Tina Ferfila – Sklop prispevkov o prekarnosti na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pri pripravi sklopa o prekarnem delu so sodelovali članice in člani društva Gibanje za dostojno delo in socialno družbo.
»Stroka je polje spopada, in dokler razmere dela v njej ne bodo urejene ali pa, in to najmanj vsaj legalne, so vsi pozivi k poenotenju stroke neupravičeni!«
arhitekt Miloš Kosec · revija Outsider · št. 17 · Delo/Lenoba, str. 87
Moja samorefleksija se prekarnemu delu v arhitekturi približuje s treh stališč: z branjem brezpravnega položaja delavk in delavcev, z odkrivanjem odsotnosti nujnega dialoga ter kot beleženje odsotnosti blagostanja. Obenem mi gre za detekcijo najmanjšega skupnega imenovalca vseh prekarnih delavk in delavcev. Faza obsežne samorefleksije mene kot prekarne delavke, ki pripomore h poimenovanju stvari z ustreznimi imeni, še traja. Ko se človek tega loteva, je največkrat podvržen občutenju, da vse skupaj najprej razpade, da bi se kasneje povezalo v nov uvid.
Osebna stiska me je v zadnjih dveh letih razpela in porinila v razumevanje procesov, katerim sem bila podvržena v zadnjem desetletju svoje poklicne kariere arhitektke projektantke. Začela sem ozaveščati, kakšni so dejanski vplivi in učinki nespoštovanja delovnopravne zakonodaje v arhitekturni dejavnosti, ki je konstanto v razmahu in ne doleti samo mlade, ki šele vstopajo na trg dela. *Po podatkih, ki jih je objavila revija Outsider, namreč 64,2 % arhitektov in 76,2 % študentov potrjuje, da so v podjetju, v katerem so delovali ali delujejo, prisotne »nelegalne« oblike dela. Dve tretjini arhitektov zasluži manj od povprečne plače.
Struktura delujočih v arhitekturni dejavnosti (podatki so pridobljeni na podlagi ankete) se poleg redkih zaposlenih (teh je 17, 5%) deli na:
- samozaposlene v kulturi (v nadaljevanju SKD) in znotraj tega na tiste, ki imajo priznano plačilo prispevkov in na tiste, ki te pravice nimajo. Znotraj tega se struktura deli še na SKD, ki delujejo samostojno (14,4 %), in na SKD, ki delajo v podjetjih (21,5 %),
- na samostojne podjetnike, tu je delitev podobna na tiste, ki samostojno delajo in na tiste, ki delajo v podjetjih (22,9 %),
- na lastnike arhitekturnih birojev, ki so v tem podjetju zaposleni (11,6 %),
- in na lastnike birojev, ki imajo kombiniran status in sicer ga združujejo s statusom samozaposlenega v kulturi.
Ko je bilo pred skoraj dvema letoma objavljeno pismo študentov arhitekture, ki je v širši javnosti in tudi v sami stroki zelo odmevalo, je to končno odprlo dialog naše stroke v obe smeri; v javnost in med arhitekti samimi. Njihovo pismo je do mene prispelo kot krik in obenem kot znak, da mladih ne bodo servilni do izkoriščevalskega sistema v katerega s(m)o povabljeni že v času študija.
* Zasnova ankete: Outsider · obdelava: Srđan Nađ in Urška Podlogar Kos · Revija Outsider · št. 17 · Delo/Lenoba, str. 76
Arhitekturna dejavnost je namreč od osamosvojitve naprej delovala domala brez dialoga, če upoštevamo, da bi bil najbolj legitimni znak dialoga to, da stroka uveljavi in uredi razmere dela s kolektivno pogodbo. Smo ena redkih panog, ki kolektivne pogodbe še nima. Do sedaj še ni bilo formalnega poskusa organizacije skupine, ki bi zastopala interese delavcev v arhitekturni dejavnosti. Tako znotraj delovnega procesa nimamo sistematiziranih delovnih mest, posledično s tem zagotovljenega napredovanja v smislu sistemskega višanja dohodka v znak prepoznavanja, da se z leti delovanja viša odgovornost in obremenitev, ki se razporedi na delavce v arhitekturnem procesu. Velja, da je naša stroka maksimalno prekarizirana. Ob vsem tem je treba zahtevane dolge delavnike razumeti kot odsotnost organizacije optimalnega delovnega procesa in seveda tudi kot znak nespoštovanja pravice posameznika do prostega časa in skrbi za zdravje. Kakšna stroka vse to dopušča?
