/ 

Vse svoje pesniške zbirke imam rad

S Tonetom Škrjancem, lanskoletnim prejemnikom Veronikine in Jenkove nagrade, se je pogovarjala Veronika Šoster.

Tone Škrjanec je lansko leto slavil večkrat, saj je za pesniško zbirko Dihaj prejel Jenkovo in Veronikino nagrado, leto poprej pa je za vrhunski pesniški opus zadnjih desetih let dobil tudi nagrado čaša nesmrtnosti. Dihaj je njegova enajsta pesniška zbirka, čeprav je prvenec Blues zamaha izdal precej pozno, leta 1997, sicer pa se podpisuje še pod zbirke Sonce na kolenu (1999), Pagode na veter (2001), Noži (2002), Baker (2004), Koža (2006), Duh želve je majhen in zelo star (2009), Med drevesi/Among Trees (slo/ang 2010), V zraku so šumi (2012) in Sladke pogačice (2015). Od 1990 je bil koordinator programa v KUD France Prešeren in organiziral Trnovske tercete. Poleg poezije se ukvarja tudi s prevajanjem, predvsem ameriških avtorjev, med katerimi najdemo obilico kultnih imen (Charles Bukowski, William S. Burroughs, Gary Snyder, Frank O’Hara …). Na obzorju pa je že njegova nova pesniška zbirka, ki bo predvidoma naslednje leto izšla pri LUD Šerpa.

   

***

   

Kakšno zgodovino imata s haikujem in kako se »razumeta« danes?

S poezijo sem se srečal že v osnovni in srednji šoli, kjer se poezijo na žalost podaja z velikim zamikom, zato najstnikom in otrokom ni preveč zanimiva. Učiš se o pradavnih pesniških veličinah, za katere nekako veš, da jih je dobro poznati, a te ne privlačijo preveč. Haiku je bil zame prva pesniška oblika, ki me je zares fascinirala, z njim sem se srečal ob prvem knjižnem prevodu haiku poezije, ki ga je leta 1973 uredil Iztok Geister. Ta izredno kratka forma mi je bila všeč, ker sem že prej nekaj malega pisal, a nisem uspel napisati dolge pesmi, saj mi je zmanjkalo zgodbe zanjo, pri haikuju pa gre za kratke utrinke. Ko ga bereš, se ti ne zdi nič takega, ni dogajanja, samo nekaj drobnih »nepomembnih« stvari, a učinkuje, saj je ravno med besedami tisto, kar mora biti, kar ustvarja pravi občutek. Še danes neredko vzamem v roke omenjeno knjigo haikujev, saj vsakič funkcionirajo, je pa res, da se mi jih zapiše veliko manj kot včasih. Hkrati pa se mi zdi, da je znotraj moje poezije, ki je malo daljša, en kup »haikujev«, ki so v pesmi, če pretiravam, povezani v celoto, saj na tak način pišem, razmišljam, doživljam.

   

Zdi se, da so tvoje pesmi zapisane v hipu, da ni veliko popravljanja. Kako izgleda proces?

Res je, pišem v hipu, od začetka do konca. Ne uspe vedno, velikokrat pa, in tiste pesmi brez bistvenih popravkov, ki nastanejo v enem šusu, so po mojem najboljše. Seveda pride do manjših popravkov in drobnih sprememb, a vse kasnejše radikalne intervencije niso uspešne. Pesem raje pustim vnemar, tudi za več let, kot pa da bi na njej garal, in včasih kasneje vidim, da vseeno ni tako grozna, kot se mi je zdela na začetku. Proces izgleda tako, da mi pade na misel neka ideja, stavek ali beseda in pesem se kot precej samostojna entiteta zrine na plano, potem nanizam iz teh par vrstic asociacije in jo pripeljem do bolj ali manj uspešnega konca.

   

Si pesnik, ki piše predvsem skozi čutila, že na ravni sinestezije, kako pride do tega?

