Tom Veber – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tom Veber o poslanih pesmih
Pričujoči cikel pesmi je nastajal v obdobju negotovosti in velikih sprememb, notranjih in tistih zunanjih, z lastno prostornino in zgodovino bivanja. Pesmi so dobivale obliko med iskanjem resnice in svetlobe v na videz temnih in nepredušno zaprtih prostorih, v odkrivanju novega izraza, nove zrelosti, ki se je na prvi pogled zdela tuja in ne moja. Izpisale so se v času korone, protestov, razpadu političnega sistema in prisilnega bivanja v novi realnosti, z mislijo in upanjem, da bo nov začetek lep za vse in vsakogar.
***
Nekaj me je za zmeraj
spremenilo
nekaj tisto
nekaj
otrok in starec v meni
sanjata iste sanje
ribe lovita v istem ribniku
njuna noč je enake barve
nekaj tisto
nekaj
se je skotalilo
skoz me
me razparalo
čez razdalje
čez besede
čez naučene smisle
nekaj tisto
nekaj
je prodrlo vame
in me režiralo
od znotraj
sedi
lezi
sleci
rez
vzemi
dregni
skoči
rez
tisto nekaj
tisto
majhno
oglato
srce.
***
V Ljubljano greš odrast
pisat jezne pesmi
ki jih ob večerih bereš na Metelkovi
spoznaš veliko žalost
ki ti predstavi
prijateljico Molly
seksaš v vse smeri
mogoče preveč
mogoče premalo
zaljubiš se v noč
v njene zobe
tlakovane roke
ki vodijo
v jutro.
***
Pofukljiva so usta
nabrekla so bedra
ki silijo čez robove
jezik poklja
ob steklo
pohlepno se lomi
čez skalpel
okna goltajo
vlažno svetlobo
barvo iz šarenic
telo je megla
ki se vije čez dolino
polja so topla
oči so mesene slike
poškropljene z belilom.
***
Minevanje
golo
in brez robov
brez čeljusti
sol
in smog
velike kvadrature
pepela
razpotja
in zamašene
cevi
zrcalijo
se
samo
pokošene
glave.
***
Pod kožo
sivo kablovje
razbito steklo
stene
so aluminij
žile
apnenec
kri
ni krvi
ni nebes
ni otrok
izgubili smo vse
za kar smo se leta
odpovedovali
dihanju
ne sprašuj
na drugi strani
je tišina
srce polno je
hemeroidov
zasidrajo se
kot slepi kiti
v mokre luknje
izdihni
hitro
in za vedno
ni časa
ni prostora
za telesa
za objeme
nepreklicni
mehanizmi
ki nas bodo
gonili
še po naši
smrti
naše sanje
so slaba banka
vse ostalo
so kupili
Rusi
***
Ob nedeljah
rad ležim na travniku
blizu svoje hiše
drobno šumenje jezera
je obrnjeno na sever
sanje potujejo na zahod
k mojim prednikom
naplavljenih na obalo
Onkraj
voda je polna
razmajanih albumov
čajnikov in kristalnih lestencev
po katere se nikoli niso vrnili
naplavlja usta in poglede
zgodbe ki so izgubile
barvo
in svoje lastnike
danes se ljubim z Dalijem
njegovi brki drsijo
po moji hrbtenici
ugnezdiva se v
Vztrajnosti spomina
in kot prastari uri
spolziva z dreves.
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
