/ 

Pet pesmi

    

Tom Veber o poslanih pesmih

V ospredju večine mojih pesmi stoji človek. Predvsem mi je zanimiv notranji svet vsakega človeka. Kako se ta upogiba in preoblikuje glede na začrtane družbene smernice in norme in kako postajajo s tem naša življenja vedno manj naša.

 

***

 

Irski fantje

 

Irski fantje seksajo
veliko in grobo,
imajo kosmate pazduhe
in se prijemajo za kurce
ves čas!

Irski fantje ščijejo
po zidovih in parkih,
nabijajo na koš,
uporabljajo Old spice
in jedo hamburgerje brez pribora.

Irski fantje rešujejo svoje probleme sami
pred televizorjem,
med navijanjem za najljubše nogometno društvo
in pitjem pločevinke Guinnessa,
ki ga potem
prav po moško zmečkajo.

Irski fantje ne jočejo,
ampak so samo prehlajeni!

 

***

 

Tvoj predragi najemodajalec

 

Pozdravljeno telo,
naj se ti predstavim.
Sem tvoj lastnik, najemodajalec.

V tem življenju imaš srečo,
najino sodelovanje ne bo prav dolgo.
Redno te bom zalival z žganjem,
dimil s cigareti,
hranil s hrano podobno plastiki
in se vztrajno zmrdoval nad tvojo okornostjo.

Pričakoval bom popolno delovanje vseh funkcij,
čeprav bom zato naredil bore malo.

Ko boš začelo pešati,
te bom peljal k strokovnjakom v belem.
Napojili te bodo z zdravili,
kot za šalo prebodli s cepivi,
izvedli marsikatero bolečo operacijo
in to le zaradi kakšnega dodatnega leta
zavestnega sprenevedanja.
Naposled boš omagalo.
Pričakoval bom nemudno reklamacijo
in te zamenjal za lepši in bolj modern model.

Do takrat pa na delo!

 

***

 

Soba

 

Že en teden nisem jedel,
trebuh se mi polni le z zrakom kot shiranim Afričanom.
Nepremično ždim v postelji.
Zrem v črn zmazek na steni, ki je bil v začetku tedna še živa mušica.
Za zaprtimi vrati sem že en teden.
Prostovoljno.
Nosim spodnjice, ki so v tem času dobile rumenkaste packe od urina in sperme.
Diham prašen zrak, ki se čisti skozi moja pljuča.
Tako je torej biti trpeč umetnik?
Skušam biti predan svoji vlogi.
V sebi sem vzbudil čisto destrukcijo, kupčija za par prebliskov inspiracije.
Ščijem v kozarce, serjem v enolončnice, drkam na novo prebeljeno steno.
Po sobi se širi neznosen smrad.
Smrad po človeku brez hrbtenice z zamegljeno zavestjo.
Na sebi ugašam ogorke cigaret,
želim ustvariti popoln vzorec.
Pikam se s šestilom,
kri nato polnim v bombice za nalivno pero, s katerimi pišem to sranje.
Glej ga, še ena mušica.

 

***

 

Nekje vmes

 

Kdaj smo se sprijaznili s povprečnostjo?
Kdaj smo se vdali v usodo?
Kdaj smo nehali sanjati?
Kdaj smo se zadovoljili z drugorazrednimi željami?
Kdaj smo se zadovoljili s sedenjem na Poštni in pitjem precenjenega belega vina?
Smo kot zamaščeni prašiči, ki se bašejo z vplivi iz okolja.
Ker zakaj pa bi bil ti, če si lahko drugorazredna roba, ki ne štrli iz povprečja.
Ali je udobje res toliko vredno?
Manufakturno zaporedje:
se rodiš, hodiš v šolo, hodiš v službo, ki te duši, se poročiš z nekom, ker se ti pač zdi pametno,
po štiridesetih letih trpljenja se upokojiš v zaslužen pokoj, kjer boš zares lahko izživel vse svoje sanje.
Tvoje sanje, ki so sestavljene iz sedenja na kavču in gledanja televizije.
In potem crkneš za rakom, srčnim infarktom, pljučnico,
ker se ti pač ni dalo paziti na zdravje, saj za to pa so zdravniki, mar ne?
Hlapci smo,
bolni ljudje, ki so jim sprali glave s politiko in poročili.
Hlapci smo,
raje se drenjamo v majhni konzervi, kot pa da bi presegli večino.
»Hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje«.

 

***

 

Čajanka

 

Kako grdo te zaskali,
zapeče v srcu,
ko začutiš toplino objema.
Ko uzreš iskreno ljubezen
starega para.
Otroško ročico, v njej
štiriperesno deteljico.

Rjovenje starega leva,
ko ga vlečejo za rep.
Izliv oči mlade čarovnice.
Nebogljen otrok, štrigla, tišina.
Črnina postrežena v porcelanasti šalčki,
s srebrno žličko in kocko sladkorja.

Poskus sreče ubij v kali.
Ljubeznivo drži otrokovo glavo
globoko pod vodo.
Ne budi kraljice otopelosti,
glej, kako mirno sanja.

   

     

Tom Veber
O avtorju
(fotografija Dejan Bulut) Tom Veber, katerega umetniško ustvarjanje obsega polja igre, petja in literarne dejavnosti, se v preteklem času prvenstveno posveča le tej. Poezijo objavlja v osrednjih literarnih revijah Dialogi, Literatura, Mentor in Apokalipsa, aktivno sodeluje na pesniških slamih, organizira literarne večere in gostuje po Sloveniji s poetično monodramo Realizem je rezerviran za klovne. Zelo rad pa tudi hodi v hribe, karta in pije čaj – najraje črnega z mlekom.