Res ne vem, kako pride do tega, očitno imam tak karakter in na tak način živim, komuniciram s svetom. Ne bi se ravno hvalil, da sem nek čuten človek, a vse, kar počnem, je povezano s čutili, z občutki. Nikakor ne gre za pozo ali nekaj prisiljenega, pesmi na ta način pridejo na papir. Pa ne da bi s tem mistificiral posel, a nekaj je na tem – pesem pride od nekod in moraš ji pustiti, da pride, pomembno je, da si v pravem stanju duha zanjo. Ni važno, če je okolica hrupna, pomemben je notranji mir, potem lahko delam, če pa sem angažiran v neko smer ali razburjen, ne uspe. Zato delam spontano, če ne gre, ne gre, ne morem se prisiliti k pisanju.

   

Ima dotik zate enako vrednost v resničnem življenju in v poeziji? Kaj pa povzroči odsotnost dotika?

Seveda ima, njegova odsotnost pa povzroči nek manko. Pri tem pa dotik ni nujno fizičen, lahko gre za stik s človekom, z naravo, z nekim določenim dogodkom, vsi odnosi z ljudmi in okolico so nek dotik. In če izgubiš občutek zanj, ni v redu.

   

Kaj pa se v zadnjih zbirkah dogaja z dolžino pesmi? Nekatere so že precej dolge …

Rad bi, da se mi pesmi spet skrajšajo, res mi je zelo do tega, da bi bile krajše, ampak kar naenkrat se gradijo naprej, nočejo se končati. Zgleda, da se mi je sistem pisanja v teh dvajsetih oziroma tridesetih letih tako spremenil, da na kratko ne znam povedati dovolj, tudi haiku trenutki niso več pogosti. Morda pa sem preveč zahteven, in se mi zdi, da na kratko ni dovolj, da je treba pesem še malo razširiti. Včasih se mi nekatere zdijo res grozno dolge, tudi ko jih berem, se matram (smeh).

   

Nisi pristaš direktne družbene kritike v poeziji, je pa v Dihaj vseeno zaznati nekatere take verze, recimo proti žici. Kako to?

Moram reči, da sem se kar nekaj časa ubadal s tem, ali naj žico pustim v pesmi ali ne. V slovenski poeziji obstaja določen segment pesnikov, ki prakticirajo izredno eksplicitno družbenopolitično kritiko, kar mi je osebno čisto pretirano – pesem naj bo pesem, naj ne bo časopisni članek. Mislim, da je treba tisto, kar je narobe, znati pokritizirati tako, da je v pesmi zajeto, a ni navedeno direktno. Vseeno pa gredo stvari včasih tako daleč, da je treba kaj povedati bolj neposredno, ker če boš povedal po ovinkih, nekateri sploh ne bodo dojeli. Mogoče s tem malo opravičujem to žico, je pa dejstvo, da me je nekaj časa res mučila, moral sem jo dati iz sebe.

   

Kako razlagaš videnje žirije za Veronikino nagrado, ki je v tvoji zbirki Dihaj zaznala tudi tesnobo in nelagodje?

Že Primož Čučnik je v spremni besedi namignil, da je to moja najbolj temačna zbirka, mogoče je res, saj tudi drugi to opažajo, zgleda, da je bilo tako obdobje. Tega ne bi pripisoval le svoji odraslosti, večji resnosti in zaskrbljenosti nad vsem, kar se nam dogaja, čeprav se je svet dejansko grdo spremenil, zato ni čudno, da prihaja do psihičnih reakcij na vso to negotovost in stres. Svet je v geopolitičnem smislu izgubil kompas, zato res ni razloga, da ne bi bil človek malo bolj tesnoben in črnogled. A kljub vsemu se mi zdi, da še ni konec sveta, še je luč na koncu tunela (smeh), je upanje, nismo še dokončno zajebali.

   

Kako pa je s samokritičnostjo, dvomi? Kakšen vpliv imajo na to nagrade?

