Plankton v velikem literarnem akvariju

Napočil je četrti – zadnji teden moje rezidence v Gradcu. Do zdaj mi je uspelo napisati eno pesem, tole:

***

Zmerom je nekam treba
v neko smer na nek dogodek
k drugim ljudem
čas za branje
in delanje napak
ostaja nepotešen
čas za kukanje skozi line
skozi ključavnice za ritkami
za pregibi vlažne kože
ostaja zgoščen
v neki pijani prihodnosti
ki se zmeraj znova
prevrača na hrbet.

Nisem se še odločil, če mi je všeč ali ne, če bi jo moral na kakem robu ali krajcu kako spremeniti, morda razparati, odvreči kaj plevela ali ji narisati kak drug izraz na obrazu. Vem pa, da je moja in da je to prva pesem, ki mi jo je uspelo napisati po zelo dolgem času. Ugotovil sem, da je zelo pomembno, da si dovolim pisati slabe pesmi, pesmi samo za v predale, ki ne bodo objavljene. Da je kdaj potrebno dolgo strmeti v iste vrstice in ostajati z zapisanim, ne zbežati takoj h koncu, k rezultatu, kdaj ostati tudi na pol poti in prenehati. Včasih je dovolj pisati samo zaradi pisanja, čutiti pritisk kože na pisalu kako prebada list papirja, slišati zvok tipk, ki tip tip tip – kajo novo življenje v besedo. Nisem se še odločil kaj narediti glede svoje pesniške poti, zdi pa se mi, da s tem, ko vržem puško v koruzo, spet bežim, bežim pred samim seboj.

Te dni sem se spet veliko pogovarjal z Andreo kako ona doživlja svojo rezidenco v Grazu. Presenetilo me je, ko mi je povedala, da se včasih počuti kot v zlati kletki, polni možnosti za oseben razvoj, a pod budnim očesom javnosti, ki ta razvoj tudi vrednotijo in ocenjujejo. Kot Stadtscreiberin (graška mesta pisateljica – naziv rezidence) je medijsko precej izpostavljena, organizatorka rezidenčnega programa ji pogosto tudi diha za vrat in sugerira katera vabila kulturnih ustanov bi morala sprejeti, koga bi morala spoznati, kar pa sama dojema predvsem kot breme. Včasih se zaradi tega počuti tudi kot nek razstavni eksponat, kar pa je čisto nasprotno njeni naravi. Sama namreč želi največ svojega časa posvetiti raziskovanju in pisanju nastajajočega romana in se ji po njenih besedah, ne da ukvarjati z vsem možnim literarnim pompom, pomembno je delo ostalo že nekako pride.

Sam takih problemov nisem imel in bi Andrei z velikim veseljem odvzel kakšnega od njenih velikih bremen. Zame se v času moje rezidence niso veliko brigali, me vabili na kake posebne dogodke ali me predstavljali ljudem s katerimi bi lahko navezal kake stike, ki bi mi lahko potencialno koristili.

Iskreno lahko rečem, da sem hvaležen, da sem spoznal Andreo, ki me je vzelo pod svojo perut in me spoznala z veliko zanimivi ljudmi ter mi kot izkušena pisateljica namenila veliko bodrilnih besed, ki sem jih nedvomno potreboval. Globoko hvaležen sem tudi, da sem lahko zavoljo nje spoznal glavnega urednika ene od graških literarnih revij. Samo srečanje se je odvilo precej filmsko. Ob mojem vstopu v pisarno sva najprej izmenjala par besed, gospod me je vprašal, če sem bil lani na Frankfurtu. V zadregi sem odkimal in se z vsako sekundo v tisti veliki pisarni polni knjig in neprebranih prispevkov manjšal in manjšal. Zase lahko rečem, da nisem zelo povezan s svojimi emocijami a včasih me kar iznenada prebode tako močan občutek žalosti, da v družbi drugih ljudi le s težka nadaljujem s pogovorom. To je bil eden izmed teh trenutkov, moški je sicer deloval čisto skuliran in prijeten, celo nasmehnil se je parkrat. A tisto sekundo ob tistem vprašanju sem se počutil kot plankton v velikem literarnem akvariju. Zavedal sem se, da, če me Andrea ne bi vzela s seboj na sestanek, ki je bil sicer namenjen objavi njenih novih del v reviji, ne bi sedel na tem stolu za to mizo z vsemi temi knjigami, revijami in prispevki ljudi, ki si želijo istega kot jaz – objave v prav tej reviji. Za tem sem mu izročil svoje pesmi, na hitro jih je preletel, parkrat vmes pokimal z glavo in na to z naučeno kretnjo položil moje pesmice na visok kup papirja in vse skupaj zaključil s klasičnim se bomo oglasili pri vas.

