/ 

Kratki zgodbi

Tomaž Kosmač – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kratki zgodbi sta izšli tudi v avgustovski številki Kraljev ulice.

   

Tomaž Kosmač o poslanih zgodbah

Za pisanje ne rabim navdiha. Resničnost ga nudi sama od sebe.

   

***

   

V zlatih časih, pred koronavirusom, sem folk mnogokrat povabil na kakšno prireditev. V gledališče, na slikarsko razstavo, glasbeni špil ali literarno predstavitev. Vedno je bilo prvo vprašanje:
»Koliko znaša vstopnina?«
Kakršnokoli cifro sem omenil, zmeraj je bila previsoka. Kadar sem povedal, da je dogodek zastonj, so odvrnili:
»Če je džabe, je ziher sranje.«
Izgovora jim ni bilo težko najti, kot v naslednjem primeru:
»Gre z mano kdo na koncert?«
»Kje pa je?«
Zanalašč sem rekel:
»V Ljubljani.«
»Ful rad bi šel, toda predaleč je… nimam keša… noga me boli… naročen sem pri zobozdravnici…čakajo me drva…«
Nasmehnil sem se:
»Ni v Lajbahu. Kilometer od tu je.«
Nobeden se ni premaknil in po muzikaličnem doživetju so se naslednje jutro, sedeč v isti oštariji in na istih stolih, pozanimali:
»Kako je bilo?«
»Super!«
»Pizda, škoda, ker nismo izkoristili priložnosti. Obvezno povej, ko se bo spet kaj dogajalo.«
»No, če že vprašate, jutri je…«
»Fak, pa ravno jutri, ko moram…«
In tako vse do covida-19, ki Idrije niti ni pretirano prizadel. Številnim je pravzaprav celo odleglo, saj lahko sedaj upravičeno vlečejo staro lajno: Z veseljem bi kam šel, pa se nikjer nič ne dogaja! Hkrati ne pozabijo poudariti, da so že od malega zavezani kulturi. Z vsem srcem. Človeku bi se, prikovani na domove, kar zasmilili, če ne bi segali po telefonu in jamrali:
»Ko bi vsaj imel kaj početi.«
Svetujem:
»Oprimi se kakšne knjige.«
»Ne berem. Iz principa. Literaturo so mi zagnusili v šoli.«
»Pa poglej kakšen film.«
»Brezveze. Nikakvi so. Še posebej slovenski.«
»Pojdi na sprehod.«
»Ne da se mi.«
Karkoli ponudim, se namrdnejo in še preden zavijejo na politiko, namesto njih povzamem:
»Le kdaj bo konec teh ukrepov, da bomo lahko spet omejeni po svoji volji in ne po nareku države…«

   

***

   

Z Markom Brecljem sva maja 2018, v sklopu spremljajočih dogodkov festivala amaterskih dramskih skupin, gostovala v Kočanih. Brecelj je ob brenkanju kitare, kot predsednik Društva prijateljev zmernega napredka, predstavil aktivnosti kluba, jaz svojo knjigo Punk is dead. Zbirko kratkih zgodb je v makedonščino prevedel Darko Spasov, ki je takrat festivalu tudi predsedoval. Organizatorji so nama nudili vse. Od prehrane do hotela, a Brecelj je vseeno raje taboril zunaj, saj ga komarji, za razliko od mene, niso pikali. Sesali so samo kvalitetno kri, Markova jim ni teknila. Na dan nastopa sem visel v hotelski restavraciji in Darko me je preko telefona pobaral:
»Kod se obiraš? Televizija te čaka za intervju.«
Pohitel sem ven, naletel na žgoče sonce in zajamral:
»Hudičevo vroče je. Če uporabim hitro hojo, bom čisto prešvican.«
»Počakaj pred vhodom;« je nemudoma sklenil. »Pote bom poslal taksi.«
Prireditveni prostor je bil od hotela oddaljen poldrugi kilometer in pred kamere sem se v slogu največjih zvezd pripeljal z Mercedesom.
Čez dober mesec je Darko prišel v Ljubljano. Društvo slovenskih pisateljev mu je za prevajanje naših literatov v makedonski jezik odmerilo rezidenco Daneta Zajca. Obiskal sem ga v tretjem nadstropju stolpnice in za kuhinjsko mizo prižgal cigareto. Takoj je planil k oknu, ga na stežaj razprl in sklatil:
»Prosim, da se prestaviš semkaj.«
Vedoč, da je kadilec, sem se začudil:
»Te moti dim?«
»Ne, ampak v rezidenci je prepovedano kaditi.«
»Rezidenca pa taka,« sem se posmehnil. »Navaden flet v bloku.«
Zlagoma sva se premaknila v dnevno sobo. S knjižne police sem vzel neko knjigo in živčno je pokazal na napis: Do not take books! Pohlevno sem jo postavil nazaj in stisnil:
»Bukve so torej nedotakljive, fumati se ne sme. Grem lahko vsaj na sekret?«
»Če voda iz kotlička ne bo stekla,« me je opozoril, »se ne sekiraj. Včasih tudi v kuhinji ne teče. Nekaj popravljajo.«
Bolj za šalo kakor zares, sem vprašal:
»So obiski sploh dovoljeni ali tudi s tem kršiš pravila?«
»Pravzaprav so mi namignili, da niso ravno zaželeni.«
»Potemtakem,« sem kategorično zavil k izstopnim vratom, »bom raje odlil v oštariji. Greš z mano?«
»Itak,« si je oddahnil. Spustila sva se po stopnicah in s slehernim korakom dlje od rezidence je razpoloženje postajalo boljše. V gostilni sem zapravil vse fičnike, ki sem jih imel s sabo in se na nek način počutil kot Makedonec. Njihov standard je resda nizek, ampak obnašajo se plemeniteje kakor mi. Toda tako pač je: Več ko imaš, težje daš.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

   

Tomaž Kosmač – Kratke godbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   
O avtorju / avtorici
Tomaž Kosmač (rojen1965). Knjige: Driska, Žalostno, toda resnično, Hvalabogu (izdan pod psevdonimom Bogomir Hvala), Punk is dead (prevod v Severni Makedoniji in Srbijii), Varnost, Sabina, Preko vode do svobode. Uvrščen v antologijo slovenske kratke proze. Po zgodbi Zapor posnet kratki film v produkciji RTV Slovenija Vikend paket.