Ker sama ne bi mogla bolje zapisati, na tem mestu še enkrat navajam arhitekta Miloša Kosca: »Pravzaprav bo šele takrat lahko začela nastajati kot resnična, demokratična, legitimna in poštena stroka.«
Naša stroka se ne želi spoprijeti z izgubljenim položajem poklicne avtonomnosti in spoštovanja in zaenkrat ostaja nemočna in neodzivna. Onstran vzrokov in posledic pa ne vidi svoje lastne vpletenosti.
Kolektivna pogodba kot znak dialoga, legitimnosti in spoštovanja
Odsotnost kolektivne pogodbe pomeni odsotnost določb, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih.
V kršitvah kolektivnih pravic se skriva ranljivost vseh nas, prekarnih delavk in delavcev, zato je kolektivna pogodba znak pripravljenosti na dialog in urejanje razmer in odpravljanje nelegalnih delovnih praks. Kako pogumno se je spustiti v oblikovanje kolektivne pogodbe v času, ko se vrši blazen pritisk na odpravo že veljavnih kolektivnih pogodb, bo pokazal čas. Pod drobnogledom se izkaže, da je na neki način kolektivna pogodba v interesu tudi stroke same ter delodajalcev, ker vsem vpletenim omogoča bolj urejeno poslovno okolje. Kot vse kaže, arhitektke in arhitekti to spoznavamo na »boleč« način.
Pogoji dela so za nekatere nevzdržni, ker vlada premoč ene strani v odnosu do druge. Sindikat je prostor pobude, ki v resnici pomeni poziv h dialogu, v katerem so končno jasno podane zahteve od spodaj-navzgor, ki so legitimirane že v sami odsotnosti dialoga in premoči ene strani.
Ali je sklenitev kolektivne pogodbe prekarnim delavcem sploh dostopna – to je ključno vprašanje. Z odgovorom nanj se milo rečeno razkrije pester brezpravni položaj in domet aktivne uporabe prava za prekarne delavce.
Arhitekturna delovna kultura
Vprašanje, ki se odraža v vsakodnevni stiski mnogih arhitektov je, kako lahko arhitekt ustvarja tako imenovano arhitekturo upanja in prosperitete, če se sam sooča z obremenitvami, ki jih prinaša prekarno delo.
Na arhitekturni sceni je vsesplošno prisotno kršenje delovnopravne zakonodaje, saj nekateri vodilni v arhitekturni praksi v večini primerov zanikajo dejstvo, da tudi delodajalec nima pogodbene svobode, saj objektivne razloge za zaposlitev določa zakon in ne delodajalec in delojemalec. Veliko arhitektk in arhitektov se na trgu dela s kršitvami sooča že vrsto let.
Tina Gregorič, profesorica in soustanoviteljica arhitekturnega biroja Dekleva Gregorič arhitekti, je kakšno leto ali dve nazaj povedala v eter radijske oddaje, ki jo je pripravil RTV SLO: »Mi si žal ne moremo privoščiti zaposlovati ostalih arhitektov … in se potem oni sami odločajo, na kakšen način se dogovorimo, kaj se zdi njim najbolj primerno, da uredimo to naše sodelovanje.«
Odsotnost zadostne ponudbe solidnih rednih zaposlitev sili diplomantke_te in študentke_e v razna pogodbena sodelovanja. Svobodna izbira je v prijemu opevane deregulacije trga dela seveda vedno znova izničena. Izničena je za vse tiste, ki jim je status samozaposlitve prinesel brezpravni položaj – delavcev se v delovni proces namreč ne da vključiti kot gospodarske družbe, kot storitve in kot blago, ne da bi jim vzeli dostojanstvo in jim odrekli njihove socialne in delavske pravice.
