Aleš Debeljak: Tukaj, zate, tam
Pesmi in eseji
Izbrala Uroš Zupan in Urban Vovk, Mladinska knjiga Založba, d. d. (Knjižnica Kondor), Ljubljana 2017, 389 strani
»Ne obstajajo različne pisave, obstajajo le različni pisci. Že mnogo ur, že vse življenje me zanimajo tisti med njimi, ki združujejo svojo bit z bitjo besede. Definira jih dejstvo, da za nobeno ceno nočejo nevtralizirati upornosti strasti, s katero skušajo pisati o tistem, kar se pisavi upira.«
Tako je Aleš Debeljak v enem svojih zapisov razmišljal o piscih in pisanju – kot procesu, ki vpliva na druge, sam nase, navsezadnje pa tudi na svet. Misel, ki se jo nekdo odloči zapisati, oblikuje neko čustvo, izgovarja smisel in se razvija, vendar hkrati zavira zapis vseh drugih misli in oblikovanje drugih čustev … Pisanje kot težek in odgovoren proces, torej. Kriterij tega procesa pa je, kot pravi Debeljak, smrt.
V Kondorjevo antologijo je vsega skupaj zajetih sedem esejev, izbral jih je Urban Vovk. Zasedajo drugo polovico zbirke, medtem ko je prvi del namenjen pesmim, katerih izbor je opravil Uroš Zupan in prihajajo iz vseh Debeljakovih pesniških zbirk. Oboje ponuja izvrsten vpogled v Debeljakovo delo, ki ga oplemeniti še izbrana bibliografija, prispeval jo je Martin Grum, prinašajoča popis vseh znanih tiskanih in objavljenih Debeljakovih del. In teh se je na poti izjemno dejavnega ustvarjalca, v literarni zgodovini umeščenega v postmodernistično generacijo, nabralo kar nekaj …
Na začetku lahko v potovanju skozi pesmi sledimo razvoju pesnika, kako od kratkih in svobodnih pesniških form prehaja k vse daljšim oblikam, v katerih se tudi »preneha izgubljati« in spretno preskakuje luknje, kot v spremni besedi pripomni Urban Vovk. Na koncu, v osmi in zadnji zbirki, se pesmi razvijejo v že povsem prozne, dolge premisleke. Ti so napolnjeni s problemi sodobne družbe, umeščanja človeka v svet, ponavljanja zgodovine, s socialnimi tematikami; vse to pa je pogosto nostalgično podprto z osebnimi občutji in refleksijami.
Za Debeljaka so pomembni življenjska izkušnja, zavedanje trenutka ter bivanje tukaj in zdaj, ki dihajo iz skoraj vsake pesmi: »… zadaj za teboj ni nič, spredaj pred/teboj ni nič. Kakor križ od vzhoda do zahoda in počez …« Poleg tega pa vseprisoten strah, ki je lasten vsakemu pesniku, kot poudari na nekem mestu. Strah kot del življenja, ne smrti. In to kot bralec začutiš tudi v verzih. Njihova intimnost je včasih abstraktna in ne dopušča umevanja celotnega konteksta, vseeno pa je dovolj splošna, da zapelje s širšo refleksijo. In lahko se najdeš v njih.
Še bolj pa Debeljakovo mojstrstvo kritičnega premišljanja sodobnega sveta pride do izraza v njegovih proznih besedilih. Kot esejist zna pritegniti s pripovedjo, snov iz svojega »imperija spomina« podpira z metaforami in primerjavami ter jo s tem, kot v poeziji, obogati in naredi privlačno za branje. V zapisih je vselej navzoč element trenutnega časa v primerjavi s preteklostjo, pa namigovanje oziroma že kar prepričanje, da pot homo faberja, gospodarja, ki med drugim »še vedno obvladuje medijsko programirano popularno imaginacijo«, ni prava, da »teče svoj zadnji krog, saj si je logika zahteve po nenehnem profitu za vsako ceno vzela davek«.
Debeljak se je ves čas spraševal o smislu in usodi materialistično usmerjene družbe. In kje bi bilo bolje iskati model tako imenovanega »verbalno – možganskega Zahoda« kot v ZDA? Izkustvo Amerike in bivanje v njej sta vplivala na njegovo literarno rast in potek miselnih tokov, konec koncev pa sta le utrdila zavest, da je predvsem slovenski ustvarjalec. Kot pravi sam, »moraš iti skoz stvari, da dosežeš svojo identiteto«. Zanimiva je misel, da vsak ustvarjalec konec koncev potrebuje domače zaledje – metafor, znanja, informacij. Iz tega zajema in raste. Je pa vsaka izkušnja tujine neprecenljiva za širjenje obzorja. Amerika je usmerjala njegovo razmišljanje in ga oblikovala, kakor ga je oblikovala tudi splošna generacijska navezanost, ki jo omenja, na anglosaško kulturo in svet. Poleg tega, da je zahodni svet izbral za kraj svojega ustvarjanja (naj spomnim na misel z začetka: tisto, kar zapišemo, oblikuje neko čustvo, vendar hkrati zavira zapis drugih misli) in se je veliko ukvarjal z evropejstvom, pa je seveda dobršen del razmišljanja namenil tudi premisleku o Vzhodu. Ko se v esejih na primer sprašuje, ali lahko vzhodni način življenja na kakršen koli način »reši« Zahod, hkrati priznava, da kljub raziskovanju in spoznavanju različnih kultur sam ostaja »čvrsto zasidran v zahodni intelektualni tradiciji«.
Kot intelektualec in vestni zapisovalec svoje poti je Debeljak vpijal tudi nauke najrazličnejših velikih mislecev; omenja Kafko, Celana, Rimbauda, Huxleyja, Adorna in številne druge. Politika, literatura, filozofija, glasba – vsi vidiki sodobnega človeka v »neločljivo prepleteni in multikulturni družbi« lahko vodijo v kritičen premislek sodobne družbe in njenega smisla ter namena. Predvsem pa ga je kot misleca zanimal stik osebe in sveta: kako oseba oblikuje svet in obratno. Kritično je obravnaval sodobne teme, razmerja Vzhod-Zahod, krščanstvo-islam in druga, na katere je navezal lastne izkušnje in jih razvijal skozi vse svoje literarno ustvarjanje. In prav zaradi pronicljivosti in dejavnosti bo Debeljakov opus ostal pomemben kamen v mozaiku slovenske literarne zgodovine 21. stoletja. Med drugim tudi zato, ker ni bil le opazovalec; iskreno si je želel tudi izobraževanja ljudi, da bi znali preseči kolektivno in bi mislili kot posamezniki ter bi bili zmožni kritičnega premisleka in tudi doseganja sprememb; ki bi homo faberja popeljali na pravo pot – njegova doba narcisizma in brezpogojne sebičnosti se tako in tako izteka. Da se ne bo več obračal le »k tistim zapeljivim sirenam, katerih pesmi najlažje razume« …
Aleš Debeljak: Esej o melanholiji (iz zbirke Slovar tišine)
Ni padal dež. Najbrž ni bil sneg.
Že nekaj ur, že vse življenje skušam
izginiti v tekst. Ne govorim z drugimi,
Ker ne govorim niti sam s sabo. Izginjam
v tekst, da bi razčistil poetiko te
halucinacije. Ne morem drugače. Čudim se
ljudem, ki berejo dokumente tega
razčiščevanja. Drugih besed nimam.
Še te so nepotrebne. Hi ho.
