/ 

Izpit

Tomo Podstenšek – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
      

     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Tomo Podstenšek o poslani kratki zgodbi

Kratka zgodba Izpit je najbrž nastala iz nelagodja in potrebe po soočenju z delčkom tistega, česar ne želimo videti in vedeti. Čepraj je postavljena v kontekst bližnje prihodnosti (ali pa je morda to le vzporedna sedanjost?), so sami opisi industrijskih procesov dokaj realističen prikaz tistega, na kar sem naletel med zbiranjem gradiva in pregledovanjem nekaterih dokumentarnih posnetkov.

*** 

Nik me je že čakal pred vhodom. Delal se je hladnokrvnega, roke je zarinil globoko v žepe in se naslanjal na steno, ampak oči so mu ves čas begale sem ter tja. Sicer pa sem se sam počutil podobno, ni me bilo ravno strah, bil pa sem vznemirjen.

O izpitu se je veliko govorilo; tisti, ki so ga že opravili, so se bodisi širokoustili, kako ni nič posebnega in da so ga naredili z levo roko – takih je bila večina – , bodisi so ga opisovali kot najtežjo življenjsko preizkušnjo, s katero so strašili nas, ki smo nanjo še čakali. Vedel sem, da ne gre povsem verjeti ne enim in ne drugim, ampak njihove besede so se mi kljub temu zažrle nekam v podzavest, od koder so zdaj okrepljene z domišljijo bruhale na plano.

Nik je nekaj mesecev starejši od mene, izpit bi torej lahko opravljal že pred časom, a se je odločil, da bo počakal in bova šla skupaj. Imel sem ga na sumu, da tega ni storil zgolj iz kolegialnosti in lenobe.

»Nekam bled si danes, je vse v redu?« sem ga hinavsko podrezal.

»Ja, to bo najbrž zato, ker že pol leta nisem jedel mesa … Ampak takoj po izpitu greva na hamburger, velja? Jaz častim!«

Ko prišla na drugo stran železniške proge in v daljavi zagledala nizka zelena poslopja z opečnatimi strehami, sva oba upočasnila korak.

»Ne vem, zakaj so izbrali to nagnusno barvo, zgleda kot vojašnica,« sem kar tako pripomnil.

»No, najbrž to ni najbolj nagnusna zadeva tam notri. Res komaj čakam, da bo to za nama,« je tiho zavzdihnil Nik; zdaj ni imelo več smisla, da se še delava pogumna, preveč dobro sva se poznala, celo življenje sva že stanovala v istem bloku, se igrala na istem dvorišču, hodila v isti vrtec in sedela za isto klopjo tako v osnovni kot srednji šoli.

»Če so zmogli vsi drugi, še celo Petričeva in tisti šlevasti Kozar, bova menda tudi midva,« sem naju poskušal opogumiti, a je moje besede preglasil hrup tovornjaka, ki je naju je prehitel. Skozi odprte reže na njegovem boku sva lahko videla prašičje oči in rilce, ki so hlastali po svežem zraku. Živali so bile nagnetene v treh etažah in za tovornjakom je ostal velik oblak prahu in smradu.

»Menda pomirja,« je rekel Nik.

»A?«

»Pravijo, da pomirja. Zelena barva. Mama mi je razlagala, da so imeli v njenih časih zato celo šolske table v temnozelenih barvah.«

»Aja, to …«

Pri vhodu nama je vratar samo mimogrede pokimal in se spet zazrl v zaslon; po napetem izrazu na njegovem obrazu in trzanju rok na tipkovnici sem uganil, da najbrž igra računalniško igrico.

Kompleks je bil ograjen z visoko ograjo, betonski stebri in debele železne palice so bile videti dovolj močne, da bi lahko zadržale slona. Na dvorišču je že čakalo nekaj drugih izpitnih kandidatov, nihče ni bil preveč sproščen, tudi fant s tetovažo kobre na vratu, ki se je ves čas smejal in dajal neposrečene pripombe, je to najbrž počel le zato, da bi pregnal zadrego in nelagodje.

Potem je prišel inštruktor v umazanem zelenem predpasniku in začel glasno brati naše priimke; ko se je prepričal, da smo vsi, nas je odpeljal do garderob, kjer smo dobili predpasnike, zaščitna očala in gumijaste škornje. Nekateri kosi oblačil so bili slabo oprani in na njih so se videli razmazani rdeči madeži.