Obstaja kultura izkoriščanja, ki se je razvila na področju arhitekturne dejavnosti. Pod njenim vplivom se čez čas zaveš, da je sistem nastavljen tako, da šteje vsaka oddelana minuta. V trenutku, ko ne moreš oddelati odmerjenih mesečnih ur, ki ti zagotavljajo preživetje, lahko ogroziš svojo eksistenco samozaposlenega v prikritem delovnem razmerju. Biti brez kolektivnih pravic je seveda ogrožajoče. To je eden od nevidnih obrazov prekarnega dela drugod in v arhitekturni panogi.
Nevidni v arhitekturni hierarhiji
Privilegiranost ima tak značaj, da je nevidna tistim, ki privilegij uživajo.
Obstaja jasen, skoraj enoplasten pogled pooblaščenih arhitektov. To je samo ena izmed mnogih pozicij, ki jih je potrebno zasesti znotraj arhitekturnega procesa, je pa edina priznana in spoštovana. Sistemsko spregledani in izključeni so vsi ostali, saj se nova gradbena zakonodaja vrti samo okrog pooblaščenih arhitektov, krajinskih arhitektov in inženirjev. Poudarek je na pooblaščenih. To so tisti, ki imajo veljavno licenco za opravljanje poklicnih nalog. Prisotna je temna stran reguliranega poklica, saj je ločnica zelo jasna med tistimi, ki so vsaj delno zastopani in med tistimi, ki so dobesedno nevidni, ker delujejo izven reguliranega poklicnega naziva. Ko se zakonsko lotevaš zaščite poklicnega naziva, nujno pride do tega, da nekoga postaviš v prvi, nekoga v drugi plan, nekoga pa gotovo izključiš. V osnovi ne bi bilo nič narobe z reguliranostjo poklica, če bi le obstajala komunikacija med enimi in drugimi. Nevidnost pride z odsotnostjo dialoga in je vedno nevarna, o tem se lahko zgodovinsko prepričamo na vsakem koraku. Že leta se naši poklicni Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije prišepetava, da bi nas vse, ki smo arhitekturni dejavnosti potrebni, vključila v sistem, pa se to vztrajno ne zgodi. Novi Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) sedaj popravlja v toliko, da so nov status dobili kandidati za pooblaščene arhitekte, ki bo tako kot je zastavljen, lahko nova oblika statusa na razpolago za nadaljnjo izkoriščanje mladih diplomantov.
Kreativnost na račun samih pravnih pogojev – najemaš storitev in ne delavca
Podjetjem, ki svoje cilje uresničujejo s prekarnimi delavci, se pravno dopušča, da najemajo storitve in ne delavcev. V past prekarnosti se ujameš zato, ker ti trg dela ponuja slabše od slabšega.
Voditeljica Vida Petrovčič je pred nekaj tedni v eni izmed oddaj na nacionalni televiziji nepričakovano in precej pavšalno razlagala, da je bila iniciacija prekariata pri nas narejena z izbiro nekaterih posameznikov, da bodo »redni zaposlitveni bruto« zamenjali za »samozaposlitveni bruto«.
Iniciacija prekariata pri nas se je zares zgodila s tem, da se je močnejša stran v enačbi začela odpovedovati delovnemu pravu. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Za arhitekturno dejavnost v Sloveniji se da pokazati, da so se rednim zaposlitvam prvi odpovedali ravno delodajalci s podporo države, ki je takoj po osamosvojitvi na hitro zaprla vsa velika projektivna državna podjetja ali jih prepustila v privatizacijo. Starejši kolegi pripovedujejo, da je v trenutku nastala praznina. Potem, ko so nastali sveži arhitekturni biroji v duhu neoliberalizma zaposlitev niso več ponujali; na voljo so bila samo še pogodbena sodelovanja.
