Renata Šribar – Krčenje Krajinskega parka Rožnik, Tivoli in Šišenski hrib – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
O asocialnosti sečnje
Dejstva so znana, interpretacije s pozicij moči politizirane in komercializirane. Državno institucionalizirana gozdarska stroka skupaj z ljubljansko mestno oblastjo vztraja v nedostojnem razmerju ignorance in zavajanja. Faktično in strokovno postanejo stara drevesa odveč. In ker jih imajo ljudje radi, se nanje naslanjajo, se z njimi zdravijo, ob njih uživajo, jim je treba prisoditi bolezni, ogrožanje po gozdu pohajajočih, nekoristnost, takorekoč arhaičnost. Kajti mestni gozd mora biti mlad in »lep«, bržkone sovpadajoč z lepoto nastajajočega stanovanjsko-hotelskega novega Šumija, ki je zaprl pogled z druge strani ceste pred Dramo na Kongresni trg s filharmonijo in ljubljanski grad. Pritlični Lidl iz ponesrečene sodobnosti zasmehuje industrijsko in kulturno preteklost starega Šumija. Lidl kot dominantni znak urbanistično-arhitekturne in obče kulturne ravni zapovedovalcev nastanka te glomazne odvečne stavbe.
Laično, a zainteresirano prebivalstvo se v mozaični kulturi oddaji 8. dan na Televiziji Slovenija 20. 4. ’23 seznani z dejstvom nepovratnega prenicanja kapitalsko-oblastniške naveze skozi opne in v tkivo gozdnega in parkovnega organizma: na novo razprostrti Športni center Ilirija (mimogrede, kopališče je bilo obnovljeno l. 2016!), nova »ledena dvorana« pod Halo Tivoli, megalomanski hotel Bellevue z okoljsko problematično rešitvijo s spodkopavanjem terena … pa novogradnje celovških dvojčkov Spektra, sosesk Koseško okno in Pod hribom s sedmini večstanovanjskimi objekti ter Bellevue living, ki se vnaprej hvali z »oazo Tivoli«. (Gl. »Krčenje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib«, https://365.rtvslo.si/arhiv/osmi-dan/174952212?fbclid=IwAR0GSBM_G57aDETG4kJr53NZOrK-61KXG-aaRMTPS1QaVrLajDEdrfWviFA).
Že leta 2014 so avtorji in avtorice poročila o raziskovalni študiji v okviru mednarodnega projekta »EMoNFUr – Zasnova mreže za spremljanje stanja nižinskega gozda in pogozditev v urbanem prostoru v Lombardiji in urbanega gozda v Sloveniji« opozarjali na kompleksen problem gostote obiska v osrednjem ljubljanskem krajinskem parku in njegovih posledicah. Ste tudi sami zaznali_e trpkost izraza intervjuvanega Andreja Verliča, prvega avtorja predhodno navedenega poročila v prispevku »Krčenje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib«, ki odslikava potekajoče betonsko obkoljevanje in zasedbo našega osrednjega krajinskega gozda in parkovnih dreves? Tudi osrednjega urbanega na državni ravni, ne zgolj ljubljanskega.
…
Gozd in park postajata marketinški atribut, faktično privesek betonskim konstruktom. Če je predstavnik MOL-a M. Gajšek menil, da bo z entuziastično zagotovitvijo, kako se bodo navedeni objekti zadrževali za naravnimi mejami gozda in parka ali se, nekateri med njimi, v njem lepo udomačevali, se moti. Po sečnji mesto diha plitko in mre za ceno zdravih starih in starejših dreves in njihovega vitalnega sožitja z glivami. Stroka, poosebljena v odgovornih z Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana (ZGS OE LJ), in politika skozi predstavnike mestne oblasti (MOL) opravičujeta sečnjo v navedenem ljubljanskem krajinskem parku, ki se nadaljuje na Golovcu, s preprečevanjem škode. Toda presežna sečnja je doletela v največji možni meri še zdrava stara drevesa, največ bukev, ki so poleg hrasta gospodarsko cenjen vir lesa za predelavo in kurjavo. Od 134 bukev, odobrenih za posek, jih je bilo zgolj 15 obolelih in 6 poškodovanih zaradi vetrov. Od 18 hrastov, odobrenih za posek, je bil zgolj eden poškodovan od vetra. Podobno je z ostalimi drevesi. (Vir: ZGS, Odločba o odobritvi poseka izbranih dreves, št. odločbe 3408-042462-A193/22 -1, 2. 12. 2022). Velika večina sečnje gre torej na rovaš t. i. pomladitvene sečnje, neobstoječ tako v Zakonu o gozdovih (ZG) kot Zakonu o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije (ZGGLRS) in Pravilniku o izvajanju sečnje.