»Gremo malo hitreje, da ne bodo prej crknile od starosti,« nas je priganjal inštruktor. »Proces iztovarjanja lahko preskočimo, s tem nima smisla izgubljati časa. Tovornjak jih pripelje in potem jih naženemo skozi tista vrata v čakalnico, no, to bi si pa mogoče vseeno pogledali.«

Sledili smo mu v precej veliko halo, v kateri se je za ogrado stiskalo kakšnih dvajset ali trideset krav. Z Nikom bi se sicer lahko odločila in šla postopno delati najprej izpit B kategorije za perutnino, pa nato izpit C za prašiče, drobnico in male sesalce, ampak se nama je zdelo obema bolj smiselno, da opraviva kar vse naenkrat, kategorija D je namreč zajemala tudi vse nižje. Tisti izpit A, ki velja za ribe, mehkužce in podobno, sva tako kot vsi najini sošolci opravila že ob koncu osnovne šole. Poskušal sem s spomniti, kako je potekal, pa sem si lahko priklical samo odpiranje in zapiranje ust velike postrvi, ki je bolščala vame s svojim okroglim črnim očesom. Dozdevalo se mi je, da sem jo potem zatolkel s krepelcem. Ali pa sem jo prijel za rep in mahnil z njeno glavo po robu šolske klopi? Ne, to je naredil Denis, točno, zdaj se spomnim, in potem smo se vsi smejali, učiteljica pa je rekla, da je bilo dovolj in da naj zdaj odnesemo ribe v kuhinjo, da jih kuharice očistijo in ocvrejo za kosilo.

»Kot najbrž že veste, so izpite uvedli deset let nazaj s Hannovrskimi sporazumi, s katerimi se je uradno končala druga vegansko-karnivorska vojna. Če hoče dobiti dovolilnico za nadaljnje uživanje mesa, mora ob nastopu polnoletnosti vsak državljan opraviti izpit, ki zajema enodnevno aktivno udeležbo v procesu pridobivanja hrane živalskega izvora – ali po domače: če hočeš tudi po osemnajstem letu jesti govedino, moraš prej lastnoročno ubiti in razkosati vsaj eno kravo, tele ali bika,« je razložil inštruktor. »Ampak brez skrbi, ne bomo preveč komplicirali, jaz bom ves čas zraven in vam natančno povedal, kaj morate storiti …«

»Nisem vedel, da so krave od blizu tako velike,« mi je prišepnil Nik.

»Kako dolgo pa so že tu v čakalnici?« je vprašala debelušna punca z oglatimi očali.

»Pametno vprašanje! Te so pripeljali danes zjutraj. Trudimo se, da ne čakajo več kot en dan. Kot lahko vidite, ni nič posrano, dobro, tu in tam se kakšna poščije, glede tega ne moreš nič, ampak serjejo pa ne, ker jih že na farmi prej dva dni postijo. Tudi kasneje pri pridelavi je lažje, če je manj dreka v črevih,« se je inštruktor navdušil, da je nekdo pokazal vsaj nekaj zanimanja. »Ko pridejo na vrsto za zakol, jih skozi tisti prehod odvedemo v klavno dvorano. Kdo ve, zakaj jih peljemo eno po eno?«

»Da ne bi doživljale prevelikega stresa, ko vidijo, kaj jih čaka,« je odgovorilo dekle.

»Zakaj pa jim ne bi raje zrihtali kakega dobrega psihologa?« se je zarežal fant s tetovažo in njegov smeh je osamljeno zaodmeval po prostoru, da so živali začudeno dvignile glavo in pomigale z ušesi. Inštruktor je njegovo pripombo preslišal in se raje obrnil k dekletu z očali.

»Ja, pravzaprav imaš prav, če so živali preveč vznemirjene, se sproščajo v kri hormoni, kar lahko negativno vpliva na kvaliteto in okus mesa. No, da vas ne bom preveč mučil s teorijo, najbrž že komaj čakate, da gremo na praktični del, a ne? Bomo šli kar po abecednem vrstnem redu – samo malo, da najdem seznam …« je s prstom nekajkrat potegnil po zaslonu svoje prenosne tablice. »Adamič? Je tu?«

Dvignil sem roko in stopil pol koraka naprej, bil sem že navajen, da sem zaradi svojega priimka navadno prvi na vrsti; včasih je bilo to dobro, večinoma pa niti ne.