Priznana arhitektka Tina Gregorič pove: »Nam je bilo to zelo jasno kot študentom arhitekture konec devetdesetih, da v bistvu ne bomo zaposlitve dobili in da moramo na drug način uresničiti svoj poklic.«
O razpršenosti arhitekturne stroke – o tkivu, ki ne drži več skupaj
Arhitekturno delo, kot ga poznamo danes, nas je razpršilo tako, da med seboj nismo povezani. Mogoče smo danes že na točki, ko je razpršenost v arhitekturni stroki dosegla najvišjo točko, kajti zaznati je trend, da je edini spoštovani ideal znotraj stroke to, da si lastnik arhitekturnega biroja. In tako je samozaposlitev skoraj samoumevna kategorija. V naslednjih letih bo velik izziv, kako ohraniti arhitekturno produkcijo, ki temelji na miselni ter kreativni praksi.
Veliko razpršenost ponudnikov v arhitekturni dejavnosti lahko razumemo v vsaj dveh smislih: na eni strani kot beg od slabih delovnih pogojev h individualnemu uresničevanju poklica arhitekta, na drugi strani pa ravno ta razpršenost, ki je kolateralna škoda globalno promovirane kapitalistične ideje – da vsak posameznik lahko uspe z individualnim angažmajem – ogroža stabilno jedro stroke, s katerim so zavarovani strokovnost, znanje in veščine.
Varčevanje, za katerega so se pred desetletji odločili lastniki arhitekturnih birojev, ko so zreducirali redno zaposlovanje, se danes že da izmeriti v obliki pomanjkanja izobraženega kadra, ki bi želel delati v večjih organiziranih birojih.
Rezultat ankete je pokazal, da dve tretjini arhitektov dela v nestandardnih oblikah dela. Leta 2017 je bilo 1733 registriranih pravnih subjektov, ki je imelo skupaj 1831 zaposlenih oziroma 1,05 delavca na pravni subjekt. Takšna razpršenost trga dela je pokazatelj razširjenosti nespoštovanja delovnopravne zakonodaje.
Osebni za-govor prekarne delavke
V resnici ne obstaja noben legitimen razlog, da bi me sistemska sila porivala v brezpravni položaj, v nevidnost in v odsotnost dialoga, v odpoved socialnim in delavskim pravicam, v položaj drugorazredne državljanke.
Raje bi, da me ne najamejo kot storitev in plačajo kot blago!
Raje bi, da nimam statusa gospodarske družbe.
Raje bi, da nisem delodajalka in delavka v isti osebi.
Raje bi, da država, ko se gre za moje bolniško nadomestilo v prvih 30 dneh, ne bi iz zveze delavka – delodajalka zradirala delavke!
Raje bi izbrala drug študij in drug poklic.
Raje bi, da so se med preteklo finančno krizo še vedno spoštovali ILO standardi!
Opomnik: zakaj prekarizacija v družbi
Nicolas Schmit, aktualni evropski komisar za delo in socialne zadeve, je povedal: »Prekarizaciji smo priča zaradi pretekle deregulacije trga dela.«
To priznanje je mejnik, ki smo ga na simbolni ravni čakali. Ker eno je, da o tem že leta razpravljajo sindikalne strukture, akademska sfera in seveda civilna družba. Drugo je, ko to izjavi evropski komisar. S tem javnim priznanjem je konec sprenevedanja nekaterih glede prekarnega dela tudi v državnih in političnih vrhovih, ki so odprli vrata deregulacijI trga dela in z njo ustvarili pekel za milijone in milijone prekarnih delavk in delavcev.
O psihološkem discipliniranju nekaterih klasično zaposlenih delavk in delavcev v arhitekturni dejavnosti, z izkoriščanjem vseprisotne prekarnosti, pa kdaj drugič. Žal smo priča pojavu raznih oblik šikaniranja tudi nekaterih zaposlenih, ker jim je bila dana ta »ugodnost«, da niso prekarci.