Če bo kdo to pisanje označil kot en naporen rent še enega neslišanega in nerealiziranega pesnika vzamem to v zakup. Vseeno pa mi je pomembno napisati te reči, dati prostor svojim izkušnjam in jih ubesediti in ja priznam celotna situacija – variacije katere sem doživel že stokrat me je prehitela iz mrtvega kota in me iz nekega razloga precej prizadela. Bila je zelo lep primer literarne hierhije, na pogoje katere sem pristal ob vstopu na literarno področje.

Nikoli ne komentiram objav na fbju, tudi ne tistih s katerimi se ne strinjam ali, ki me razjezijo. Ljudje se delimo na te, ki komentirajo objave, ko jim nekaj iz katerega koli razloga že ne paše in te, ki skrolajo dalje. Jaz se že od nekdaj prištevam v drugo skupino, tudi kar se tiče situacij v realnem življenju. Ne zdi se mi namreč možno, da bi lahko moje mnenje, zorni kot ene osebe kar koli spremenil ali prispeval k temu, da bi nekateri ljudi spremenili svoje stališče. Morda se motim, morda na tak način tajim samega in zopet bežim.

To želim spremeniti, želim si dati prostor in povedati kaj je moja izkušnja kaj mi ne paše in kaj bi si želel, da se spremeni. Zdaj v tej kolumni si dajem ta prostor. In rečem, ja je zajebano, biti mlad pesnik, pripadnik marginalne skupine iz majhne države, katere jezik govori le peščica ljudi. Po drugi strani pa verjamem tudi v to, da so vse te lastnosti in karakteristike, ki bi jih kdo označil kot zaviralne dejavnike, prav tisto kar dela posameznike, ki so del manjšine zanimive, njihova besedila pa avtentična, živa in človeška.

In bom še jaz rekel tisto kar je bilo rečeno že tisočkrat. Mladim pesnikom, sploh tem z manjšinskim ozadjem se dela krivica. Pesniški prostor se zmeraj bolj in bolj krči in pogreza sam vase tudi za že uveljavljene pesnike. Nekatere založbe v Sloveniji v letošnjih knjižnih programih ne bodo objavile niti enega pesniškega dela, kar se mi iskreno povedano zdi skoraj kriminalno dejanje. Hvaležen pa sem, da se kot protiutež temu, formirajo nove in neodvisne založbe z večjim posluhom za pesnike in njihove potrebe kot so Črna skrinjica, Dve luni, animot. Potem obstajajo tudi razni natečaji in tekmovanja namenjeni predvsem mladim pesnikom (dijakom, študentom ali mladim odraslim do tridesetega leta) kot so: Urška, Pesniška olimpijada, Rdeča nit, kjer so ustvarjalci tudi deženi mentorskih nasvetov priznanih slovenskih literarnih ustvarjalcev, kar se mi zdi tudi super popotnica za vse nadobudne ustvarjalce. Razlog zakaj se tako vedno manj pesniški zbirk izdaja pri večjih založbah ni enoznačen in verjetno presega tudi rdečo nit te kolumne, vsekakor pa situacija, ki se trenutno odvija na slovenskem knjižnem trgu ne bo pripomogla k širjenju pesniškega prostora.

Nekaj časa pa se že sprašujem tudi o tem kaj se pravzaprav zgodi s slovenskimi pesniki, ki se niso uspeli do svojega tridesetega leta etablirati ali pa so začeli s pisanjem nekoliko kasneje v življenju. Tudi njim se zaradi krčenja različnih predstavitvenih možnosti, dela velika krivica. Tako na primer izvisijo iz vseh natečajev in razpisov namenjenim študentom/dijakom ali literatom do tridesetega leta starosti, po drugi strani pa nimajo dovolj referenc, da bi se lahko prijavljali na razpise, natečaje za odrasle pesnike, kjer pa je potrebno imeti za sabo že kar nekaj takih in drugačnih dosežkov: izdane knjige, nagrade in nominacije, branja in objave v tujini,…

V slovenskem literarnem prostoru avtorji ostajajo ožigosani z nalepko mladi avtor vse do poznih štiridesetih let. Zmeraj sem se spraševal zakaj je temu tako. Morda zaradi ideje, ki je še zmeraj prisotna nekje v ozadju, da smo mladi avtorji neizkušeni in naša dela šepajo po kvaliteti v primerjavi s starejšimi kolegi. Morda lahko prav zaradi tega prikladnega razloga, starejši literati dlje časa vztrajajo na sceni in držijo mesta, ki bi jih sicer lahko zavzeli mlajši? Morda se lahko tako opraviči, da več hrane roma v usta starejših in večjih rib?