Ena od krav je usločila rep in začela urinirati v širokem curku, ki ji je tekel po blatnih stegnih in se glasno odbijal od betonskih tal. Fant s tetovažo se je prijel za usta in stekel iz hale. Skozi vrata so se slišali zvoki bruhanja.

»Kaže, da smo enega izgubili. Mogoče se mu mudi k psihologu,« se je namuznil inštruktor.

»No, Adamič, bova kar začela. Ostali počakate tu, da ne bo še kakšnih težav s preobčutljivimi želodci. Ti, špeglarka, pojdi do vratarja in naj ti da vedro pa zunaj počisti svinjarijo za svojim kolegom,« je mimogrede naročil dekletu z očali, potem pa se je spet obrnil k meni: »Najprej bova izbrala kravo, dajva kar to, ki je najbližje izhodu. Pritisni na tisto stikalo na ograji, da odpreš vrata, tako, ja, zdaj pa vzemi palico – porkamadona, z druge strani jo primi, za ročaj, ne za konico, drugače te bo še streslo! Vidiš, saj znaš. Ja, zdaj pa jo kar lepo odzadaj malo podrezaj, da bo šla v pravo smer. Ni je treba močno tepst, če ne uboga, samo pritisneš na tisti gumbek na ročaju in jo bo že elektrika pognala …«

Krava se je res rahlo zdrznila in šla v ozek hodnik, ki je vodil iz hale in se počasi spuščal navzdol. Z inštruktorjem sva hodila vzporedno z njo po podestu, tako da je bila žival v ozkem kanalu pod nama.

»Zdaj nima več prostora, da bi se obrnila, če se ustavi, jo pa spet malo dregneš,« mi je pojasnil.

Šli smo skozi vrata iz plastičnih trakov in se znašli v klavni dvorani.

»Vidiš, na koncu kanala je boks za omamljanje, kar pusti, naj gre noter, tako ja, zdaj pa spet pritisneš na gumb, da se ogrodje spusti in jo fiksira. To je to, zdaj ne more več nikamor pobegnit.«

Ko so ji železne cevi ukleščile glavo, se je krava malo zdrznila in se poskusila iztrgati, a takoj tudi odnehala. Vse, kar mi je razlagal inštruktor, sem sicer površno poznal že iz gradiv za teoretični del izpita, ampak tisto je bila samo računalniška animacija, prava žival me je navdajala s strahom in gnusom, od nje je puhtel topel vonj po hlevu, rožnat gobec je bil ves vlažen in umazan, edina sreča je bila, da sva stala nad njo in nama je ni bilo treba gledati naravnost v oči.

»Zdaj pa boš uporabil pištolo za omamljanje. Pomembno je, da jo pritisneš na pravo mesto. Predstavljaj si, da potegneš dve črti: od levega očesa do desnega roga in od desnega očesa do levega roga. Tja, kjer se ti dve črti sekata, tja jo daj! Čakaj, saj ti bom kar pokazal, kam,« je iz žepa potegnil majhen laser in posvetil. »Samo nastavi cev na to rdečo piko in pritisni na sprožilec.«

Z obema rokama sem prijel za ročaj podolgovatega valja, ki je visel na spiralastem kablu in ni niti malo spominjal na pištolo. Nagnil sem se čez ograjo in ga prislonil kravi na čelo, tik poleg vrtinca belih razmršenih dlak.

»Zdaj!« mi je ukazal inštruktor.

Pritisnil sem, glasno je tlesknilo, pnevmatski valj v moji roki je trznil in mi skoraj ušel iz rok, krava pa je padla po tleh, kot da bi ji kdo spodsekal noge.

»Bravo, mali, tako se dela!«

Stranica boksa se je odprla in težko telo je zdrsnila po kratki klančini v prazen plitek bazen z odtokom na sredini. Eden od pomožnih delavcev jo je z gumijasto cevjo na hitro splaknil z vodo.

»Zdaj pa pojdi dol in ji priveži verigo za zadnjo nogo.«

»Katero, levo ali desno?« sem vprašal, ko sem se spustil v bazen.

»Kaj?«

»Za katero nogo naj pritrdim verigo?«

»Vseeno. Glej samo, da jo boš dovolj na tesno zahakljal nekje malo nad gležnjem.«

Prijel sem verigo, ki je imela na koncu kavelj za zapenjanje in se približal kravi. Nepomično je ležala na boku in kolikor sem mogel hitro sem naredil, kar mi je naročil. Čeprav sem pazil, sem se je pri tem moral dotakniti; njena dlaka je bila gosta in tršata.