Vse to je vedno prisotno, nikoli nisem prepričan, če je pesem dobra, in potrditev mi dobro dene. Ko sem dobil nagrade, se mi ni sanjalo, da se bo to zgodilo, kar se mene tiče, bi jih lahko dobil tudi za katero drugo knjigo, ampak očitno do predzadnje situacija ni bila zrela. Dejansko sem imel en čas občutek, da me akademska pesniška srenja ni sprejela, bil sem marginalec, kar mi je bilo čisto všeč. Te nagrade ti sigurno malo nabijejo ego, saj vidiš, da očitno knjiga ni zanič (smeh). Tudi na branjih včasih dobim potrditev, pa pri kolegih pesnikih, za katere upam, da mi odkrito povejo svoje mnenje, nimam pa prvega bralca, to mi je zoprno. Tudi če z lahkoto prideš do objav pesmi, je pokazatelj za to, da je to, kar počneš, zaželeno. Seveda že v srednji šoli pišeš poezijo, takrat ni važno, kakšna je, tudi če je slaba, je dobra, bistveno je, da čutiš potrebo po tem, da imaš v sebi nekaj, kar bi moral povedati na drugačen način. Čeprav tega na začetku ne obvladaš in lahko izpadeš naivno, je pomembno, da se tega sploh lotiš. Tudi sam sem bil dolgo časa negotov, prvenec Blues zamaha sem izdal precej pozno. Res sem redno pisal od fakultete naprej, a poezija je nekaj, kjer operiraš z intimo, in raje pustiš vse skupaj v predalu kot pa da bi doživel zavrnitev ali negativen odziv. Vseeno je prišel trenutek, ko so me prepričali, naj pesmi zberem, in potem je zadeva stekla.

   

Z zbirko Dihaj sta se udeležila tudi Prangerja, kakšni so bili občutki?

Bilo mi je všeč, knjiga je bila takrat še zelo sveža, zato je bilo to njeno prvo priznanje, ostala so sledila. Nisem bil prvič, saj sem bil gost že pred leti, je pa res prijetno vzdušje. Glede na to, da ni bilo nobenega hudo militantnega kritika, je bil tudi pogovor o knjigi čisto v redu. Sicer pa je treba imeti tudi pri kritiki neko mero, sploh če gre za novega avtorja, nima smisla, da se ga čisto pohodi.

   

Pa sicer prebereš vse kritike, se oziraš kaj nanje ali ne?

Jih prebiram, a se nikoli ne poglabljam vanje. Ne berem jih na način, da bi iskal, katere napake so izpostavljene in da bi moral to potem v naslednji knjigi popraviti. Me pa zanima, kaj si strokovna javnost misli o tem, in potem si jaz mislim svoje o tem, kaj strokovna javnost misli o tem (smeh).

   

Kako pa bi ocenil prisotnost kritike poezije v našem kulturnem prostoru?

Kritika se je bolj ali manj umaknila na splet, kar pomeni, da se je predvsem umaknila iz javnih (dnevnih) občil in da ne naletiš nanjo, ampak jo greš namensko iskati in brati. Tudi sicer je bila včasih literatura precej bolj prisotna v tiskanih medijih, kjer si lahko našel najave, dosežke avtorjev, izdaje novih knjig … Kritika se je pač prestavila tja, kamor se lahko, saj ji je bil drugje odvzet prostor, in dostopna je strogo zainteresirani in strokovni publiki. Z zadnjima dvema knjigama sem imel sam recimo srečo, da sta dobili dovolj kritik, a lahko se ti zgodi, da izdaš knjigo in gre mimo, ne dobi niti ene kritike niti ene omembe. Že tako se mi zdi, da umetnost polzi mimo, da se jo odriva kot nek hobi za izbrance, status v očeh širše javnosti umetnika je slab, nekaj, kar je na tem svetu najmanj potrebno.

   

Si tudi zvest prevajalec ameriške poezije, na kak način izbiraš avtorje? Kateri izmed njih ti je najbližje po poetiki?

Zelo preprosto je, rad izbiram avtorje, ki so mi všeč, zelo malo sem prevedel po naročilu. Po navadi je šlo za meni ljube avtorji, za katere se mi je zdelo, da nam manjkajo v slovenščini, kot so recimo Gary Snyder, John Berryman, Jack Spicer, Charles Bukowski … Dobro je prevajati tisto, kar ti je res všeč, včasih za lastno veselje prevedem kakšno pesem ali pa kar celo knjigo, pri tem pa sploh ne razmišljam o možnostih objave. Če poezijo samo bereš, je težko, če jo prevajaš, se v pesmi bolj poglobiš in jo razumeš bolje, drugače. Eden izmed najbližjih tujih avtorjev mi je Gary Snyder, zelo je pod vplivom Japonske, očitno mi to odgovarja, ima pa tak lahkoten zapis, govori o vsakodnevnem, kot haikuji, ko pa daš to na papir, funkcionira. Tudi Lunch Poems Franka O’Hare se mi je zdela izredna knjiga v tistem času, še danes »po njegovo« rad pišem o znancih, o nečem konkretnem, da ne visi vse skupaj preveč v zraku, zelo rad imam tudi prelome in preskoke, ki zgodbo preobrnejo v nekaj drugega.