Drugo izjavljanje, ki se uporablja v zvezi s potekajočo presežno sečno, je sanitarna sečnja (ljubljanainfo.si, 10. 1. 2023), ki pa je glede na predhodno navedene podatke zgolj PR izgovor. Obenem sta ZGS in MOL odgovarjajoče aktualnim interesom založila že navedeno poročilo Gozdarskega inštituta Slovenije iz l. 2014 o projektu »EMoNFUr – Zasnova mreže za spremljanje stanja nižinskega gozda in pogozditev v urbanem prostoru v Lombardiji in urbanega gozda v Sloveniji«. Povzetek raziskovalne študije priča o dobrem stanju gozda v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib; opozarja pa na možne posledice poškodb zaradi žleda, do katerega je prišlo v letu izdelave študije. A sanacija je bila po novičarskih informacijah s strani MOL v zaključni fazi že l. 2015.
Tako ali drugače ukoreninjene v ljubljanskih gozdovih in skozi ljubljanska drevesa nas bodo otožno mirili in blažili sočasnost spomini, medtem ko bodo motorke rohnele še naprej in nam bodo politični in politizirani človeški zombiji vse bolj brezsramno lagali.
Še zmeraj mi je toplo ob spominu na trenutek, ko sem začutil, da je od breze, ki raste v bližini moščanskega železniškega mosta čez Ljubljanico, pljusknil vame val nežnega čutenja. Tako Jure Detela, tako čutimo drevesa mnoge_i, ki nam je sečnja poškodovala korenine, našo vraščenost v krajinski gozd.
Tudi onstran krajinskega parka – s komaj še dovolj obsežnim gozdom za vse njegove ljubiteljice_je – se podira posamična mestna drevesa in njihove male in večje združbe. Tako so padle lipe pred bivšo in kriminalno od MOL-a prevzeto Avtonomno Tovarno Rog ob Ljubljanici. Mestni PR je plasiral video z arboristom Nejcem, v katerem ta obrazloži, kako so mlada drevesa v koreninskem delu inovativno zavarovali s podtalnimi celicami: https://www.tiktok.com/@mestnaobcinaljubljana/video/7218155324707065114.
Ni dvoma, od kje vznika eksplicitno izpovedana drevesom naklonjena »inovativnost«. Z enim klikom v brskalniku ob ustreznem besednem sklopu v angleščini si priskrbimo fascinantne dokaze o zapeljivosti oblastnega spina, ki pripravi do laži še arboristično stroko. Ne le da Nejca iz videa, v katerem izgubi priimek, ujame na laži (»tega drugje ni«) vrsta znanstvenih člankov o sistemih podtalne celične zaščite za korenine mestnih dreves (gl. denimo https://academic.oup.com/jue/article/3/1/jux017/4748793?login=false); najdemo celo promocijski video za identične celice, kot jih pokaže obravnavani ljubljanski PR video material (gl. https://www.treebuilders.eu/products/structurail-soil-cells/).
Kljub (sicer prešibko koordiniranim) protestom nevladnih organizacij in neformalnih civinodružbenih skupin zaradi pretirane sečne v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib se je sečnja nadaljevala in se razširila še na Golovec in posamezne mestne nize dreves, čeprav na nestrokovnost izvedbe javno opozarjajo tudi posamezni gozdarski strokovnjaki. A nepripravljenost za sodelovanje izkazujeta tako ZGS kot MOL; obljubila sta posvet z zainteresiranimi javnostmi in ga ne izpeljala oz. ga izpeljala 14. 3. 2023 z lojalnimi predavatelji in brez vabljenih predavateljev_jic – predstavnikov_ic navezujočih se strok, tj. ekologije, krajinske arhitekture, biodiverzitete, ornitologije, meteorologije, sociologije in kulturne antropologije … . O pojedeni besedi so blago, preblago javnosti poročali Mladi za podnebno pravičnost. MOL pa se je, nasprotno, zopet postavil na ogled svojo nesramno nonšalantno držo, češ da so zahteve za rešitev preostalih »za posek odkazanih odraslih dreves ob vznožju Rožnik ‚nerealne‘“ (gl. Upravljanje ali soupravljanje mestnih gozdov? – Mladi za podnebno pravičnost (mzpp.si)).