»Dobro, zdaj jo bova pa dvignila,« je rekel inštruktor in vklopil vitel, ki je začel navijati verigo.

V tistem trenutku je krava zabrcala z nogami. Nosnice so se širile, debeli jezik je visel iz ust, temne oči z dolgimi trepalnicami so panično pogledovale okoli sebe, poskušala je vstati, a je bila preveč omotična in je samo nemočno klecnila.

»Jebemti boga, zgleda, da je vseeno nisi dobro zadel! Stopi stran, da te ne brcne!« je vpil inštruktor in prestavil vitel na višjo hitrost. Kravo je začelo dvigovati navzgor, sicer se je še zmeraj premikala, ko pa je obvisela obešena na eno nogo z glavo navzdol, se je končno umirila. Zdelo se mi je, da je nekaj zapokalo in pomislil sem, da ji je najbrž zaradi lastno teže izpahnilo kolk.

»Nič hudega, se zgodi,« me je miril inštruktor. »Zdaj je na vrsti glavni del, najprej jo bomo po prevoznem tiru prestavili na naslednjo postajo,« se je spet dotaknil stikal, motorčki so zabrneli in odvlekli kravo nad široko korito, katerega stene in dno so bile poškropljena s krvjo. »Vidiš, z nožem boš sunil sem v vrat, tu na strani, takoj pod nogo. Tako ga obrneš, močno suneš, potem pa hitro potegneš navzdol čez goltanec, da prerežeš karotidno arterijo,« je nekajkrat zapored ponovil gibe in mahal z rezilom po zraku. »Si pripravljen?«

Ker sem vedel, da za kaj takega ne bom nikoli pripravljen, sem pokimal in vzel nož, ki mi ga je ponujal. Bil sem presenečen, da ni daljši, meril je le kakšnih petindvajset, morda trideset centimetrov in se skoraj ni razlikoval od kuhinjskih nožev, ki smo jih imeli doma.

»Kar tu se lepo postavi. Noge široko narazen, da si stabilen – en gumpec je enkrat padel naprej v korito, si moreš mislit, kaka packarija je bila to! Jaz ti bom z laserjem spet pokazal kam naj pikneš, ne se sekirat, vse bo v redu.«

Postavil sem se pred kravo in videl, da je še zmeraj pri zavesti, migala je z ušesi, na katerih je imela pritrjene rumene oznake s številkami. Še dobro, da je bila obrnjena tako, da mi je kazala trebuh in je gledala v drugo stran. Na vratu ji je že poplesavala rdeča pika laserja.

»No, bo kaj? Če boš dolgo čakal, bo še za v juho prežilava,« je rekel inštruktor, delavec poleg njega pa se je krehavo zasmejal.

Srce mi je divje razbijalo, poskušal sem se umiriti, globoko sem zajel sapo in počasi izdihnil, čvrsto sem stisnil ročaj noža, najraje bi zamižal, a sem se bal, da bom potem zgrešil. Zamahnil sem in udaril, tako kot mi je pokazal. Nož se je skoraj brez upora do ročaja zabil v grlo. Za trenutek se je čas ustavil, oba s kravo sva zadrhtela, potem sem hitro potegnil navzdol, rezilo morda res ni bilo dolgo, a ostro kot britev in na koži je zazijala velika luknja, iz katere se je usula kri, kot da bi jo kdo izlil z vedrom. Žival je še nekajkrat trznila, temno rdeči slap je počasi pojenjal in se tanjšal v curke, ki so tekli iz rane po zunanji strani in iz notranjosti skozi usta in nosnice.

»To je to! Izpit opravljen, čestitam!« se je zadrl inštruktor in mi že ponujal kozarček žganja. Nazdravila sva in izpila, potem pa me je prijateljsko potrepljal po ramenu.

»Zdaj te bo Josip peljal skozi preostale faze proizvodnega procesa in ti še malo razkazal stvari,« je pomignil proti delavcu, »jaz pa grem po naslednjega kandidata. Srečno!«

Z delavcem sva kravo prestavila naprej, v vrsto drugih, in jo pustila, da se še kri še malo odcedi. Ne bom rekel, da je bil preostanek spoznavanja mesno-proizvodnega procesa ravno prijeten, ampak po klanju sem vse drugo gledal in počel z nekakšno otopelostjo, le tu in tam me je malo zvilo v želodcu, da sem se moral obrniti stran, ko je iz prerezanega trebuha padlo drobovje ali

ko je delavec prerezal spodnjo čeljust in je iz krvave glave zabingljal debeli kravji jezik.

