14. 9. 2020

Tjaša Škorjanc o poslani pesmi

Ta pesem je o srečanju z nekom, ki je tekočnost in s svojim bivanjem povzroča tekočnost. Tudi, ko je preostanek beton.

***

14. 9. 2020

odeja si, v katero se ovijaš.
prvikrat je jesen danes
zrničasta, ozka, tesna,
molj, zdrob, karminska šminka,
prazna in odmevajoča kakor spolovilo.
kot bi vedela, da jo boš vzela na svoje
globoke veke in jo zapolnila.

še po treh letih so mi tvoje oči znane kot včeraj.
okrogle in boleče anastezistove sponke.
slaščičasti magneti me zlekajo v spanje.
in tvoja mehke membrane mirijo tresavico kakor rjuha.
pred tremi leti si imela lase.
zdaj ti vejasta lobanja kot
kostanj spenja zatohlo mesto.

moje mesto. a najbolj tuje moje,
kot bi z ogljem skiciral svinčeni delec v maščevju.
če si tukaj, postane bolj moje.
tvoja lica so namreč,
čeprav suha,
naoljena in lačna kakor solza.
in kaplje premeščajo ledvice mesta.
in od vseh reči na svetu tako dobro vem,
kako zveni solza.
še preden se zgodijo kamnolomne reke,
jih čutim v jeziku kot strašno brezdomno žejo.

zato jemljem nase vse, kar jemlješ ti.
vranica, ki manjka,
v meni oteče kot črnina. za trenutek
postanem beseda, vraščena v tvojem ustju,
klinično mrtva,
kot list, izpodrinjen od zmrzali.
in tvoja ljubezen je moja ljubezen,
tolsta od prevare tvojega fanta,
da sta dva trebuha dve koriti,
postrgani od biti tuj, tujec,
posteljnina, brokat.

jaz sem nevredna svoje sestre.
kot tektonsko pleče se razpira,
da sem jaz lahko svečnik,
otrdel in mrtev kot Kaspij.
nisem vredna svoje sestre, slonovine in marmorja,
ki pije in pije brez ene samo praske
v rustiki telesa. biti veličina.
ko sem se prvič naučila besede cicatriz,
je pričela naraščati kot fetus.
njena temperatura me oblači namesto kože.

zato sem manj od svoje sestre,
ki ni polovica polovic,
in je žaluzija, stegno, elipsa oreščkov,
kjerkoli, med nohti in muljem.
zdaj in za zmeraj.