Sečnja je sporna ne zgolj z vidika socialne funkcije gozda in zaradi kritik laičnega prebivalstva in organizirane civilne družbe, temveč tudi s perspektive različnih, v zadevi avtonomnih strok (gl. MZPP, https://www.facebook.com/mladizapodnebnopravicnost/videos/700469234853101). Kot neustrezno jo pojmujejo tisti gozdarski strokovnjaki_nje, ki utemeljujejo svojo vednost v novejši doktrini ti. trajnostnega gozdarstva z upoštevanjem pojava mikorize, sožitja med glivami in drevesi, pri čemer je najpomembnejše ohranjevanje zdravih starih dreves.
Socialnost dreves in upor iz sočutja umetnic_kov
Februarja 2023 je Nike Krajnc postala prva direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije. Scenarij je znan. Ko so okoliščine krizne, se položaj, ki so ga praviloma zasedali moški, odpre za ženske. Kar ne pomeni, da bo a priori več razumevanja za različne perspektive v obravnavanju izpostavljene problematike pretirane sečnje. Kajti spol ni zgolj utelešenje, temveč tudi pozicioniranje. Nova direktorica se je sicer po (tradicionalno) »žensko« postavila na stran domnevnih neracionalnih »ljudskih« sentimentov do ljubljanskih gozdnih dreves. “Spregledali smo ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd.” Ostala je na površini, z nekoliko sarkazma in prispodobo torej pri njueidževskem objemanju dreves, ki ga je menda treba razumeti, a ga obenem zaobiti s spretnim spinom. S tem se je zasidrala v (tradicionalno) »moškem« nerazumevanju razsežnosti nezadovoljstva ljubljanskega prebivalstva. Potrdila ga je s kronsko mačistično izjavo »Posek na Rožniku je bil način gospodarjenja, ki sledi gozdarski doktrini (gl. Ljudje se na drevesa čustveno navežemo, a na Rožniku pač ne moremo imeti pragozda – RTV SLO). Kot da je gospodarjenje odnos do mestnega gozda in kot da obstaja ena in tako tradicionalno vzdržna doktrina o gozdarjenju vsem okoljsko-podnebnim, urbanističnim, tehnološkim in drugim, civilizacijsko pogojenim spremembam navkljub.
V času, ko umetnost že otroke pouči o vitalnem drevesnem sobivanju s koristnimi glivami in blagodejnih fitoncidih, »strupkih«, antibakterijsko delujočih snoveh, ki jih izločajo drevesa in zaradi katerih so bolj zdrava ne le sama drevesa, temveč tudi ljudje, ki si privoščimo t.i. gozdne kopeli. Lutkovna predstava Gozdovilimo (scenarij Luna Jurančič Šribar, režija Katja Povše, igra Tina Oman) otrokom predstavi stvarno nevarnosti sekir za drevesa, ko jih informira o sožitjih, delovanju in vrednosti posamičnih dreves. Gozdovilčica, drevesna vila z odra pojasnjuje: »Zaradi gliv smo povezani z drugimi drevesi. Vse glive so prepletene pod zemljo kot mreža in so zelo klepetave. In zato vedno izvemo, kaj se v gozdu dogaja.« (gl. vir za nastanek tega dela besedila na https://www.ted.com/talks/suzanne_simard_how_trees_talk_to_each_other). Ko se otrokom pove, da je gozd »dom vseh nas«, to ni priučitev sentimentalnosti, temveč ena od resnic eksistence živečega.
Za poznavanje drevesnega in meddrevesnega ekosistema je ključno raziskovanje predhodno navedene kanadske gozdarske raziskovalke Suzanne Simard (gl. denimo (glhttps://www.youtube.com/watch?v=V4m9SefyRjg; Suzanne Simard | Mother Trees and the Social Forest – YouTube; ). Poleg poljudnoznanstvenih videov in znanstvenih objav, samostojnih ali v soavtorstvu s sodelavkami in sodelavci je globalno vplivna tudi z memoarsko znanstveno monografijo Finding the Mother Tree: Discovering the Wisdom of the Forest.