Sicer pa sva šla zelo hitro skozi – čeprav je šlo za izpitni klavni center, proizvodnja ni smela preveč zastajati, tako da sva preskakovala z ene postaje na drugo, Josip mi je razlagal, delavci so mi na kratko podajali orodje, toliko da sem lahko malo poskusil, kako poteka delo: z velikimi kleščami sem odščipnil rogove, pomagal prestaviti in obesiti govedo na naslednji tračni mehanizem, malo sem pridržal in vlekel kožo s telesa, skušal odrezati glavo in moral nazadnje zaradi nespretnosti in navala slabosti to prepustiti bolj izkušenim rokam. Na naslednji postaji sem kljub temu z veliko žago po dolgem razrezal kadaver na dve polovici, pri čemer so majhni koščki tkiva in kosti pršeli na vse strani in se mi lepili na predpasnik in zaščitna očala. Nato sem pokukal še v hladilnico, pa takoj nadaljeval ogled po tekočem traku, kjer so že ohlajene polovice žagali, rezali in sekali na vse manjše in manjše kose. Čudno, ampak tudi pogled na bolj znane oblike, kakršne sem pogosto videval v mesnicah in trgovinah, me ni niti malo pomiril.

Čez kakšno uro ali dve sem spet stopil na dnevno svetlobo, z dovolilnico za kupovanje in konzumiranje mesnih izdelkov v žepu in s plastično vrečko s kostmi za juho, ki mi jo je ob slovesu Josip velikodušno potisnil v roke. V ustih sem še zmeraj čutil kovinski vonj po krvi in skrivaj sem pljunil na zaplato trave, da bi se ga znebil. Ni pomagalo, bilo je, kot da bi se mi prilepil na nebo. Iz tovarne so prihajali pridušeni zvoki mehanizacije, med katere se je kdaj pa kdaj pomešalo zamolklo mukanja ali prašičji cvilež. Počakal sem na Nika, skozi vrata je prišel še bolj bled kot zjutraj, a nisem rekel ničesar. Tudi drugi izpitni kandidati, ki so kapljali iz stavbe, večinoma niso bili videti v preveč dobrem stanju.

»Si naredil?« me je vprašal.

»Ja, ti?«

»Tudi.«

To je bilo vse, brez besed sva sprejela dogovor, da o tem, kar se je dogajalo za umazano zelenimi zidovi mesno-predelovalnega izpitnega centra, ne bova govorila. Pohitela sva proti domu, da bi dala sveže ostanke, ki sva jih dobila za nagrado, čim prej v zamrzovalnik. Pred blokom sva naletela na mojo mlajšo sestro. Vprašala naju je, kako je šlo in če je res tako grozno, kot pravijo. Z Nikom sva se negotovo spogledala.

»Ne, nič takega,« sem rekel.

»Ja, sploh ni bilo težko,« mi je pritegnil Nik.

Ko sva ostala sama, me je negotovo vprašal, ali greva zdaj na tisti hamburger. Izgovoril sem se, da moram še nujno pospraviti sobo ter predlagal, da počakava do večera.

»Potem pa mogoče raje jutri,« je rekel in z olajšanjem sem pokimal.

   

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Tomo Podstenšek – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
      

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
Tomo Podstenšek se je rodil leta 1981 v Slovenj Gradcu. Študiral je pravo. Piše predvsem prozo, romane, kratke zgodbe, humoreske in pravljice. Romani: Dvigalo (2011), Sodba v imenu ljudstva (2012), Sredi pajkove mreže (2014), Tihožitje z mrtvo babico (2015), Papir, kamen, škarje (2016), Kar se začne z nasmehom (2020). Kratke zgodbe: Vožnja s črnim kolesom (2013). Ribji krik (2017). Leta 2012 je zmagal na proznem slemu festivala Spogledi. Roman Sodba v imenu ljudstva je bil uvrščen med deseterico nominirancev za nagrado kresnik, roman Papir, kamen, škarje pa med peterico nominirancev za nagrado kresnik. Zbirka kratkih zgodb Ribji krik je bila nominirana za nagrado novo mesto.