   

Če se nekaj časa »družiš« z avtorjem, se te verjetno neka tudi prime. Si opazil kakšne posebne dolgoročne vplive?

Vplivi seveda so, saj je prevajanje predvsem intenzivno večmesečno delo in poetike pustijo sledi. Včasih mi ostanejo kakšni citati, najbolj pogosto pa sami pristopi, finte, besede, v tebi ostane cela štimunga, ki pride prej ali slej na plano, ko pišeš svojo poezijo. Včasih se v pesem zrine kakšna napol »ukradena« vrstica. Nujno moraš brati poezijo, če jo hočeš pisati, in meni se ob branju začne nekaj dogajati, zbudi se navdih …

   

Kakšen odnos pa imaš do svojih prejšnjih pesniških zbirk in kakšnega do prihodnjih, nastajajočih?

Blues zamaha je bila moja prva knjiga in potem sem jih na dve leti zelo redno izdajal, zato se mi je prva kar nekaj časa zdela »tista ta prva« z napol naivnimi pesmimi, čeprav je nisem več prav zares prebral. Čez nekaj časa pa sem jo prav sistematično vzel v roke in začel na branjih iz nje brati kar nekaj pesmi, saj mi je všeč, ker je taka razlika med prvo in sedanjimi. V njej vidim čisto drugo energijo, zagnanost, mladost, ko se spremeniš, ne moreš več do tega. Mogoče mi je blizu tudi zato, ker se moja poetika skozi čas ni drastično spremenila, verjetno tudi zato, ker sem prvenec izdal pozno. Sicer pa imam vse svoje prejšnje pesniške zbirke rad in upam, da bom imel rad tudi to, ki jo trenutno pišem.

   

   

   

*** 

  

Veronika Šoster (1992) je magistrirala na temo slovaške ženske poezije zadnjih desetletij, trenutno je doktorska študentka literarnih ved. Literarne kritike objavlja v nekaterih večjih slovenskih medijih, kot so Literatura, radio ARS, Mentor, Airbeletrina, Trubarjeva hiša literature, Vrabec anarhist in Koridor – križišča umetnosti, za portal Filmstart. pa piše filmske kritike. Leta 2016 je bila izbrana za članico žirije za mlado Veronikino nagrado, na 31. festivalu Vilenica je delovala kot kritičarka v rezidenci. Je področna urednica za poezijo pri reviji Novi zvon, leta 2017 je bila finalistka Pesniškega turnirja založbe Pivec. V zadnjem času se ukvarja tudi s prevajanjem leposlovja iz slovaščine.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Tone Škrjanec
O avtorju
(fotografija David Konečny) Tone Škrjanec, rojen leta 1953, je pesnik in prevajalec. Delal je kot novinar, koordinator programa v KUD-u France Prešeren in organizator festivala Trnovski Terceti. Značilen je njegov pesniški glas ležernega obstranca, ki piše o na videz nepomembnih vsakdanjih rečeh in urbanih srečanjih, toda te podaja prek rafiniranih in včasih psihedeličnih čutnih sinestezij in z močjo fantazijske meditacije. Napisal je pesniške zbirke Blues zamaha (1997), Sonce na kolenu (1999), Pagode na veter (2001), Noži (2002), Baker (2004), Koža (2006), Duh želve je majhen in zelo star (2009), Med drevesi/Among Trees (slo/ang 2010), V zraku so šumi (2012), Sladke pogačice (2015) in Dihaj (2018). Iz sodobne ameriške literature je prevedel Charlesa Bukowskega, Franka O'Haro, Garyja Snyderja, Timothyja Liuja, Jacka Spicerja, Kennetha Kocha, Anselma Hollo, Kennetha Rexrotha, Williama S. Burroughsa in Paula Bowlesa, prevaja pa tudi iz srbščine in hrvaščine. Leta 2017 je prejel čašo nesmrtnosti za vrhunski pesniški opus, za zbirko Dihaj pa je leta 2018 prejel Veronikino in Jenkovo nagrado.