Suzanne Simard je v marcu letošnjega leta dobila nagrado Lewisa Thomasa za znanstveno pisanje. Njeno ime se pogosto pojavlja v slovenskem novičarskem tisku in trendovskih spletnih publikacijah, zato je toliko bolj ignorantsko promovirati tradicionalistično gozdarsko stroko. In ob tem proglašati civilnodružbeni odpor proti pretirani sečnji v Krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki se nadaljuje na Golovcu in daje slab zgled celi Sloveniji, za sentimentalno regresijo, ki je slepa in gluha za „koristne“, finančno pridobitniške interese. Pa ravno za to gre, da nismo gluhi_e in slepe_i za gluhost kapitalsko zaslepljene oblasti in politizirane stroke.
Med drevesi bi se bilo lažje razumeti in spoštovati. Nepotrebni poseki in, ja, kljub zanikanju Gozdarske inšpekcije tudi goloseki, ti plodovi nevednosti in neumnosti ter koristoljubja ne morejo kotiti drugega kot žalost, obup, jezo in bes. »Gremo med drevesa, kjer se ljubimo vsi.« (https://www.youtube.com/watch?v=EJtUaCcceCE) Končati bi se moralo z besom ljubljanskega prebivalstva, brez katerega ni netiva za upor v povezanosti skozi ljubezen do gozda in dreves.
Storiti korak naprej od samouničujočega obupa. Vzeti zares, vzeti si k srcu mesijanski korak Jake, najmlajšega in najbolj zaznamovanega od že odraslih otrok v dih jemajoči drami Katarine Morano Kako je padlo drevo, ki jo v režiji Žige Divjaka uprizarja ljubljanska Drama. Kompleksna, zelo pretanjeno strukturirana naracija nas naredi gole in bose, opustošenih src in izžetih možganov ob vpogledu v totaliteto krutosti, ki je pogoj možnosti naših bivanj. V tem miselnem okviru so padla drevesa, vsako posamično po neumnosti padlo staro (!), vsestransko-vitalno-pomembno drevo – »To je naše drevo!«, vpije na od oblasti poslane ‘robokope’ oče Jakove prijateljice Lile Jani; »To ni vaše drevo!«, vpije na njih Jaka, ki s svojim telesom brani naše drevo – simbol naše izbire: predaja namesto upora.
- aprila 2023v je na svojem fb profilu Aleš Šteger zapisal: » (…) Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi kak nadebudni strokovnjak posekal stoletna drevesa v londonskem Hyde Parku, v Parque del Buen Retiro v Madridu, opravil golosek v pariškem Bulonskem gozdu ali v Rieterparku v Zürichu?«
…
Konec drame Kako je padlo drevo nas navidezno pušča v zagati. Je Jaka v uporniškem samovžigu »padel« skupaj z drevesom, tako kot zgorijo nekateri bori ? Ali pač mu ni bilo nič, tako kot ni nič nekaterim borom, visokim in z debelim lubjem, tudi če gori vse okoli njih? Zakaj je Jaka v vsakem od obeh primerov tisti, ki je naredil nujen »mesijanski« korak?
V preživetju, obstanku se bo še naprej brezpogojno boril sam in s svojim zgledom priklical druge. Če je zgorel, je enak tistim gorljivim borom, ki »zagorijo takoj, kt kšne vžigalce, en za drugim, v hipu, ampak poskrbijo pa za to, da bojo njihova semena prva, ki bojo vzklila na tej požgani zemlji. Eni jih majo tut po več let spravljena v takih posebnih storžih, k se dejansko odprejo samo v primeru požara. (…) In točno ta semena bodo prva, ki bojo na novo vzklila in poselila požgano zemljo.«
Ključen je trenutek, ko nastopi vprašanje usodne želje. Kaj želim/želiš/želimo? Kaj fantaziramo? Pogorišče, sesutje, apokalipso in ponoven vznik tistega, kar bo preživelo – ali pač podobo mirnega, a odločnega prehoda v človeštvo, ki bo solidarno z Zemljo in živečim in vsem obstoječim? Da bi le zbrali_e svoje poslednje moči onkraj individualnih in timskih projektov, ki nas zadržujejo v prividu varnosti; da bi le pozabili_e na narcisizme majhnih razlik in se osredotočile_i na po hierarhiji nizajoče se akterje temeljne delitve (mi-oblast / vi_e sužnji_e), jim odrekle_i vsakršno podporo v njihovi uničevalski sli … v vsaki situaciji, ob kakršnikoli priložnosti.
