepelnik, ki ga spremeni v pepelko.
Pesmi so tipično pisane v svobodnem verzu, brez ločil in velikih začetnic. Posebnost je tudi pisanje -krat narazen. Avtorica piše v različnih osebah, tako prvi kot drugi osebi ednine. Veliko je stopnjevanja, ki pesem ritmizirajo in poglabljajo poanto pesmi. Precizno so dodani verzi – brez posebnih ločevanj – kot dodatna prišepetavanja in spodbude. Prav tako ima podobno funkcijo medmet no.
Zbirka ne zaobide koronačasa; te so datirane na koncu pesmi; marec 2020, april 2020 in maj 2020. Začnejo se z naslovi krona, kar antena, kako bo. Pesnica Pepelnik pokaže novo družbeno angažiranost, ki je do zdaj v njeni poeziji nismo toliko vajeni. Prej seveda še najbolj v prejšnji zbirki, ki je spregovorila o pravici do umetne prekinitve nosečnosti. Čeprav govori o covidnem času tudi kot obdobju osebne stiske zaradi prepovedi, se ta stopnjuje v družbeni problem, ki ga analizira na podlagi razgradnje besed ali odvzemanja posameznih glasov ali črk iz besed. Še bolj kvalitetno in smiselno pa je razvijanje motiva strahu, ki torej ni votel, ampak raste in je vedno bolj prostoren. Kljub tematiki pa pesmi razbijajo tesnobo in ponujajo posebno uteho. To obdobje je samo v nekaj pesmih Pepelnik ubesedila s posebnim in premišljenim načinom, v katerega je pregnetla občutenja in odnose.
Pri zbirki pa ne smem spregledati niti odnos subjektke do telesa in staranja. Pepelnik nazorno kaže strah pred prehajanjem v starejšo dobo, v spreminjanje ženskega telesa v drugačno podobo. Motiv strahu ostaja – prav zaradi telesa, ki se bo enkrat začelo vedno bolj mehčati in povešati.
Zbirka treš se ukvarja z veliko vprašanji. Pepelnik nam kaže vso lepoto trenutkov, obenem pa kritično pokaže na prepovedi in ukrepe. Brezkompromisno pokaže tudi na strah, ki ga razkriva v različnih primerih. To je poezija, ki zna spretno ubesediti čas in z njo vso izjemnost ali bolečino.
slabe sanje
obrni se
na drugo stran
in bodo izginile
sem rekla
te oblekla
in sva šla v dan
ki je jutro
v resnici in kaj bo
prinesla noč kdo
bi vedel
in noč je bila
je kar bila
še daleč
je daleč
ta stran dneva
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
