/ 

Betelgeza

    
Tjaša Škorjanc – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Tjaša Škorjanc o poslani pesmi

Nekoga, ki le redko spregovori o sebi in mi, tudi po vsem tem času, ki se umešča med naju, ostaja enigmatičen, je očarala zvezda. Svetla in čudno hipnotična. Prebral je, da je to umirajoča zvezda. Po dnevih strmenja vanjo mi je zvečer v avtu, ko so bile vse druge reči v temi samo neizrekljive motne tvorbe, rekel nekaj takega kot: »kako sem majhen v primerjavi z njo, kako izginjajoč.« In še desetine drugih stavkov. Ganil me je monolog, ki je jemal iz notrin in izdajal. Ravno ker jih je tako malo, pa vendar jih pomnim, skoraj kot bi iz besed v glavi pisala partituro.

   

***

      

Betelgeza 

       
Gledava, kako umira Betelgeza.
Noč se blešči kot temni bombaž.
Voziva se skozi gosto gladko
črno sapo.
Mehke proge granitnih anemon pretapljajo
pigment v rdečilo noči-
Pacifik,
prsten in ves neznosen.

V brezbrežnosti se nama utapljajo dlani.
Gledava, kako odmira svet z Betelgezo.
Vsa strma sem od nje, ki ti z belim stegnom
lošči in sužnji kri,
ki s svojo krožno smrtjo
pretaplja tvoja hlapna zrkla
v kovance ledu,
pribite v blesteče črno platno.

Čez štirideset let bo izgorela sama vase.
Gledava v magnetne ikre Betelgeze, bledi jajčnik
vse luči na Zemlji.
Prozorne kosti se usipajo v vesolje.
Čutim magmatsko bolečino Betelgeze, njena pleča uhajajo
v električno razlivanje luči,
bolj skrušena in topna od apnenca.
Z njeno smrtjo postane smrt prostor med nama.
Odmiranje spozna slino.
Glasova valovita v končevanju.

V beli hitinjači Betelgeze se nama prebadajo oči.
Opazujeva, kako se suši veličastna bela skorja,
kako se s pekočo belo zvezdo, hladnejšo od sonca,
sušijo najine potemnele roke, ene hitreje od drugih.
Oklepam se trenutka kot se mojih oblačil
oklepa tesna energija Betelgeze.
Človeštvu se mudi izgoreti samemu vase,
kot v svoje oble izgoreva Betelgeza.

Gledava, kako umira.
Kakor dve plasti snežne postrvi pijem z beločnicami
luč in ta trenutek,
ves strašen od ponižnosti.
Tako kot ti sem zaljubljena v
Zvezdo.
Moja večnost je zaklenjena v
Zdaj.

   

   

    

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     
Tjaša Škorjanc – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.